Andrej Rant - kandidat za kontinuiteto v BS
vojko, petek, 9. februar 2007Direktor Umarja Janez Šušteršič je, kakor kaže, prepričan, da je postopek imenovanja guvernerja Banke Slovenije enak sestavljanju hrvaške nogometne reprezentance, on sam pa da je Ćiro Blažević. Brez Šušteršičevega komentarja tako ne mine nobena faza postopka, o slehernem (morebitnem) kandidatu ima svoje mnenje in vselej znova deli nauke o tem, kakšen bi moral biti kandidat, s katerim bi on bil zadovoljen, kakšnih napak ne bi smel imeti in kaj bi pravzaprav moral početi kot guverner BS.
Tako ima direktor Umarja tudi mnenje o Andreju Rantu, ki bo najverjetneje drugi uradni predlog predsednika države Janeza Drnovška.
Povedal sem že, da bi bilo smiselno, da skuša predsednik najti nekoga od ljudi, ki so strokovnjaki za denarno politiko in imajo na tem področju nek širši makroekonomski pogled. Ocenjujem, da Rant ne ustreza temu opisu.
Ker ne verjamem, da Šušteršič ne ve, kakšne pristojnosti ima BS po prevzemu evra in s tem odpovedi denarni suverenosti, domnevam, da se spreneveda. Za tisto, kar bo guverner BS odslej počel v Frankfurtu, je Rant po 15 letih v svetu BS pač več kot ustrezen. Dejstvo, ki Šušteršiču nemara ni po godu (’na tem področju nek širši makroekonomski pogled’), namreč, da Rant ni monetarist/(neo)liberalec, na politiko ECB ne bo imelo nobenega vpliva; je enako pomembno, kakor če bi v svetu ECB iz BS sedel Šušteršič sam.
Vsekakor pa je hudo vprašljivo, ali Rant ustreza glede na tisti pristojnosti, ki BS ‘na domačem terenu’ ostajata. Mislim na podeljevanje licenc bančnemu menedžmentu in nadzor bančnega sistema. Za oboje je potrebna strokovna ustreznost, a ne le ta ali pa celo - morda predvsem kakšna druga. Obe pristojnosti imata precejšnje politične implikacije in težnje po instrumentalizaciji BS so v tem pogledu prisotne že ves čas. Res je, dalo bi se razpravljati o tem, ali se jim je BS doslej - tako v času Mitje Gasparija kot v času Franceta Arharja - vselej znala učinkovito postaviti po robu, vendar dvomim, da lahko kdor koli to utemeljeno pripiše Rantu. Prej nasprotno, Rantove politične preference niso bile nikoli niti približno tako izražene kot, denimo, Gasparijeve ali Arharjeve.
In lahko, da je/bo prav v tem problem: predsednikov današnji kandidat za guvernerja je ’sivi tehnokrat’, za katerega je zelo verjetno, da se za morebitne poskuse politične instrumentalizacije BS ne bo zmenil. Drugače rečeno, Rant politično ni ustrezen (na potrditev pravilnosti ali nevzdržnosti te teze ne bo treba dolgo čakati).
Ne verjamem, da prav to moti (tudi) Šušteršiča, ne razumem pa, zakaj v imenu nekakšne ideološke (v smislu teoretskih šol) čistosti hoče ‘lustracijo’, hm, ‘ljudi, ki so bili vidni funkcionarji gradualistične šole ali pa so z njo sodelovali’. Za sodelovanje v svetu ECB ter za podeljevanje licenc in nadzor bančnega sistema je precej vseeno, ali je guvernerju BS bližje Keynes ali Friedman.
Objavljeno pod slovenija | 
| 
|
Ja, Šušteršič je res postal izvedenec-poštar, ki javnosti sporoča stališča oblasti. Očitno je to cena za to, da (še)ostaja na svojem stolčku. Potem ko so se že pojavile govorice, da odhaja, očitno (še) ni našel dovolj “uglednega” novega delovnega mesta.
Možna je ta teorija, da je uradno glavni vvladni analitik zgolj glasnik nekoga drugega. Glede na moje poznavanje medijske scene, pa gre za stihijsko-samoljubno reakcijo. Novinarji hočejo dobiti mnenje. Izberejo se nekaj gurujev, ti zapadejo v ta trip in začnejo govoriti neumnosti s političnimi posledicami. Dejstvo je, da sivi tehnokrat, ki ga slučajno dobro poznam, ne ustreza profilu visokih ekonomskih mislmislecev nove dobe, torej so teoretiki jezni, ker jim uradniki odžirajo dobra mesta, obenem pa pozicionirajo sebe kot tiste, ki že vedo kaj je prav. Prekleto samoljube. Le kje je znanstvena skromnost pri ljudeh, sicer dobrega uma…
Odlično napisano, če smem pripomniti.
Janez Šušteršič je v Dnevnikovem Objektivu sam pojasnil: “Marsikdo me sprašuje, zakaj se toliko oglašam glede guvernerja Banke Slovenije. Sklepa se celo, da si sam želim na njegovo mesto. Kar se tega tiče, k sreči že obstaja kandidat s prejšnjega razpisa, ki o zadevah, s katerimi se ukvarja guverner, ve več od mene. Stvar je bolj preprosta - oglašam se, ker me način celotne razprave preveč jezi, da se ne bi. Seveda to počnem v svojem imenu in enako velja za ta članek, ki skuša iz zgodbe potegniti kak pameten nauk.”
Definitivno je Rantovo kandidiranje “lose”-”lose” situacija za JJ.
Ce ga bo podprl, bo dokazal, da je bila afera projekcije, ki namrec uradno spadajo pod Ranta, le napihnjen konstrukt vs. Gaspari
Ce ga ne bo podprl, bo dokazal, da se mu gre le za politicno obvladovanje podeljevalca bancnih licenc; bistvo afere projekcije je namrec bilo njihovo skrivanje pred javnostjo, za to pa je odgovoren guverner, ne pa njegov namestnik. Prav tako bo tezje opravicil pohvale “brezhibno izpeljanemu projektu uvedbe evra”, ce v BS ne zeli videti “kontinuitete”, ki se je prej ocitno izkazala
Sustersic pa je tanek prag strokovnosti in politicnosti prestopil ze s preaktivno vkljucitvijo v odbor za reforme, ki so (bile) politicen in ne strokoven projekt.
Nja, nisem prepričan, da te preaktivna (kar koli to že je) vključitev v odbor za reforme že sama po sebi vrže s strokovne na stran političnosti. Reforme so bile političen projekt, kakšen pa naj bi konec koncev bile; sodelovanje v odboru priča kvečjemu o politični naivnosti vključenih.
Sodeč po tistem, kar je Šušteršič napisal v Dnevniku (hvala bumerang za opozorilo), pa je prišlo (kakor sam vidim to zadevo) do zanimivega obrata: v odbor se je vključil, da bi s strokovnostjo prepričal politiko, v guvernerski nominaciji pa s političnimi argumenti spodbija strokovnost kandidatov.
Utemeljitev edinega resnega strokovnega očitka Gaspariju je namreč njegovo domnevno napačno stališče glede inflacije in vpliva tečajne politike. Problem ni v tem, da ta očitek ‘v strokovnem’ nemara ne bi držal, ampak da je političen.
Morda je Šušteršič spregledal, ampak v DZ je bil eden od ‘argumentov’ proti Gaspariju dejstvo, da je s fiksacijo tečaja povzročil stečaje in brezposelnost; drugi poslanci iz iste stranke pa so Gaspariju izrekali nezaupnico zaradi prepozne fiksacije.
V zavrnitvi Gasparija torej ni (bilo možno izrekati) strokovnih, ampak samo politične (ti.) argumente; v pohodu proti Rantu pa ne verjamem, da bi kaj drugače. Kateri koli strokovni argument kogar koli v tej razpravi je navsezadnje samo političen ‘argument’ (pa čeprav morda kot strokovni argument drži).
Da v razpravi, bolje rečeno cirkusu okrog novega guvernerja BS ni bilo in ni mogoče izrekati strokovnih argumentov in ostati v sferi pravnega (postopka) je navsezadnje dokazal tudi predsednik republike. Njegov ultimat DZ - ali Rant ali kriza - se imenitno ujema z ‘argumentom’ SDS, da je v Sloveniji veliko strokovno bolj usposobljenih ljudi od Ranta. Tokrat za takšno ‘ugotovitev’ niti pogovor s kandidatom ni bil potreben.
Predsednika države in vlade sta vredna drug drugega; nista pa otroka - otroci si ga merijo za plotom.