Paradoks je, da komunist in partizan Giorgio Napolitano ob italijanskem državnem prazniku, ki so ga v spomin na žrtve fojb razglasili desničarji, izreče besede, ki smo jih bili doslej vajeni le od postfašistov. Ti so namreč vsako leto vsaj enkrat objokovali izgubljena ozemlja v Sloveniji in na Hrvaškem ter slavili žrtve Titovih komunistov, ki so Italijane pobili in zmetali v kraška brezna samo zato, ker so bili Italijani.
Paradoks je, da se na to besno odzove Stjepan Mesić, ki so ga še pred nekaj tedni obtoževali zaradi proustaških izjav med njegovim obiskom avstralskih rojakov, pri katerih je v začetku devetdesetih let nabiral denar za milo jim domovino.
Paradoks je, da evropska komisija Mesićeve izjave oceni kot neprimerne, izjav Napolitana pa noče komentirati. Postrežejo pa s celim kupom flanc o pomenu integracije Unije, pa o ozračju zaupanja med evropskimi državami in podobno.
Paradoks je, da Italija odpove obisk državnega sekretarja na italijanskem ministrstvu za zunanje zadeve Vittoria Craxija v Zagrebu in da zunanji minister D’Alema hrvaškemu veleposlaniku v Rimu eno uro navija ušesa zaradi Mesićevih izjav, zaradi katerih da je minister »osupel in užaloščen«.
Paradoks je, da vodja nekdanjih neofašistov in današnje demokratične Nacionalne zveze Gianfranco Fini Mesiću sporoča, da je Hrvaški s tem na tekmi za vstop v Unijo zabil avtogol. Ker da v Uniji »ni prostora za države, ki ne spoštujejo zgodovinskih dejstev«. Pravi Fini, ki sicer slovi baš po »upoštevanju zgodovinskih dejstev«.
Paradoks je, da se Slovenija ob tem privoščljivo hahlja in muza, češ da bodo Hrvatje že videli hudiča, ko bodo hoteli v tako elitno združbo, v kateri smo Slovenci že nekaj časa in ji bomo vsak trenutek tudi (so)predsedovali. Kot da ne bi vedeli, da bodo Hrvatje slej ali prej vendarle prišli v ta klub (če pred tem ne bo že sam razpadel). In tam skupaj z Italijani veselo udrihali po Sloveniji.
Samo ugotavljam: če zabevska Zagreb, Ljubljana nemudoma zalaja nazaj; če zarenči Rim, se Ljubljana splazi v hišo.
Sad, bože ne daj, da bi kdo to v konkretnem primeru razumel kot očitek Lj, da ni zarenčala na Ro.
“Paradoks je, da se Slovenija ob tem privoščljivo hahlja in muza”
Za to hahljanje in muzanje Slovenija sploh nima razloga, kajti kolikor vem, je Napolitano govoril o “krvi željnih Slovanih”, ne o krvi željnih Hrvatih. Kakor berem, Hrvatov ni posebej omenil. Evropska komisija pa ima “utemeljene” razloge, da Italije ne obsodi. Italijan je namreč komisar, ki je pristojen za pravosodje, svoboščine in varnost, kamor sodi tudi boj proti nestrpnosti, rasizmu, kršenje človekovih pravic.
Zgodba je več kot grozljiva, primitivni realpolitik. Tokrat smo imeli izjemno šanso, da rečemo svojo resnico, saj nam karte nikoli niso tako dobre stale. Vendar bi to morali narediti ne s kanoni, ampak z lobingi čez Economista, FT. Mislim, da je bila diplomatsko pismo predsednika dobra poteza. Da pa nas politična in popul scena v Italiji še zmeraj ima za Scave, pa je tako jasno. Vendar to več govori kot o nas samih. Noro je predvsem, da je to storila Komisija. Prodi je vnovčil svoje jokerje, da si utrdi pozicijo doma. fej in fuj
Na, previdno oziraje se naokrog je Ljubljana porinila svoj smrček na plano: http://24ur.com/naslovnica/nov.....090090.php
Tukaj pa je izvrsten komentar enega izmed sosedov … http://www.index.hr/clanak.aspx?id=339858