Dve družinski tragediji v nekaj dneh
darja, petek, 2. marec 2007V Sloveniji je 35-letni moški ustrelil mater svojih dveh otrok in njena starša, potem si je sodil sam. Sinova sta gledala, kako je moril. Nekaj dni kasneje je v Belgiji 40-letna mati z nožem umorila pet otrok. Potem ko je poklicala policijo, si je skušala soditi še sama, a je preživela.
Dve hudi družinski tragediji na različnih koncih Evrope. V Sloveniji se je moški odločil moriti potem, ko se je žena od njega ločila, ker se bojda nista razumela. V Belgiji je žena morila, ker se očitno z možem nista razumela, z otroci je bila pogosto sama, ker je mož bil veliko na službeni poti.
V Sloveniji se je mati obrnila na center za socialno delo po pomoč, na policiji nekdanjega moža zaradi nasilnosti ni prijavila. Ni še znano, komu vse se je potožila Belgijka, preden je prijela nož in začela moriti lastne otroke. Za zdaj je gotovo le to, da se je več let zdravila zaradi depresije.
Februarja je v Avstriji prišla v javnost zgodba o psihično bolni materi, ki je kar nekaj let imela svoje hčere zaprte v stanovanju, očetu pa je onemogočala stik z njimi. V Nemčiji so lani odkrili tri ali štiri otroke, ki so v stanovanju umrli od lakote. Vsem naštetim primerom je skupno, da se za štirimi zidovi dogajajo hude stvari. V različnih državah. V stiski so moški in ženske. Morijo in trpinčijo možje in žene, matere in očetje.
Povsod so socialne službe odpovedale. V Sloveniji so se na centru za socialno delo seznanili s težavami matere, potem pa so jo napotili na policijo. Zakaj se tam ni oglasila in prijavila nekdanjega moža, zdaj ni pomembno. Na centru za socialno delo se iz tega primera lahko naučijo vsaj to, da v prihodnje v takšnih primerih skupaj s staršem stopijo do policije ali pokličejo policista v pisarno, da se pogovorijo, kaj je takoj mogoče narediti. Vsekakor bo treba nasilje v družini začeti obravnavati manj birokratsko in bolj človeško.
V Avstriji in Nemčiji pa so socialne službe povsem odpovedale. Tam ni nikakršnega opravičila. Dovolj opozoril so dobili, pa niso ukrepali. Nekateri socialni delavci se že zagovarjajo zaradi malomarnosti. Za mlade žrtve žal prepozno.
Nisem policistka, ne psihologinja, ne psihiatrinja, ne socialna delavka. Ljudje, ki te poklice opravljajo, bi po mojem mnenju zdaj morali sesti skupaj. Zdaj ni čas za obtoževanje, kdo česa ni naredil, ampak za razmislek, kako pomagati in kdo mora kaj narediti, da ljudje v stiski in nepremišljeno ne bodo storili najhujšega. Pridružiti bi se jim morala tudi varuhinja človekovih pravic, ki ima kot psihiatrinja z ljudmi v stiski zelo bogate izkušnje.







Se strinjam s tem: “Nisem policistka, ne psihologinja, ne psihiatrinja, ne socialna delavka. Ljudje, ki te poklice opravljajo, bi po mojem mnenju zdaj morali sesti skupaj. Zdaj ni čas za obtoževanje, kdo česa ni naredil, ampak za razmislek, kako pomagati in kdo mora kaj narediti, da ljudje v stiski in nepremišljeno ne bodo storili najhujšega.”
In prav to se mi zdi pri tebi največja vrednota, da opozarjaš, ne žugaš. Da pokažeš na problem in ne obsojaš.
Vem pa zagotovo, ker je takšna tudi moja izkušnja - ko se enkrat začne nasilje med štirimi stenami, se le to samo še stopnjuje in vre. In če ni zadostnega poguma, ne glede na ceno posledic, izstopiti iz tega začaranega kroga, se zgodi, kar se je zgodilo tukaj, tam, pri tretjih.
Hvala, Lucija. Vesela sem zate, da si zmogla zbrati pogum in da ti je uspelo izstopiti.