Vrtci niso vsem otrokom enako dostopni, razlike med cenami so prevelike, sistem je nasploh prezapleten in neučinkovit, je ocenilo računsko sodišče. Res je, vrtci niso vsem enako dostopni. Prostih mest je spet manj kot otrok, ki bi jih starši radi vpisali. Pred kratkim sem se pogovarjala z nekom, ki bi rad vpisal svojega malčka v Andersenov vrtec. Pravi, da ta program pozna in je ocenil, da bi želel svojega otroka imeti v takšnem vrtcu. In odgovor? Prepozni ste, otroka bi morali vpisati že pred rojstvom, povpraševanje je bistveno večje od ponudbe. S tem odgovorom se moj znanec ni dal odgnati. Ravnateljico je spomnil, da so še pred nekaj leti vrtce zapirali, ker so imeli premalo otrok. Zakaj jih zdaj ne bi spet nekaj odprli? Ni pomembno na katerem koncu mesta, saj večina staršev otroke itak pripelje in odpelje z avtomobilom. Prezapleteno in predrago, je bil odgovor.

Ta človek je potem vprašal še v vrtcu v soseski, ki ima klasičen program, je pa znan kot dober. Odgovor je bil enak, s tem, da so tokrat otroka dali na seznam čakajočih, ker je pač iz soseske. Treba je dodati, da je marsikje v tujini še precej težje kot pri nas najti prostor za otroka v javnem vrtcu, marsikje pa takšnega načina otroškega varstva sploh ne poznajo. Iz tega vidika je v Sloveniji za predšolsko vzgojo kar dobro poskrbljeno. Vsekakor pa bi se tega lahko lotili bolj podjetno. Več otrok ne prinaša tudi dodatne prihodke, ne samo dodatne stroške.

Ker so marsikje vrtci polni, ni čudno, da lani več kot tretjina otrok sploh ni hodila v vrtec. Računsko sodišče to skrbi, meni pa se to ne zdi sporno. Poznam kar nekaj otrok, ki niso hodili v vrtec, obiskovali so le malo šolo eno leto preden so šli v osnovno šolo. Prej so bili doma, nekateri so bili v varstvu pri starih starših, nekateri pri starših. Družili so se z drugimi otroki v soseski, zato jim družbe ni manjkalo, nekatere so starši vozili na tečaj angleščine, nekateri so hodili še k telovadbi, poznam pa tudi takšne, ki niso bili vpisani nikamor. Ko so šli v šolo, niso imeli nikakršnih težav pri navezovanju stikov s sošolci, tudi učili se niso nič slabše kot vrstniki, ki so hodili v vrtec. Problem zna biti le, če v bližini nimajo vrstnikov, v tem primeru se znajo dolgočasiti in je bolje, če jih starši vpišejo v vrtec. Dejstvo pa je, da se morajo domači, ki varujejo otroke, z njimi tudi ukvarjati.

Po oceni računskega sodišča približno 10 tisoč otrok varujejo varuške na črno. Denar torej pobirajo na roko in od tega prihodka ne plačujejo nikakršnih davkov. To dejavnost bi morali preprosto uzakoniti, pa bi rešili prostorsko stisko javnih vrtcev, pa še država bi pobrala svoj delež davkov in prispevkov. Morda je takšno varstvo v Sloveniji že uzakonjeno, pa to ni splošno znano, kot recimo na Danskem. Tam je varovanje otrok čisto običajna dejavnost, kdor se zanjo odloči, mora imeti ustrezno izobrazbo in izpolniti še nekatere pogoje, ki pa niso tako zahtevni, da bi se ljudje raje odločali za to delo na črno. Po Dancih se menda kar splača zgledovati in uporabiti njihove rešitve.

Objavljeno pod slovenija | | |