Vsaj 400 gramov sadja in zelenjave je treba pojesti na dan, priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Slovenci po statističnih podatkih iz leta 2002 na dan povprečno pojemo 191,5 grama sadja in 158 gramov zelenjave. Inštitut za varovanje zdravja priporoča, da bi morali pojesti za 15 odstotkov več sadja in kar za 30 odstotkov več zelenjave. Ker v Evropski uniji v skladu s priporočili WHO dovolj sadja in zelenjave pojedo le Grki in Italijani, je evropska komisija v svojem predlogu za reformo sektorja sadja in zelenjave predvidela tudi ukrepe, s katerimi bi morali predvsem šolarje navaditi, da bi jedli več sadja in zelenjave.

Spodbudno, toda komisarka za kmetijstvo Mariann Fischer Boel ni imela pravega odgovora, kako otroke prepričati, da je to dobro, če sta sadje in zelenjava čedalje bolj brez okusa. Dejala je le, da je treba jesti sezonsko sadje in zelenjavo. Jagode in paradižnik poleti, pozimi pa je sezona recimo za zelje. Kakor opažam, v slovenskih trgovinah tudi ta recept ne bi pomagal. Paradižnik je enako umeten, ne glede na to, ali ga kupim poleti ali januarja, jagode prav tako. Tudi sveže sadje in zelenjavo na policah slovenskih trgovin vidim redko, vse je nekako zmahano od transporta in skladiščenja. Če hočem boljše, moram na tržnico, pa še to ni dovolj, če ne poznam branjevk. Biološko pridelanega sadja in zelenjave je v Sloveniji še zelo malo.

Nekdanja ministrica za kmetijstvo Marija Lukačič je ocenila, da je kmetov, ki se odločijo za takšno pridelavo malo, ker je veliko ročnega dela, zato se mora s tem ukvarjati celotna družina. Se strinjam. Ne strinjam pa se, da je to glavni razlog za majhno število bioloških kmetov. Marsikdo bi se za to odločil, samo če bi dobil pravo spodbudo. Na Štajerskem in Prekmurju veliko ljudi hodi delat na polja in vrtnarije v Avstriji. Po cele dneve delajo z motiko, na roke pulijo plevel, obirajo kumare in podobno. Pa ne za prav veliko denarja.

Marsikdo, ki zdaj gara za strojem v tovarni, pa nikoli ne ve, kdaj bo dobil tistih 350 evrov na mesec, bi se po mojem mnenju odločil za biološko kmetovanje. Marsikatera opuščena kmetija bi spet lahko oživela. Namesto, da država spodbuja kmete k industrijski pridelavi z vedno večjim hektarskim donosom in kupovanju vedno novih traktorjev, bi dolgoročno bilo po mojem mnenju smiselno razmisliti o privlačnejših spodbudah za biološko kmetijstvo. To bi bilo tudi v skladu s strategijo EU.

Marsikdo sploh ne ve, kako diši jabolko, pridelano v neškropljenem sadovnjaku, pa paradižnik z domačega vrta. Ko ga dobim na mizo, vsaj jaz ne razmišljam, da ga moram pojesti, ker mi to priporoča WHO ali Inštitut za varovanje zdravja.

Objavljeno pod zdravje in okolje | | |