Ko človek vstopi v bežigrajsko cerkev sv. Cirila in Metoda, ne opazi, da je vstopil skozi – zvonik. Iskatelj tistega, čemur ljudje pravimo tudi duševni mir, se običajno ne obremenjuje s tovrstnimi podrobnostmi. To opazijo arhitekti in ljudje, ki po Ljubljani iščejo manj znana dela Jožeta Plečnika. Zvonik je po mojstrovi smrti postavil njegov učenec Anton Bitenc, cerkev pa je Plečnik po vojni načrtoval kot prizidek nove župnije.

Cerkve sv. Cirila in Metoda nihče ne postavlja med znana in pomembna dela velikega slovenskega arhitekta. Največjega. Tako kot je Prešeren največji slovenski pesnik. Pri dramatikih bi šel Cankar kot največji še nekako skozi, pri pisateljih verjetno ne več. Kako bi dobili največjega slovenskega slikarja ali skladatelja, ne vem. Sploh pa je pomembnost proglašanja nekoga za največjega primerna kvečjemu za državne proslave ali za šolske učbenike. Da si politiki in otroci lažje zapomnijo.

Zakaj omenjam prav Plečnikovo cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom? Ker je v galeriji Dessa razstava z alarmantnim naslovom Uničeni Plečnik. Tu nam arhitekt Andrej Hrausky kaže, kako slabo se je godilo nekaterim pročeljem, spomenikom,podstavkom, baldahinom, streham zvonikov, prizidkom, stavbam … po načrtih največjega slovenskega arhitekta. Res je, včasih so iz bolj ali manj razumljivih razlogov s Plečnikovim delom ravnali škandalozno. Ampak vsi njegovi načrti pa res niso bili tako enkratni in veličastni, da bi morali zgradbe, ki so nastale po njih (denimo trgovski pavilijon iz leta 1928, v katerem so na Miklošičevi cesti prodajali radijske sprejemnike), ohraniti za vekomaj nespremenjene. Sploh pa takrat Plečnik še ni bil največji slovenski arhitekt.

Na mestu, kjer zdaj stoji cerkev sv. Cirila in Metoda, je v davnih časih stalo prvo svetišče na območju sedanjega Bežigrada, posvečeno svetemu Krištofu. V srednjem veku so verovali, da se človeku, ki se mu zjutraj priporoči, tisti dan ne bo zgodila nobena huda nesreča. Cerkev je prvič omenjena 1497. Majhno gotsko stavbo so enkrat na prelomu 17. stoletja podrli in leta 1708 sezidali novo. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je cerkev sv. Krištofa za Bežigradom v času trdne (in trde) vladavine komunistov postala premajhna. Ljudstvo si je celo v tistih časih želelo ‘opija za ljudstvo’ in komunisti so dovolili dozidavo cerkve. Stari mojster je priskočil na pomoč.

Cerkev je malce umaknjena od vrveža Dunajske vpadnice. Ko se bo Ljubljana v prihodnosti širila in modernizirala, bo današnja podoba tega dela mesta (od Plečnikovega stadiona malo višje do pred leti barbarsko porušenih učnih delavnic Severina Severja malo nižje) povsem drugačna. Nisem povsem prepričan, da bo stadion takrat še stal tam. Ne bi dal roke v ogenj. Za župnijski prizidek največjega slovenskega arhitekta pa ne bi v ogenj pomolil niti prsta.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |