Drnovška in Kacina na svetlo dana (samo)refleksija
vojko, sobota, 3. marec 2007Bera cvetk iz sobotnega tiska je v vseh pogledih spodobna. Prihajajoči letni čas očitno ugodno vpliva tudi na rast te sorte enolončnic. Skušnjava je prehuda, preden preidem na dve izmed najbolj strupeno dehtečih, naj mimobežno omenim tisto od avtorja haikuja z naslovom ne-letujte-na-hrvaškem. Ta je namreč spesnil novo mojstrovino, tokrat na temo lastne stranke, in jo po ustni predstavitvi pred nekaj dnevi dal tudi zabeležiti: Zlato jabolko bi bilo treba obrezati do te mere, da bi ostalo jedro zdravo.
Posvetno vprašanje, kako lahko obrezano jabolko, čeprav zlato (in je morda cvetlica in ne sadež, znan tudi kot kaki, še najmanj pa sadež iz grške mitologije), ne zgnije, bi nedvomno zmotilo veličastnost citiranega haikuja, zato se bom vrnil tja, koder me je zaneslo. K strupeno dehtečim cvetka iz današnjega tiska.
Takole pravi, med drugim, v Objektivu, predsednik LDS Jelko Kacin:
Analiza odnosov /med šestimi nekdanjimi ministri LDS, zdaj v poslanskih klopeh/ kaže, da je težko biti vladna stranka, da je težko tudi v vladi, da pa je najbolj boleč volilni zasuk, ko ministri hipno postanejo samo poslanci. /…/ To je posledica kadrovanja v LDS, ki je bila vedno v rokah mandatarja in njegovih najožjih sodelavcev. A zdaj nimamo mandatarja, zdaj smo v opoziciji. Govorimo o naši poslanski skupini v DZ, kjer je od 23 članov stranko zapustilo šest poslancev, od katerih so štirje izstopili tudi iz poslanske skupine. /…/LDS/ zdaj, dve leti in pol po parlamentarnih volitvah, ni stranka, ki bi omogočala prevzem oblasti. Nove priložnosti za izgubljene položaje pa iščejo tisti, ki jim je bila oblast vse.
Takole pa je za SP besedoval predsednik države Janez Drnovšek:
V slovenski politiki ni ideološkega spopada. Ne vidim nobene ideologije. Ker ni idej. Gre predvsem za oblast. Za kontrolo vzvodov oblasti. Za zagotovitev oblasti za čim več časa. Tako je bilo včasih, a zdi se mi, da je tega danes še več. To ni dobro.
Drznem si povzeti, kar sta nekdanji in sedanji predsednik stranke, ki izginja z družnimi močmi dala na svetlo.
LDS je vedno in vselej šlo samo za oblast, oblast je bila smisel obstoja stranke, njena edina ideja/program je bila oblast, oblast je bila element, ki je LDS konstituiral kot stranko, bistvo oblasti je bilo v kadrovanju na kontrolne položaje, kadrovanje pa je bilo v rokah Janeza Drnovška (in kasneje Antona Ropa). Tega, da gre le za oblast, je nemara danes še več, to pa ni dobro.
Naravnost ganljiva (samo)refleksija. Najmanj kakšnih sedem let prepozno. (Sedem je res videti mitsko število.) Najmanj toliko prekratka, kolikor je videti odkrita. Najmanj toliko natančna, kolikor zgreši bistvo.
In najmanj toliko, kolikor velja za nazaj, velja tudi za naprej. Prihodnost nam ne bo prihranjena, vrnili se bomo tja.
Objavljeno pod slovenija | 
| 
|
Razumem avtorja zapisa in verjetno je nekdo, ki sovrazi LDS. Ce je desnicar ne vem. Ampak nobena ocena ne drzi, tisto o kadriranju sploh ne. Podpira pa desnicarske fantazije.
Avtorjeve ocene so logične in izhajajo iz izjav šefov stranke v izgubljanju. Tudi mene sta oba intervjuja vodila v podobna razmišljanja. Biti opozicija pomeni imeti vsebinsko, kadrovsko in inštitucionalno alternativo. Vsega tega prazno mahanje in osebni spopadi ne ponujajo, nasprotno krepijo drugi pol, ki pa se čisti in okreplja na istem vzorcu kot nekoč LDS. Če LDS še ni razumela, da mora pripeljati nekoga, ki ni obremenjen s temi njihovimi zgodbicami, potem ji res ni nobene pomoči. Saj se bo po padcu z oblasti enako zgodilo tudi SD. Do takrat pa bo še veliko takih ciničnih zapisov, ki bi naj predvsem odpirali “razglede”… naslednjem koraku isto
Zanimiv lapsus! Najbrž si mislil reči po padcu SDS. In strinjam se stabo, da je tekst namenjen “širjenju razgleda” in ne naperjen proti LDS, kot je razumel LDSovec.
Janez D. je predvsem pozabil dodati, da je v slovenski politiki premalo zavedanja. Sveta ali nekaj podobnega namreč.
Jao, gdje me nadje! Čuj, Jelko Kacin! Hajde de, dok je bio šef ratne propagande bilo mu je u opisu poslova da laže. A mora se priznati da je, zaista, bio vješt u tome. Zato je, uostalom, i ovjenčan slavom u domovini.
Od tada je Jelko za „ostatak“ svijeta prestao da bude zanimljiv. Sve do prije godinu i kusur dana, kada je u dresu slovenačkog poslanika u Evropskom parlamentu krenuo u boj protiv Srbije! Baš je iznenadio Srbe. Jer, samo koju nedelju ranije više od 5000 Slovenaca marširalo je Beogradom i veselilo se uz patriotske pjesme i povike, slaveći dobre rezultate Slovenije na Evropskom prvenstvu u košarci.
I ne samo da im niko ni jednu ružnu riječ nije rekao, već su u Beograđanima našli ogromnu navijačku podršku. Ma, bilo sasvim prirodno, jer su Slovenci već bili redovni i dragi gosti. Cankarjev dom i druge pizdarije koje su u vrijeme predratne i ratne „ostavinske rasprave“ palile srpski fitilj – bili su već uveliko zaboravljena prošlost. Otud Merkator i druge slovenačke firme u Srbi nisu dočekali kao nepodobne ili neprijateljske.
E, onda se Srbima „objavio“ Jelko! Kao jedan od glavnih autora i podnosilaca Rezolucije o Vojvodini, koja je značila nedopustivo mješanje u srpsko državotvorno pitanje. Pritom, u tom dokumentu se vojvodjanska stvarnost bezočno lažira na štetu Srbije. A posebna su priča Jelkove solo dionice koje svirao i pjevao lobirajući za tu Rezoluciju.
Kako Jelko vidi Srbe kao narod i ka ljude, najbolje svedoči dijagnosticiranje Srba izbeglih iz BiH i Hrvatske u Vojvodinu. Kacin prvo zamjera tim nesrećnicima što nemaju volje da uče madjarski i rumunski jezik!! A potom, tvrdi da je on lično provjerio da je to njihovo jezičko neobrazovanje glavni uzrok mnogobrojnih medjunacionalnih incidenata i sukoba u Vojvodini!
Naime, upozorio je Jelko evropsku javnost da izbegli Srbi nasrću na Madjare i Rumune čim čuju njihov nepoznati jezik! Stvarno, uvredljivo!
I par dana potom, Jelka imenuju za specijalnog izvještača Evropskog parlamenta za Srbiju i Crnu Goru! Valjda je Alojzije Mok umoran, pa presto ustupio Jelku.
Priznajem, pomišljao sam da će slovenački vrh „opozvati“ Jelka iz te misije, bar zbog činjenice da je on kao bivši šef ratne propagande sam po sebi „prst u oko i dušu“ poraženom srpskom narodu. Na stranu, što je, eto, nastavio da ratuje protiv njega.
Stvarno, mislio sam, evo prilike da i Janezi uzvrate nečim dobrim, pa Srbe poštede Jelkovog lika i djela. Neka ide u Irak ili Avganistan, ako mu je do ratovanja.
Naravno, uzalud sam se nadao. Dobra stvar je samo da se više ne nadam sličnim gestovima iz Ljubljane, ni kada je riječ o „izbrisanim“ ili penzijama (Argentinci su su ipak bliži i važniji od Srba).
Dakle, Jelko Kacin nije nikakav slovenački „brend“ u Srbiji.