Mojemu prijatelju gre zakon v franže. Z ženo, nekoč ljubljeno in spoštovano sopotnico, sta zdaj prispela do tam, kjer so Palestinci in Izraelci že toliko časa: do brezizhodnosti. Mirovna pogajanja potekajo dan in noč, mirovni posredniki od blizu in daleč ponujamo pametne, a neuporabne nasvete, vsi pa vemo, da možnosti za mirno rešitev spora ni. Možnosti so, samo nihče nima ne želje, ne volje, ne energije, ne časa in ne denarja, s katerim bi lahko dosegli mir.

Poznam prijateljevo zgodbo o razlogih za zaton njegovega zakona. Razumem jo. Poznam zgodbo njegove žene o razlogih za zaton njenega zakona. Razumem jo. Ne poznam zgodbe o razlogih za zaton njunega zakona, ki bi mi jo povedala njuna otroka. Imata jo, a ni naneslo, da bi mi jo povedala. Sta dovolj izkušena, razumna in trdna, da bosta ločitev staršev prenesla.

Denarja imajo na srečo dovolj, da bodo lahko ločitev izpeljali brez posebnih pretresov. To o denarju pravim zaradi tega, ker sem šele zdaj ugotovil, kako pomemben je denar, ko se ločuješ. Nikoli nisem pomislil na to. Zdaj vem.

Upam, da bosta v vseh postopkih, ki jih morata opraviti človeka, ki se ločujeta, oba ohranila dostojanstvo. Da si bosta takrat, ko bo to mogoče, lahko pogledala v oči brez slabe vesti in brez občutka kakršne koli prikrajšanosti. Ne bosta štela nožev in vilic. Vem. Pri hiši, vikendu, avtomobilih in nakitu ne bo težav. Poznam ju in vem, da se bosta o tem razumno dogovorila. Ampak slutim, da se bosta udarila pri stvareh, ki niso vredne veliko denarja. Pri stvareh, na katere ju vežejo spomini, ob predmetih, v katere sta shranila neka čustva. Pri knjigah, slikah in ploščah.

Ne vem, kdo bo, če sploh bo, prvi rekel: Ne, te ti pa ne dam! Sem pa prepričan, da bo vojna, če bo drugi rekel: Pa prav to hočem! Mislim, da bi moral tja in jima razdeliti knjige, slike in plošče. Zdi se noro, ampak prav to bi moral narediti …

Objavljeno pod življenje s slogom | | |