Nad kandidat(kam)i, ki so se prijavili/e na razpis za vodilne položaje v agenciji za upravljanje kapitalskih naložb države, vlada ‘ni navdušena’. Premier Borut Pahor je na včerajšnji tiskovni konferenci govoril celo o možnosti, da bodo koga iz te osemčlanske ekipe – ki je še niso imenovali – kmalu po imenovanju zamenjali, ker in če se bo izkazalo, da ni sposoben za vodenje omenjene ‘prepomembne agencije’. Tako je predsednik vlade prijavljene za na pot skozi vlado (predvidoma konec avgusta) in nato državni zbor včeraj opremil s sijajno popotnico: Mi sicer ne verjamemo, da boste zmogli, a ker ste se prijavili, vas bomo izbrali, da nam ne bi kdo očital političnega kadrovanja.

_{Mi smo se odločili za javni razpis. Tako kot tudi pri večini drugih stvari. Kar je tudi del obljube, ki sem jo dal in smo jo dali pred volivami. Javni razpis ima dobre in slabe strani. Dobra stran javnega razpisa je transparentnost in možnost, da so vsi enaki pred možnostjo glede izbire. Jaz sem v državnem zboru, to izjavo imate posneto, ob začetku razpisa dejal, da vabim vse, ki menijo, da so sposobni opraviti vlogo predsednika ali predsednice uprave, predsednika ali predsednice sveta, članov in članov obeh teles, da se prijavijo na ta razpis in da zagotavljam nepristranskost pri izbiri. To se je tudi zgodilo. del tega je bil tudi hearing nekaterih kandidatov, kandidate je predlagala komisija, ki se je ukvarjala z izborom, med katerim je lahko cel ministrski zbor slišal načrte glavnih kandidatov, ki so sodeč po civiju in refenerencah najbolj odgovarjali pričakovanim kriterijem vlade za vodenje sveta ali uprave. Oni so pojasnili na začetku njihova stališča in odgovarjali na vprašanja ministric in ministrov. Mi smo se potem v tem času na širšem kolegiju vlade posvetovali o nadaljnjih korakih in ugotovili, da bi ponovitev razpisa – ker bi menili, da bi bilo dobro slišati še kakšnega od kandidatov, ki se ni prijavil na razpis – bila v bistvu velika skušnjava za to, da bi se kdo od ministrov ali predsednik vlade moral odločiti za to, da bo koga povabil, naj kandidira. Kar bi pomenilo tudi tiho obvezo, da bo po takem povabilu sprejet. To bi pomenilo negacijo tarnsparentnosti javnega razpisa. Zato se za to nismo odločili. Smo se pa odločili, da sestavimo ekipo iz tistih, ki so se prijavili in zbrali potreben pogum ter predstavili svoje vizije tako, da bodo cilji, ki jih imamo z ustanovitvijo agencije, najbolj zavarovani. Tako da lahko pričakujete na prvi seji avgusta kandidate, ki jih bomo poslali v državni zbor. Iz tistih, ki so se prijavili.
/…/
Vlada je bila postavljena v precej nehvaležno situacijo, da se, kot je bila obljubila pred volitvami in z nastopom, bo držala javnega razpisa kot instrumenta za možnost, da se vsi po enakimi pogoji prijavijo za opravljanje pomembnih javnih funkcij, na drugi strani pa je seveda s kandidati, ki se prijavijo, tudi omejena in nima možnosti, da bi tudi mimo javnega razpisa, če bi tako menila, koga posebej povabila, ker bi to pomenilo seveda popolno negacijo javnega razpisa. Mi smo se odločili, da ostanemo pri javnem razpisu kot instrumentu nabora kandidatov in kandidatk za opravljanje pomembnih funkcij, ki so v pristojnosti vlade. To je pomembna odločitev. Hkrati smo se odločili, da poskušamo iz tega nabora sestaviti najboljšo ekipo. Se pravi, da poskušamo ugotoviti, kdo bi najlažje, najboljše na katerem položaju opravil svoje naloge in da vidimo upravo in nadzorni svet kot ekipo agencije, ki bo imela vplivno vlogo. Mislim, da je ta odločitev dobra. Če bi se odločili za ponoven razpis, ne bi samo rekli, da ti kandidati ne morejo priti ponovno v izbor, ampak bi bili prisiljeni verjetno opraviti razgovore z novimi kandidati mimo razpisa. Razumljivo, sicer ne bi dobili nobene garancije, da bi bili boljši kandidati. Tega pa nočem narediti. To bi pmenilo z vidika stroškov zaupanja v kandidiranje na pomembne položaje v tej državi preveliko breme. Dolgoročno. Tako da, če, bom kar takoj povedal, morebitni izvoljeni kandidat ali kandidatka kot član ali predsednik ne bo opravil v kratkjem pričakovane vloge, bo vlada intervenirala raje s predlogom za razrešitev. Kot veste, je njena ali njegova naloga, zlasti mislim na predsednika ali predsednico uprave, priprava strategije v skladu z zakonom. Če bi se izkazalo, da vlada in državni zbor nista dobro izbrala kandidata ali kandidatke, ki bi pripravila ustrezno strategijo, se bo vlada takoj odzvala. Vendar pa kljub vsemu mislim, da to morda ne bo potrebno, ker bomo lahko zaupali ljudem, ki jih bomo imenovali na ta položaj. Ampak, ker bodo takoj pred nalogo, da pokažejo vse svoje znanje in talente, bomo zelo hitro lahko ugotovili, ali smo imeli pri tem izboru srečno roko. Ampak vidite, gospe in gospodje, tukaj smo pri enem od principelnih vprašanj, če se – in javnost pričakuje – odločamo za javne razpise, damo ljudem enake možnosti, da se prijavljajo /…/, potem moramo ta instrument spoštovati ali ukiniti. Vmesne poti ni. In mi smo se odločili za transparenten postopek, kar mislim, da bo dolgoročno pomenilo, da bodo v ta instrument zaupali tudi tisti, ki se tokrat niso odločili za prijavo, ker so menili, da tudi če bi se, njihove reference ne bi štele, ker bo šlo za kakšno politično kupčijo. Ni šlo in ne bo šlo. To je prepomembna agencija, da bi se vlada šla kaj takega.}

Z dežja smo prišli pod kap. Zdaj je treba biti za javno funkcijo predvsem ‘transparenten’ (ni pa nujno, da je zato že odveč biti ‘naš’), torej se prijaviti na razpis. ‘Transparentnost’ je odločilno merilo, ker so volivci tako hoteli in ker jim je vlada to obljubila: Ni pomembno, ali kaj zna, pomembno je, da je  izbran ‘transparentno’.

Premier je očitno prepričan, da mora pri javnih razpisih samo dovolj dolgo vztrajati, pa se bodo nanje začeli prijavljati tudi tisti, ki (zdaj še) verjamejo, da izbira navzlic temu poteka po političnih merilih. S tem, da bo vlada predlagala vodilne v uvodoma omenjeno agencijo iz nabora prijavljenih, meni Pahor, se bo okrepilo zaupanje v institucijo razpisa. Kot da bi se problemi političnega poseganja začeli in končali pri kadrovanju in tako ali drugače izbrani, bolj ali manj strokovni ter bolj ali manj naši transparentni ne bi imeli na takšnih položajih ves čas opraviti s politiko.

Pri čemer se lahko ta vmešava tudi tako, da ne posega neposredno. Kar si je prav pri agenciji za upravljanje kapitalskih deležev države zelo lahko zamisliti. Treba je samo pomisliti na to, da vlada nima stališč glede tega (denimo kaj je treba, zaželeno, dovoljeno … privatizirati) niti ‘v globalu’ niti glede posamičnih deležev. Ima pa, država kot lastnica, ministre s prvim na čelu, ki imajo o tem vsak svoje, precej različne poglede. Biti upravljalec premoženja lastnika, ki ne ve, kaj hoče in/ali iz dneva v dan spreminja svoja stališča, pa ni prav hvaležno opravilo. Sam bi razloge za to, zakaj se na razpis za upravo in nadzorni svet agencije ni prijavil nihče ‘navdušujoč’, prej iskal v nemogočem (političnem in ‘konceptualnem’) položaju, v katerem bosta morala delati (in sistematizirani uradniški plačni tarifi) kot v nevarnosti, da bo izbor nazadnje političen (razpis pa zgolj krinka zanj).

Drugače (in ponovno) rečeno, javni razpisi na eni strani ne zagotavljajo niti transparentnosti niti kakovosti izbire, obsedenost z njimi pa (podobno kot sprejemanje zakonov po ‘široki javni obravnavi’) priča o kronični nesposobnosti za prevzemanje odgovornosti. Poglejte samo, kako je ta v konkretnem primeru razpršena po kolektivu: Pahor omenja komisijo za izbor kandidatov (verjetno Kas), pa širši kolegij vlade, pa vlado, državni zbor …, ob tem pa omenja skušnjavo, da bi se kdo odločil koga povabiti, skušnjavo, da bi kdo hotel prevzeti odgovornost (a tega pa se ne da transparentno?)

Namesto, da bi razpis z izborom, nad katerim ‘ni navdušena’, razveljavila, bo vlada raje izgubljala čas (pa tudi tvegala denar davkoplačevalcev) in ‘v živo’ preverjala sposobnosti kandidatov, ki so se prijavili. Kar obeta nove legende o ‘političnih žrtvah’. Navsezadnje imenovani bodo namreč nujno razmeroma hitro prišli v konflikt vsaj z enim izmed ministrov (razpon stališč o upravljanju državnih lastniških deležev je tako širok, da je nemogoče kar koli narediti, celo napisati program ali strategijo, ne da bi se ta križala s pogledi katerega izmed članov vlade ter v nadaljevanju te ali one koalicijske poslanske skupine), zaradi česar se bodo zahteve po razrešitvi pojavile ne glede na medtem izkazano (ne)sposobnost imenovanega/ih. Imenitno izhodišče za nove legende (morebitna razrešitev bo morala skozi državni zbor), natanko tiste, ki bi se jim predsednik vlade z vztrajanjem pri domnevni transparentnosti rad izognil: o političnem kadrovanju.

In po morebitni razrešitvi koga izmed tistih, ki jih bo šele predlagala v imenovanje, bo morala vlada ponoviti razpis. Ne bi smela biti presenečena, ako bo takrat imela razloge, da bo nad prijavljenimi še manj ‘navdušena’.