Ključi se običajno izgubljajo. Ključavnice se kupujejo, kvarijo, odpirajo, zamenjujejo, vlamljajo, zaskočijo, zaklenejo, žagajo, gledajo, preklinjajo, lomijo, razbijajo, vrtajo …, le tu in tam se ključavnice tudi izgubljajo.

Tudi ključi se kupujejo, zamenjujejo, trgajo žepe, zaskočijo, gledajo, visijo v šopih, preklinjajo, morda celo žagajo, kdo bi vedel, …, gotovo pa vtikajo, zlomijo, obračajo, poniknejo v torbah in torbicah, ponarejajo, posojajo … Ključavnice se posojajo v glavnem le tako, da se z eno zakleneta dve kolesi.

Ti potem zelo verjetno izgineta, z njima pa tudi ključavnica. Ključ ostane.

Meni je vedno ostal tudi kakšen ključ od prejšnjega stanovanja. Od ključavnice, ki sem jo zamenjal. Celo od avtomobila, ki sem ga prodal. Od poštnega predala, ki sem ga svojčas uporabljal. Od ključavnice za kolo, za katero ne vem, kje je.

Veliko mi jih je ostalo. Ni predala, v katerem ne bi bilo nekaj ključev. Za nobenega več ne vem, katero ključavnico je odklepal. Nemara še danes odklepa.

Ne spomnim se, da bi kdaj izgubil kakšen ključ. Lahko da sem ga. Vem pa zagotovo, da nikoli nobenega nisem vrgel.

Nekako ne morem zavreči nobenega ključa, čeprav ne vem, ali sploh še obstaja ključavnica, v katero bi ga lahko vtaknil in obrnil. Prostori, ki sem jih zapustil, so najverjetneje opremljeni z drugimi ključavnicami, a ključi, ki jih imam, so jih nekoč vendarle odpirali.

Dokler jih imam, dokler se ključi selijo z mano, ostajajo z mano tudi ljudje, s katerimi sem jih delil.

Objavljeno pod življenje s slogom | | |