Rohneli so, češ da je varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek izdal državo. Zgražali so se nad novinarji, ki so menda pripomogli, da so bile v tujih časopisih objavljene neprijetne zgodbe iz dežele, ki namerava postati svetilnik sveta. Zdaj isti politiki blatenje Slovenije v tujini očitajo kandidatu za nov mandat guvernerja nacionalne banke.
Nič pa ni narobe, nikakršna sramota ni, če se vodja diplomacije z doktorskim naslovom v družbi avstrijske in španske ministrice reži z ekrana uravnotežene televizije z angleščino iz nadaljevanke Alo Alo. Nič ni narobe in nikakršna butalaščina ni, če predsednik vlade in finančni minister za medsebojno obračunavanje uporabita evropsko centralno banko in posredno trdita, da so tam loleki, ki ne znajo oceniti, ali so gospodarske napovedi, ki jih dobijo, podkrepljene z dokazi ali ne. Predsednik vlade in finančni minister namreč sedanjemu guvernerju centralne banke, ki kandidira za nov mandat, očitata, da je v Frankfurt pošiljal “tajne dokumente z negativnimi ocenami slovenskega gospodarstva”. Pravita, da naj bi “dokumenti razkrivali slabe napovedi v zvezi z javnimi financami, a brez konkretnih dokazov”, poroča RTV.
Janez Janša, Andrej Bajuk, Dimitrij Rupel, vi, ki imate vedno pripravljen prst, da z njim pokažete na druge, se obnašate kot oblastniki Butal, zaradi vas Slovenija v tujini postaja vse bolj butalska država.
Hudo se recimo kregajo v nemški koaliciji, v Italiji razmere tudi niso rožnate, prav tako ne v Veliki Britaniji, na Češkem, v ZDA. Je kateri voditelj ali politik iz teh držav za medsebojno strankarsko obračunavanje ali lov na čarovnice uporabil mednarodni parket? Jaz nisem slišala. Če bi, bi ga tisti trenutek doma spravili v večno pozabo. Sem pa že slišala vrsto kritičnih besed novinarjev iz teh držav o lastni oblasti, pa tudi varuhov človekovih pravic.
Naj še dodam, da guvernerja centralne banke Mitja Gasparija poznam samo s televizije. Za Boštjana Jazbeca, ki je njegov protikandidat, pa vem, da predava na ljubljanski ekonomski fakulteti in je član sveta banke Slovenije.
Sem pobrskala po starih izdajah Financ in našla podatek, da bodo po novem za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje pristojni na ministrstvu za finance, kjer bodo napisali tudi nov zakon. Novinarji Financ na ministrstvu za finance v začetku tega meseca o tem zakonu niso dobili nikakršnih informacij.
Našla pa sem tudi podatke iz raziskave Inštituta za ekonomska raziskovanja, ki je v lanski raziskavi ugotovil, da bi moral 35-letnik za dodatno pokojninsko zavarovanje vplačevati 100 evrov na mesec, če bo hotel imeti enako pokojnino kot sedanji upokojenci. Zdaj pa menda povprečno vplačilo znaša le 36 evrov, torej kar za polovico manj, kot so izvajalci in vlada ocenjevali ob uvedbi. Te ocene sem jaz uporabila. Od premije, ki jo vplačamo zavarovanci, je treba odšteti vstopne stroške in upravljavsko provizijo. Finance so lani objavile, da je Kad 173 tisoč javnim uslužbencem v prvih devetih mesecih lanskega leta za upravljavsko provizijo in vstopne stroške pobral 1,1 milijona evrov, v treh letih pa se je za njihove pokojnine zbralo slabih 178 milijonov evrov. Pri vstopnih stroških in proviziji je treba upoštevati, da so stopnje za javne uslužbence v primerjavi z drugimi nizke.
Za takšne primerjave bi rabili pregled, po veljavnem zakonu je namreč mogoče po treh letih izvajalca brez dodatnih stroškov zamenjati. Kot sem že napisala, je problem že v tem, da je prejšnja vlada pustila ključna vprašanja v zvezi z upravljanjem tega denarja in primerjavami med izvajalci odprta.
Še to, večina zavarovancev je pravzaprav pozabilo, da vsak mesec nakazujejo premijo za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, ker zanje to počne delodajalec, ki tudi prispeva svoj del.
To je točno to, kot si lepo zaokrožila misel: Kakor zdaj kaže, se bo, sicer v milejši obliki, ponovila zgodba z življenjskimi zavarovanji iz konca 80. in začetka 90. let prejšnjega stoletja, ko so ljudje zaradi hiperinflacije po 15 ali 20 letih dobili izplačano zavarovalnino, ki je zadoščala za večerjo.
Sama v ta dodatna zavarovanja ne verjamem, še manj odkar sem pobliže spoznala in na lastni koži okusila zdravstveno.
Pri pokojninskem gre po moje za to, da trenutni aktivni zavarovanci dobijo svoje deleže.
Ga ni ministrtstva v Sloveniji, niti institucije, ki bi ti danes lahko povedala, kam to vodi. Uradno seveda ne bo nihče rekel, da v propad, a drugega ni razbrati. Ko boš pri 60 letih ugotavljala, da od penzije nič ne bo, se ti bodo takratni oblastniki smejali v glavo in te spraševali - kje pa ste bili, zakaj pa niste nič privarčevali? Kot drugod po svetu?
Joj, me kar zvije…
Mene prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje vse bolj spominja na zbiranje lastninskih certifikatov v družbah za upravljanje v času lastninjenja družbenih podjetij. Ljudje so v te sklade tudi dali svoje certifikate pa večinoma malo ali nič dobili. Ampak pri dodatnem pokojninskem zavarovnaju gre za neprimerno več denarja. Certifikat je bil enkraten vložek, ljudje so ga dobili brezplačno, premije za pokojnine plačujejo vsak mesec, ta denar gre od njihovih plač. Če bi morali ta znesek vsak mesec nakazati recimo po položnici, bi marsikdo vprašal, kaj ima od teh vplačil ali denarja ne nakazuje v jamo brez dna.
Ja, točno tako. Enostavno se ljudi vedno v nekaj “prisili”, govorim o psihičnem pritisku, ne o pištolah, da podpišejo nekaj, recimo zavezo, da bodo plačevali premijo za dodatno pokojninsko zavarovanje in to storijo v strahu, da bodo ob službo, če tega ne naredijo. Poleg tega se mi zdi, da je še v ljudeh močno prisoten duh prejšnje (socialne?) države, kjer je vse šlo in funkcioniralo, dokler se ni sesulo, a to se na daleč ne akceptira. Ljudje samo vedo, da je šlo…
In zelo se strinjam z bumerangom, če bi plačevali po položnici - bi se spraševali Zakaj, tako pa na tisti denar enostavno pozabljajo, ker se jim že v osnovi odtegne.
Lucija, tudi jaz se sprašujem enako.