Na hribu Volovja reber bo podjetje Elektro Primorska zgleda vendarle lahko postavilo prve vetrnice v Sloveniji. Ministrstvo za okolje mu je pred dnevi izdalo delno gradbeno dovoljenje za postavitev 29 vetrnic. Električarji pravijo, da je to obnovljiv in čist vir energije, okoljevarstveniki vetrnicam še zmeraj nasprotujejo, ker bodo uničili edinstveno krajino, rastlinstvo in ogrožajo ptice. Argumenti obojih držijo vodo.

Vetrnice so čisti vir energije, v ozračje ne spuščajo nikakršnih škodljivih plinov, tudi sicer okolja ne onesnažujejo. Slovenija z njihovo dograditvijo ne more zapreti nobene od obstoječih elektrarn, ker poraba električne energije raste. Vetrnic je v Evropi že veliko, njihova električna energija je dražja od tiste iz elektrarn na premog, plin, vodo in jedrskih elektrarn, a vedno bolj konkurenčna. Kdor se zavzema za povečanje deleža obnovljivih virov energije v svoji energetski oskrbi, se vetrnicam ne more odpovedati.

Imajo pa prav tudi okoljevarstveniki. Vetrnice so ogromne naprave, zato je njihova postavitev občuten poseg v prostor, pokvarijo naravno krajino, saj stojijo na hribih in jih je zato mogoče videti zelo daleč. Slovenije ne gre primerjati recimo s Španijo, ki je po površini 25-krat večja. Tam imajo kljub vetrnicam še precej območij ohranjenih. Okoljevarstveniki opozarjajo tudi, da v Španiji vetrne elektrarne dosledno postavljajo na območjih, ki nimajo posebne vrednosti z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti ali pomembnejših naravnih pojavov. Dosledno jih umeščajo na območjih, ki niso varovana ali zavarovana in niso življenjski prostor evropsko ogroženih živalskih ali rastlinskih vrst, zaradi katerih bi bila vključena v evropsko ekološko omrežje Natura 2000.

Kakor razumem, je sedanji predlog že kompromis. Elektro Primorska je število vetrnic že znižalo s 84 na 29 in jih umaknilo z nekaterih najbolj občutljivih območij. Dejstvo pa je tudi, da je treba sestavne dele za te vetrnice pripeljati na hrib, torej je potrebna gozdna cesta, kajti za helikopter so nekateri preveč težki in veliki, pa tudi daljnovod je treba postaviti, da elektrika pride do uporabnikov. Če je ministrstvo za okolje že izdalo gradbeno dovoljenje, bi morali poskrbeti tudi za dosledno spoštovanje omejitev. V Elektru Primorska so namreč že začeli govoriti, da bi število vetrnic povečali na 48 in če jim bo ministrstvo popustilo, jih bo kmalu 80, pa še na kakšnem drugem hribu, ki sodi med nadragocenješa naravovarstvena območja, bodo stale. Dejstvo pa je tudi, da bo nekaj treba žrtvovati, elektriko namreč rabimo. Nikakor pa to ne smejo biti najbolj dragocena naravna območja. Podpreti gre vsekakor predlog mariborskega investitorja, ki bi vetrnice postavil v bližini avtoceste, kjer je narava že uničena.

Evrokrati v Bruslju so v svoji energetsko-okoljski strategiji posebej izpostavili skladiščenje ogljikovega dioksida, ki ga zdaj spuščajo v zrak termoelektrarne. Nemci so že pohiteli in pri Potsdamu naredili prve vrtine za podzemno skladiščenje 60 tisoč ton tega plina. Opozorili so, da gre za zgolj začasno rešitev, ki bo zelo draga. Plin bodo namreč najprej utekočinili, ga spustili pod zemljo, pod trden kamen, tam ga bodo spet uplinili in ga potem opazovali, kaj se bo z njim dogajalo. Poskus bo trajal dve leti. Okoljevarstveniki temu niso naklonjeni, pravijo, da bi morali preiti na čista goriva, ne zgolj škodljive pline, ki jih zdaj elektrarne spuščajo v zrak, spravljati pod zemljo.

Energetiki in okoljevarstveniki so zmeraj in povsod na različnih bregovih. Prav je tako. Vendarle pa morajo tudi sesti skupaj in tako najti najboljšo rešitev, ne samo vpiti drug čez drugega, kako nasprotna stran nima prav. Sodobna družba brez energije, še posebej elektrike, pač ne more. Zato morajo naravovarstveniki skupaj z državo poskrbeti, da najbolj pomembna območja ostanejo nedotaknjena, energetiki pa morajo biti pripravljeni investirati v tehnologije, ki v čim večji meri omogočajo ohranitev narave tam, kjer svoje objekte smejo postaviti.

Tretja stranka je potrošnik, ki pa se bo moral začeti zavedati, da energija ni nekaj, kar je neomejeno, zato jo bo moral uporabljati bolj varčno. Če porabe ne bo omejil sam, ga bo v to kmalu prisilila cena.

Objavljeno pod zdravje in okolje, gospodarstvo | | |