Islandija, ki je slabih pet let po Hrvaški in Turčiji začela pogajanja o vstopu, na vrata EU ne trka praznih rok, je v Bruslju povedal minister za zunanje zadeve Össur Skarphedinsson. Nato je naštel, da EU lahko prodajo svoje znanje o izrabi obnovljivih virov energije, svoje znanje ponujajo tudi prek visokotehnoloških podjetij, opozarjajo na svoj geostrateški položaj zaradi Arktike, ki bo v prihodnjih 15 do 20 letih eno od pomembnih območij zaradi podnebnih sprememb, prometa in nahajališč energentov. Vse to bo treba uskladiti in uravnotežiti, za kar ima spet Islandija po prepričanju njene vlade znanje, ki ga lahko ponudi Evropski uniji.

Tudi glede ribolova, ki ga v Bruslju omenjajo kot eno najbolj zahtevnih področij pri pogajanjih z EU, je Skarphedinsson bil odločen. Dejal je, da je sistem, ki ga uporablja Islandija trajnosten, zato pričakuje, da ga bo EU prevzela. Tudi pri kitolovu bo vztrajala, da je trajnosten in ne ogroža obstoja kitov kot živalske vrste, od EU pa pričakuje, da ga bo priznala kot njeno tradicijo, čeprav mu tudi precej Islandcev nasprotuje.

Ker so se politiki na oblasti, menedžerji in lastniki bank odločili državo spremeniti v kazino, je Islandija v nekaj letih najprej postala najbogatejša država na svetu, leta 2008 pa so Islandci čez noč ostali pred zaprtimi bankami, ker so te bankrotirale, inflacija je poskočila na 10 odstotkov, krona je v primerjavi z evrom izgubila 70 odstotkov vrednosti. Zato so Islandci kar naenkrat ugotovili, da njihov denar ni nič več vreden, da ne morejo več po ugodnih cenah na dopust v tujino, tisti, ki so se lahko, so se začeli izseljevati iz države, bolnišnice so zapirali, ker ni bilo denarja za njihovo delo. Pred letom dni so zaprosili za vstop v EU.

Islandcev je 300 tisoč, bistveno manj kot Slovencev. Njihova glavna gospodarska panoga je ribolov, hkrati pa se zavedajo, da jim blaginjo lahko prinese le znanje, zato razvijajo visokotehnološka podjetja. Z njimi po podatkih zunanjega ministra Islandija ustvari kar 25 odstotkov izvoza. Ta industrija prinaša zagotavlja seveda kakovostna in dobro plačana delovna mesta, ki so ključni pogoj za blaginjo.

Ne glede na to, da so pri špekulacijah z bankami pretiravali in bili ob izbruhu finančne krize zgled za ekscese, na vrata EU trkajo samozavestno, ne prihajajo kot dekle in hlapci, ki so se za miloščino pripravljeni pokoriti tudi največjim neumnostim. Ker vedo, kaj imajo, kaj lahko ponudijo in to znajo ceniti, so odločni in pokončni. In vedo, da jih čaka izumrtje, kar se je zgodilo Tasmancem, če bodo zanemarili izobraževanje in se bodo zadovoljili s povprečnostjo. »Če bi se to, kar se je zgodilo na Islandiji, zgodilo recimo v Avstriji in Nemčiji, bi se gotovo občutno povečalo število samomorov, Islandci pa so po naravi optimisti, njihova mentaliteta je drugačna, zato takšnih hudih posledic ni bilo, ampak so ta šok izkoristili za spremembe,« pravi avstrijska novinarka Sonja Sagmeister, ki je po izbruhu krize odšla na Islandijo in raziskovala, kaj se je zgodilo in kako se politika in ljudje soočajo s šokom, ki so ga doživeli.

Ampak za izumrtje ni treba biti otok, to se lahko zgodi vsakemu narodu, ki mu ljudje z znanjem in idejami vse bolj množično bežijo v tujino, ker zanje doma zaradi korupcije, klientelizma in drugih ekscesov ni dela oziroma imajo povprečnost, nastopaštvo in španovije večjo vrednost kot etičnost, znanje in sposobnosti.