Pomemben dan za Iran
darja, torek, 20. februar 2007Iranu gre za nohte. Iztekel se mu je rok, ko mora prenehati z vsemi dejanji za bogatenje urana, če se hoče izogniti mednarodnim sankcijam. Glavni pogajalec Ali Laridjani je že pred dobrim tednom prvemu evropskemu diplomatu Javierju Solani in nemškemu zunanjemu ministru kot predstavniku predsedstva EU Franku-Walterju Steinmeierju dal vedeti, da se je njegova država spet pripravljena pogajati. Presenetljivo, še pred kratkim so prihajale iz Teherana povsem drugačna stališča. Jutri, v torek, 21. februarja, ko se izteče ultimat iz resolucije OZN, se bo Laridjani na Dunaju sestal z direktorjem mednarodne agencije za jedrsko energijo Mohamedom El Baradejem, pa tudi Solano.
Iran je v vse večji krizi, gospodarstvo stagnira, inflacija naglo raste, podjetjem se kopičijo zaloge. Če bi mednarodna skupnost proti njemu uvedla sankcije, bi se razmere za življenje v državi še dodatno poslabšale. To je treba izkoristiti za nadaljevanje pogajanj. Laridjani je od Solane in Steinmeierja že dobil zagotovilo, da ponudba EU za nadaljevanje pogajanj še velja. Kljub temu je kar nekaj ključnih vprašanj še odprtih. Solana da neuradno vedeti, da bo šele takrat, ko bodo spet sedeli za pogajalsko mizo, zagotovo vedel, da se pogajanja nadaljujejo. Iranski pogajalci so izredno nepredvidljivi. Novinarji nemškega tednika Spiegel pa ne pomnijo, da bi kdaj kateri minister tako skrbno izbiral besede in toliko časa premišljeval, kaj naj odgovori, kot Steinmeier, ko so ga spraševali o Iranu.
EU Iranu v zameno za zaustavitev postopkov za bogatenje urana ponuja gospodarsko pomoč. V paketu je tudi sporazum o trgovini, o prenosu novih tehnologij, skratka vse, kar islamska republika zdaj najbolj potrebuje za zaustavitev recesije in zagon gospodarstva. EU se o nadaljnjih korakih pri pritisku na Iran dogovarja tudi z Rusijo, ki ima na islamsko republiko, pomemben vpliv.
Za razliko od Američanov EU noče napada na Iran. Čeprav v beli hiši zanikajo, da se pripravljajo na zračni napad, o čemer je poročal BBC, so Američani okrog Irana v zadnjem času začeli kopičiti orožje. Menda gre za opozorila, naj Iran neha podpirati skrajneže, ki v Iraku izvajajo bombne napade na Američane, ne gre pa tudi prezreti, da se je Washington na povsem enak način začel pripravljati na vojno v Iraku.
Analitiki se bolj bojijo, da bi do spopada lahko prišlo po nesreči. Ameriške sile v Iraku so zelo blizu meje z Iranom in kaj hitro lahko pride do incidenta. Iranski predsednik pa se zaradi gospodarske krize tudi lahko zanaša le še v glavnem na skrajneže in vojsko. Ta ima pravkar manevre na območjih, ki niso prav daleč od iraške meje.
Še zmeraj je odprto vprašanje, kako daleč je sploh Iran pri izdelavi jedrske bombe. Že nekaj let jo po enih podatkih lahko izdela v nekaj mesecih, spet po drugih pa je od tega oddaljen nekaj let. Inšpektorji mednarodne agencije za jedrsko energijo bi, če bi jih Iranci spustili v državo, na to vprašanje najbolje odgovorili. Ta odgovor je ključnega pomena za oceno možnosti jedrskega spopada oziroma kar vojne.
Objavljeno pod svet | 
| 
|
Sem bila pred skoraj dvajsetimi leti silno obremenjena z dogajanjem v Kuvajtu in Iraku, ki je takratno mišljenje o morebitnem novem vojnem žarišču pripeljalo zelo blizu Jugoslaviji. Takrat sem bila še dokaj mlada in silno prestrašena pred nečem, kar je v osnovi kazalo na drugačno vojskovanje, kot sem se učila o 2.svetovni vojni.
Danes razmišljam o tem definitivno drugače…
Sicer pa tudi večina Evrope ni marala spopada v Iraku, pa se je vseeno zgodil.
Ne vem, če so se Američani že naučili poslušati… Kaj misliš?
Kavboj iz bele hiše in njegovi jastrebi si niso nič premislili, bi napadli, če bi le lahko, če v Iraku ne bi bili do vratu v vodi.
Zdi se, da je (zračni) napad (na iranske jedrske naprave in druge ’strateške cilje’) resna opcija: ‘US contingency plans for air strikes on Iran extend beyond nuclear sites and include most of the country’s military infrastructure, the BBC has learned.’
http://news.bbc.co.uk/2/hi/middle_east/6376639.stm
Rodric Braithwaite, nekdanji britanski veleposlanik v Moskvi in zunanjepolitični svetovalec nekdanjemu britanskemu premieru Majorju, v današnjem Financial Timesu piše, da bi morala britanska vlada v neformalnih pogovorih odločno povedati administraciji v beli hiši, da napada na Iran ne podpira in če bodo v Washingtonu še naprej delali v tej smeri, to tudi javno oznaniti.
Ideologi ameriškega predsednika namreč spodbujajo s primerjavo s Churchilom leta 1938 - prepričujejo ga, da je edini sposoben videti, kaj se dogaja, zato naj se upre največjemu viru zla današnjega časa. Spodbujajo ga, naj prej napade, preden bo Iran izdelal jedrsko bombo in preden previdnost odnese to ameriško vlado na naslednjih volitvah. Ti ideologi priznavajo, da bi napad na Iran imel hude posledice, a to ne bi bilo nič v primerjavi z nevarnostjo, ki bi jo predstavljal Iran kot jedrska sila. Iran namreč vodijo nori skrajneži.
Ameriški predsednik za zdaj nima podpore za napada na Iran ne v vojski ne v javnosti.
Braithwaite svoj zapis zaključuje z besedami: Nimamo nikakršne zaveze, da bi sledili voditelju, ki trdno koraka v napačno smer.
Tole vajino razpredanje z Vojkom me je kar nekoliko vznemirilo… Sploh ta ameriška obsedenost z rožlanjem z orožjem in igra svetovnega poglavarja… Zanimivo, da je Putin tiho. Ve več kot drugi, ali le modro molči in čaka na to, da vidi kam se bo prevesel jeziček na tehtnici?
Smo zelo blizu “ciljno usmerjenemu” napadu. Ideologija, ki je okoli Busha rabi, da prestraši demokrate in javnost, da preden odide še zadnjič dokaže svoj prav, da subvencionira svoje prijateljčke v vojaški industriji, da dokaže svojo nezmotljivost. Samo čudež to lahko prepreči, sprožen pa bo ponovni anti-buševski teroristični val, s katerim pa bodo, v svoji sprenevedavi maniri, opravičevali svoje početje.
Svet se pač tako vrti…
Film Fahrenheit 9/11 spet postaja zelo aktualen.
Lucija, Putin je ravnokar na bojni nogi z ZDA, ker nameravajo Američani na Poljskem in Češkem dograditi protiraketni ščit. Na nedavni konferenci v Münchnu je govoril o novi hladni vojni oziroma novi oboroževalni tekmi. Ameriške priprave na napad na Iran so zanj samo dodatno kazanje mišic.