Je to, da Irec in Škot igrata Angleža, Anglež pa Američana, da nemški otok nadomešča ameriškega, da je filmski nekdanji premier Adam Lang nezgrešljivo Tony Blair, Richard Rycart pa Robin Cook (Blairov odpuščeni zunanji minister), da se ime ’sponzorskega’ koncerna Hatherton sliši kot Haliburton in da so filmski spomini nekdanjega predsednika vlade njenega veličanstva ‘izšli’ pred ‘pravimi’ že približno vse, kar je v filmu Ghostwriter (Pisatelj v senci) Romana Polanskega ghost, v senci, fiktivno, navidezno …? Kot je fikcija senčni avtor filmskih spominov, ghostwriter, ki ga Blair ni imel.

Ko je Polanski za Ghostwriterja februarja letos dobil režiserskega srebrnega leva na berlinskem filmskem festivalu, je bilo do izida Blairovih spominov (Journey) še dober mesec. Naslovnici ‘prave’ in filmske avtobiografije sta na las podobni (le da je slednja naslovljena z My Life). Ghostwriterja je Polanski začel snemati leta 2008, ko je bil v Evropi še svoboden človek, montažo pa je končal v švicarskem hišnem priporu. Kot je pravzaprav v svojevrstnem priporu (v ZDA) tudi Lang, saj ga ob morebitni vrnitvi v Evropo čakajo haaški tožilci. Varen je nekdanji filmski premier samo v ZDA (ki ne priznavajo mednarodnega sodišča za vojne zločine), a je njegov otok pred ameriško vzhodno obalo (recimo Martha’s Vineyard) v resnici severnonemški Slyt.

Lang ne sme v Evropo, Polanski ne v ZDA, toda v filmski resnici Lang (presenetljivo prepričljivi Pierce Brosnan) ni Blair, torej ni ameriški pudelj oziroma filmsko: ni že v študentskih letih na Cambridgeu (tem leglu gejevskih sovjetskih špijonov) za Cio pridobljeni ‘človek z misijo’. To je bila ‘v resnici’, kot zvemo ob koncu filma, njegova soproga (sijajna Olivia Williams), potemtakem ženska. Ženska je tako kriva, da se Lang ne more/ne sme vrniti v Veliko Britanijo. Kot je ženska kriva, da se Polanski ne sme vrniti v ZDA. Kamor se, kot se Lang z majhnega ameriškega na veliki evropski Otok vrne v krsti kot žrtev osamljenega ‘maščevalca’, lahko režiser očitno vrne samo kot truplo. Ali pa je vsaj videti, da sam tako misli.

A Polanski ni ’samo’ Lang ‘v senci’, temveč tudi ’senca sence’, torej filmski avtobiograf (zgolj solidni Ewan McGregor) drugega v senci, no, pravzaprav resnični biograf samega sebe. Človek, ki odkriva (zaroto), čeprav se ‘po funkciji’ samoopredeli zgolj kot ghostwriter in ne investigative reporter. Zato mu Oni sledijo in se ga navsezadnje znebijo tako, da tega ne vidimo več, pač pa le še slišimo. In nato zagledamo liste rokopisa, ki jih nepovratno raznaša veter in ki edini odkrivajo, kdo je bil ‘v resnici’ v senci. Česar iz filmske avtobiografije, ki je v knjižni obliki izšla nekaj minut prej, nihče ne bo ugotovil, čeprav je prav tam prav tako zapisano.

Vse je objavljeno, vse je ‘na soncu’, toda dejstva bodo ostala v senci. Ker ne znamo brati, ker se nam ne ljubi brati …, ker je brati nevarno. Depresivno kot filmska betonska kocka s pogledom na pesek in sivo morje, ki ju nenehno vrtinči veter.