The Lady Vanishes is a wonderful piece of fluff, the culmination of Hitchcock’s British period, after which he started to explore more serious themes in his American films. Of course the basic plot is absurd, centering around the most ridiculous way to get a secret message through one can think of, and why did … o well, never mind, it’s the handling that matters, and Hitchcock achieves a near perfect balance here of humour and suspense. imdb.com

Potniki na opozicijskem vlaku Liberalna demokracija Slovenije, znanem po kratici eldees, po krajšem zastoju na kongresu spet potujejo. Njihov cilj ni znan, prav tako ne, kdaj bodo pripotovali na končno postajo, je pa verjetno, da se bo vlak še kdaj prisiljen ustaviti zaradi kakšnega kongresa. Nenavadne reči se dogajajo na tem vlaku, zaplet je absurden. Ljudje izginjajo med prepirom o programu, ki ga nikoli ni bilo, preostali potniki se pretvarjajo, da izginulih nikoli ni bilo v stranki, drug drugemu očitajo ravnanja in dejanja, s katerimi so se še včeraj (skupaj) dičili, padajo v nezavest zaradi travm iz preteklosti …

Truma opazovalcev spremlja ta vlak, toda napetost, ki jo ponuja dogajanje na njem, je precenjena. Dobrega humorja tudi ni prav v izobilju, občutno več je groteske.

Izginjanje ljudi in s tem stranke je naraven (politični) proces. Ne sicer neizogiben, a tudi ne izjemen. Stranke lahko izginejo iz različnih vzrokov, med katerimi sta bodisi dolgoletno ždenje v opoziciji bodisi dolgoletno vladanje med razmeroma bolj pogostimi. LDS izginja zaradi slednjega, zaradi nezmožnosti, da bi v obdobju vladanja vsaj tu in tam reflektirala svojo pozicijo. Kajpak, ni je niti mogla, ker ni imela ne programa in ne vrednot, ampak samo cilj: biti na oblasti, da to ne bi bil kdo drug.

V imenu cilja je resda mogoče storiti marsikaj dobrega in tudi LDS se je to posrečilo, vendar pa ni nikoli, tudi, ko se je zdela njena oblast najbolj trdna, storila ničesar, s čimer bi cilj lahko ogrozila. Drugače rečeno, ni imela programa in vrednot, za katere bi tvegala tudi oblast.

Izginjanje LDS ni tragedija, pa tudi posebna škoda ne. Prej nasprotno, kolikor prej bo izginila, toliko prej in toliko bolj trdna (se bo sama sebi zdela) bo sedanja oblast. Toliko prej in toliko bolj očitno bo, da najmočnejša stranka sedanje vladne koalicije ponavlja napake LDS. Začenši z zamenjavo programa in vrednot s ciljem, biti na oblasti. Če je bila že LDS, navzlic svojemu intelektualnemu potencialu, v bistvu populistična stranka, je to SDS še toliko bolj; v njej ni niti posameznikov, ki bi bili zmožni reflektirati svoj oziroma položaj stranke, kaj šele, da bi bila tega sposobna stranka. Natančneje, LDS je vsaj včasih med svojo vladavino dala slutiti, da se svojega primanjkljaja zaveda, medtem ko SDS niti ne ve, da ji kaj manjka. Vrhunec njene samopašnosti bo zato ‘intenzivnejši’ od vrhunca samopašnosti LDS.

Šele, ko bo v opoziciji začela razpadati SDS (in ne bo več politično aktivnih osamosvojiteljev), se bo zasvetila luč na koncu dolgega predora politične tranzicije.

Objavljeno pod slovenija | | |