Paradoks je, da komunist in partizan Giorgio Napolitano ob italijanskem državnem prazniku, ki so ga v spomin na žrtve fojb razglasili desničarji, izreče besede, ki smo jih bili doslej vajeni le od postfašistov. Ti so namreč vsako leto vsaj enkrat objokovali izgubljena ozemlja v Sloveniji in na Hrvaškem ter slavili žrtve Titovih komunistov, ki so Italijane pobili in zmetali v kraška brezna samo zato, ker so bili Italijani.

Paradoks je, da se na to besno odzove Stjepan Mesić, ki so ga še pred nekaj tedni obtoževali zaradi proustaških izjav med njegovim obiskom avstralskih rojakov, pri katerih je v začetku devetdesetih let nabiral denar za milo jim domovino.

Paradoks je, da evropska komisija Mesićeve izjave oceni kot neprimerne, izjav Napolitana pa noče komentirati. Postrežejo pa s celim kupom flanc o pomenu integracije Unije, pa o ozračju zaupanja med evropskimi državami in podobno.

Paradoks je, da Italija odpove obisk državnega sekretarja na italijanskem ministrstvu za zunanje zadeve Vittoria Craxija v Zagrebu in da zunanji minister D’Alema hrvaškemu veleposlaniku v Rimu eno uro navija ušesa zaradi Mesićevih izjav, zaradi katerih da je minister »osupel in užaloščen«.

Paradoks je, da vodja nekdanjih neofašistov in današnje demokratične Nacionalne zveze Gianfranco Fini Mesiću sporoča, da je Hrvaški s tem na tekmi za vstop v Unijo zabil avtogol. Ker da v Uniji »ni prostora za države, ki ne spoštujejo zgodovinskih dejstev«. Pravi Fini, ki sicer slovi baš po »upoštevanju zgodovinskih dejstev«.

Paradoks je, da se Slovenija ob tem privoščljivo hahlja in muza, češ da bodo Hrvatje že videli hudiča, ko bodo hoteli v tako elitno združbo, v kateri smo Slovenci že nekaj časa in ji bomo vsak trenutek tudi (so)predsedovali. Kot da ne bi vedeli, da bodo Hrvatje slej ali prej vendarle prišli v ta klub (če pred tem ne bo že sam razpadel). In tam skupaj z Italijani veselo udrihali po Sloveniji.

Objavljeno pod svet, slovenija | | |