Z izredno sejo DZ o oklepnikih nam grozi opozicija. Nepotrebno zapravljanje časa in denarja bo to po mojem mnenju. Drugega kot novega pregovarjanja in ponavljanje že povedanega ne pričakujem. Oklepnike bomo davkoplačevalci plačali s to sejo ali brez nje. Vsaj mene prepiri vedno enih in istih poslancev ne zanimajo. Že zdaj vem, kaj bo kdo povedal. Kot davkoplačevalka in državljanka bi raje videla, če bi si poslanci vzeli več časa za obravnavo zakonov, da bi ti bili bolj jasni, predvsem pa izvedljivi. Z izrednimi sejami in neplodnimi pregovarjanji me opozicija ne bo prepričala, da je kaj boljša od oblasti. To zame velja ne glede na ime in priimek in ne glede na politično barvo.

Me pa je navdušila predsednica vlade Nove Zelandije Helen Clark. Financial Times je o njej pred kratkim napisal, da jo je BBC v času napada na Irak označil kot »političen glas razuma«. Za razliko od predsednika vlade Avstralije je zavrnila sodelovanje Nove Zelandije v tej vojni. Zahtevala je resolucijo OZN. Britanski časnik je to odločitev označil kot neodvisno zunanjo politiko. Pravi, da je treba odločati zelo previdno, ko pošiljaš v vojno otroke drugih ljudi.

Ko je leta 1999 prevzela vlado, je takoj povedala, da so umetnost, kultura in dediščina kovačnica identitete Nove Zelandije in s tem država lahko postane opazna v svetu. »Smo država s štirimi milijoni ljudi. Geografsko smo oddaljeni, zato moramo najti način, da lahko rečemo ‘Poglejte nas kot na državo’,« je povedala za FT. Njena vlada je povečala financiranje kreativne industrije, predvsem filmske. Če država dela velike filme, ji to daje pečat. Gospodar prstanov, King Kong in Zgodbe iz Narnije so Novi Zelandiji to res dali. Clarkova poudarja, da mednarodno pozornost država zbudi tudi z velikimi dogodki, kot je Ameriški pokal, saj privabijo svetovno najbolj znane dizajnerje in proizvajalce jaht. Hkrati je Helen Clark uspelo izvesti tudi nekaj reform, ki temeljijo na zagotavljanju socialne pravičnosti.

Tretji mandat je dobila septembra 2005, od takrat vodi vlado, ki v parlamentu nima večine. Dela na podlagi sporazuma z drugimi strankami. Pravi, da je takšno vlado treba voditi na poseben način, predvsem pa ne smeš biti avtokrat, ampak voditelj, sicer se ljudje ne dogovarjajo s teboj. Prijatelji, kolegi in mediji jo opisujejo kot ministrico za vse. Pravi, da ji je to ostalo iz otroštva. Kot najstarejša izmed štirih hčera v kmečki družini je pač bilo treba prijeti za vsako delo. Morala je biti zelo samostojna, kar je pomembno tudi v politiki. »Če si občutljiv na vsak udarec in žalitev, boš živčna razvalina,« pojasnjuje. Potegovala se bo še za četrti mandat. Lep zgled, ni kaj, predvsem pa opozorilo, da je pred volitvami dobro vedeti, kakšno otroštvo so imeli kandidati.

Objavljeno pod slovenija | | |