Iz dneva v dan smo se prisiljeni poslavljati: najprej od vozil in opreme, potem še od vojakov. Odlazi nam kontingent, the biggest one, auf eine wichtige Friedensmission, drejtim Kosovës. Tja, kjer so možnosti za ponoven izbruh nasilja precejšnje. Načrt za ‘rešitev’ kosovskega problema namreč temelji na napačnih podmenah, za povrh pa t.i. mednarodna skupnost za njim ne stoji enotno (o tem je bilo na tej strani govora že v prispevkih Kosovski taoci, Srbiji nema ko da pomogne in Ploskajo nezdružljivim rešitvam).

Pa pustimo tukaj Rusijo in druge vplivne države ob strani, poglejmo samo EU in Nato. Kaj je že dejal generalni sekretar Nata Jaap de Hoop Scheffer na nedavni konferenci v Berlinu?

But when one looks at how diverse and complex the challenges to our security have become today, it is astounding how narrow the bandwidth of cooperation between NATO and the Union has remained. Despite many attempts to bring the two institutions closer together, there is still a remarkable distance between them.

Za uradnika, čeprav prvega v Natu, odkrito osupljiva trditev, Scheffer pa je za povrh občinstvo nanjo pripravil z naslednjo anekdoto:

A few weeks ago, one of my staff told me he had been invited to a conference on “frozen conflicts”. And then he added with a smile: “Of course it’s about the Caucasus, not about NATO-EU relations!”.

Prav Kosovo in ob njem Afganistan sta najbolj očitni žrtvi teh zamrznjenih odnosov (od Iraka se je EU že od samega začetka ‘distancirala’). Kot piše Economist v (zdaj že) predzadnji številki, naj bi EU kmalu (po uvodoma omenjenem načrtu Martija Ahtisaarija) prevzela policijske naloge od Kforja, vendar nihče ne ve, kaj bo potem počelo 16.000 natovskih vojakov na Kosovu. V Afganistanu - tudi tam so pripadniki slovenske vojske - pa med vojaškim (natovskim) ‘čiščenjem terena’ ter ‘obnovo in izgradnjo’ v režiji EU ni usklajevanja, tako da talibi vedno znova oblikujejo ‘osvobojena ozemlja’ ob podpori prebivalstva, naveličanega neuresničenih obljub.

Več kot tri četrt članic EU je tudi članic Nata in hkrati je večina članic Nata v EU. Nekatera ‘enojna’ članstva povzročajo hude politične napetosti med organizacijama od nedavnega: Ciper je v EU, ni pa v Natu, v katerem sta Grčija in Turčija, ki pa ni v EU. Nekatera ‘delna’ članstva povzročajo napetosti že dolgo vrsto let: Francija nikoli ni opustila misli na ‘evropske oborožene sile’, neodvisne od Nata. ZDA kot ‘prva violina’ Nata pa na drugi strani nikoli ne nehajo misliti na to, kako imeti sicer močne evropske zaveznike, ne pa tudi ‘globalno konkurenčnega’ evropskega partnerja v obliki EU. Velika Britanija, ‘naravno skeptična’ do tesnejšega evropskega povezovanja, je v tem tradicionalni ameriški zaveznik znotraj EU.

Nimam pojma, koliko slovenska zunanja politika o problemu ‘ozkega pasu’ sodelovanja med Natom in EU razmišlja, zdi pa se, da bi se dalo prenekatero neumnost, od vilniuške izjave naprej, pripisati temu, da se tega problema sploh ne zaveda. Drugače rečeno, EU in Natu hkrati je danes težko ugoditi. Ugajanje pa je, z ne preveč zlobe rečeno, bolj ali manj edini očitni cilj slovenske zunanje politike.

Objavljeno pod svet, slovenija | | |