Kaj imata skupnega avgustovska ženska lajfstajl revija Marie Claire (italijanska izdaja) in julijski Spiegel? Kdo je dovolj intelektualno relevanten, da mu je Spiegel namenil skoraj štiri strani in hkrati dovolj trendovski, da ga morajo poznati tudi bralke (in morebitni bralci) Marie Claire, v kateri smo pred tem od Slovencev opazili le Janeza Drnovška z znamenitim venčkom na glavi? Ako vam počitnice in dopusti niso povsem polenili možganov, potem odgovor že glasno odmeva v vaših mislih. Slavoj Žižek, kakopak.

Največji slovenski zvezdnik je v Marie Claire predstavljen kot kung fu filozof, za povrh pa ga, kot se za takšno revijo spodobi, okronajo še z zvenečim nazivom il filosofo piu cool del momento. In če imajo Italijani brezpogojno pravico deliti ljudi ter stvari na kul in nekul, potem imajo Nemci zadnjo besedo pri strojih. In novinar Spiegla ga je označil za Denkautomat (miselni avtomat):

»Njegova (Žižkova) predavanja se največkrat začnejo z »Did you know …« in nato skače s teme na temo kot miselni avtomat, ki ga človek polni s kovanci toliko časa, dokler sploh ne neha več drdrati.«

Sicer pa je Žižek zadnji mesec polnil strani malone vseh večjih časnikov. Če ga že niso omenjali zaradi izida nove knjige Living in the End Times, pa so ga zaradi predavanja na berlinskem kongresu o ideji komunizma, na katerem se je zbralo približno tisoč poslušalcev, predvsem mlajših od trideset let. Novinar Spiegla jih je označil za predstavnike vseh vrst levičarskih subkultur, med katerimi so se nekateri oblekli kot Brecht, spet drugi kot Sartre, veliko pa jih je bilo videti, kot bi se ravnokar vrnili s popotovanja po jugovzhodni Aziji in bodo vsak čas začeli žonglirati z gorečimi kiji.

Kar je v pogovoru za Spiegel, ki je potekal na predvečer kongresa v Žižkovem ljubljanskem stanovanju, še bolj zabavno od nadzabavnega pogovora, so tri Žižkove fotografije, posnete prav za ta članek. Na prvi Žižek v položaju misleca sedi na straniščni školjki (podpis k fotografiji pa je Žižkov stavek: »Vem, da me imajo ljudje prepogosto za idiota, ampak nisem nor.«), na drugi leži v postelji, nad katero visi Stalinov portret (novinarju je že ob začetku pogovora ponudil, da sliko sname, če ga moti), z nočne omarice pa ga opazuje Stalinov doprsni kip, na tretji fotografiji pa Žižek s predavateljsko gestikulacijo stoji v kopalni kadi.

Mu je divje kopalniške in posteljne položaje predlagal fotograf ali se jih je mojster samopromocije domislil sam? Zakaj morajo slovenski novinarji moledovati za eno samo njegovo izjavo, pred nemškim fotografom pa pozira v izzivalnih položajih, svojega izpraševalca pa nagovarja z lieber Freund, ljubi prijatelj? Naklada in teža nobenega slovenskega časnika nista primerljivi s Spieglom, zato se enemu izmed najbolje prodajanih filozofov, ki si že več let ni kupil nogavic, ampak nosi samo tiste, ki jih dobi v poslovnem razredu različnih letalskih prevoznikov (Lufthansine so najboljše, pravi), bržčas ne splača uganjati norčij za sonarodnjake. Vstopnice za njegova predavanja so razgrabljene v vsakem primeru.

Vtis je, da pred tujimi mediji tudi ne nastopa tako vase zaverovano kot pred našimi – vedno znova jim ponudi kanec osebne travme, ki ga dela človeškega. Novinarki britanskega Telegrapha je denimo zaupal, da nikoli ni gledal filmov, v katerih je nastopal.

»Pogled na samega sebe je preveč travmatičen. Kadar se vidim, me najprej prešine vprašanje: Ali bi mi ženska dovolila, da peljem njeno hčer v kino? Pri bogu! Seveda ne! Nočem imeti opravka s samim sabo. Nočem obstajati. Hočem samo razmišljati.«

Sicer pa si večina Žižkovih portretistov ne more kaj, da ne bi vsaj mimogrede omenila filozofovega tempa govora, govorne napake, divje gestikulacije, potenja in pljuvanja. V Telegraphu je bil slikovito opisan kot mož, ki vsrka in nato izpljune kulturo enaindvajsetega stoletja, v Observerju pa Žižkovo predavanje orišejo kot mešanico filozofskega vrvohodstva, maratonskega umetniškega performansa in intelektualne vožnje z vrtiljakom. Za slednji časopis se je Žižek odločil odstraniti drugačno tančico zasebnosti in se je pridušal nad svojo popularnostjo in nesmiselnostjo primerjave z Elvisom:

»Preveč pritiska je name, naj nastopam. Začenja me dolgočasiti. Sem mislec, ljudje pa pričakujejo od mene politikantstvo: knjige, govore, debate … Zdaj bom povedal odkrito in moj založnik me bo zato sovražil …«

Žižek odpre izvod svojega zadnjega dela Living in the End Times in se osredotoči na kazalo.

»Zdaj bom govoril resnico,« reče in s prstom pokaže na prvo in drugo poglavje. »Sranje, še več sranja, bla, bla, bla. Tretje poglavje, kjer sem skušal ponovno brati Marxa, je mogoče ok. Všeč mi je del, v katerem analiziram Kafkovo zadnjo zgodbo in kjer uporabim skupino izobčencev v televizijski seriji Heroes kot model za komunistični kolektiv. … A del, kjer analiziram film Avatar je blebetanje. Ko sem to pisal, sploh še nisem gledal filma. Še dobro, da zvesto sledim Heglu – če ima človek dobro teorijo, ne potrebuje prakse.«

Četudi angleško govoreče novinarje z lahkoto očara s pripovedovanjem anekdot, hecno pojavo, ekscentričnostjo in navidezno zaupnostjo, vse to za Nemce ni dovolj. Kot pri avtomobilih, tako tudi pri filozofiji: znani avtomobilistični rek Nemec je Nemec, ki po vsej verjetnosti želi povedati, da se človek lahko zanese na nemško temeljitost in natančnost, velja tudi pri analizi Slavoja Žižka. Nemci se ne zadovoljijo z italijansko oznako najbolj kulski filozof, prav tako pa tudi ne z angleškim resnim revolucionarjem in absurdnim zabavljačem, pa tudi ameriška oznaka Marxov brat ni dovolj prepričljiva. Nemec prepusti modno oceno Italijanom in cinizem Angležem, sam pa se osredotoči na motor, na filozofijo, pri čemer je gonilo tudi grenka izkušnja Berlinskega zidu, propadlega komunističnega eksperimenta.

Po Frankfurter Allgemeine Zeitung:

»Nastop (na konferenci o ideji komunizma) psihoanalitika brez prakse in filozofa Slavoja Žižka je bil, kot pričakovano, vrhunec predavateljskega maratona. … Med puljenjem las in divjo gestikulacijo je nenadoma prišel do vprašanj našega časa, ki pa so ostala neodgovorjena, kot vse, kar ima opraviti z nasiljem in terorjem. Nikjer nobene teze, samo anekdote in miselni preskoki. Seveda je treba državo ukiniti, pravi Žižek, a nato smo z njim že v New Yorku, kjer sreča nekega kirurga in nato pride prek Berlusconija nazaj na »prisvojitev pojma«, nenadoma pa se že zaleti v Billa Gatesa, na vsem lepem oklofuta Obamo, češ da mlati prazno slamo in naveže na naftni madež v Mehiškem zalivu … Žižek je pop zvezdnik, ki z intelektualističnimi čarodejskimi triki in z veselim navezovanjem na veliko filozofijo navdušuje mlade. V njegovi srčno razširjani in hkrati tudi površno domišljeni Leninovi rešitvi se zrcali pomanjkanje historičnega znanja (zavesti), razglaša nasilje in ubijanje v imenu revolucionarnih zmag.«

Berlin, mesto, ki je verjetno najbolj surovo okusilo različne totalitarne režime, res ni pravi kraj za razvijanje nove komunistične teorije. Na prvi pogled morda že – saj je edina zahodnoevropska prestolnica s skvoti in malone institucionalizirano alternativno kulturo, mesto, kjer na bregovih reke Spree pozimi prodajajo sovjetske kučme in se mladi zbirajo v restavracijah, v katerih jedec plača toliko, kot se mu zdi, da sta njegov obrok in pijača vredna. A Berlin je mesto, kjer ideja komunizma, čista kot je bila lahko le pred začetkom dvajsetega stoletja, živi in za svoj obstoj ne potrebuje naukov Lenina in Stalina.

Sicer pa Žižku provokacije z Leninom in Stalinom niso dovolj, vključil je tudi Hitlerja. In vsa ta grozljiva imena zgodovine dvajsetega stoletja

»padajo kot pisane črepinje v kalejdoskopu in ustvarjajo ljubek vzorec. Saj s tem ni nič narobe, dokler gre le za teorije; teorija je utopična igra, v kateri vsakdo lahko zmaga … Zelo seksi je v pisano igro vpeljati tudi Lenina … A teoretik se je v svojem seksi potencialu precenil, ko je napisal: Hitler ni bil dovolj radikalen. V nemški izdaji njegovega dela je ta stavek manjkal.«

Ko je Žižka novinar FAZ vprašal, če s to izjavo ni morda samo provociral, je Žižek stavek brezpogojno radikaliziral.

Morda je bila to Žižkova največja marketinška napaka v karieri. Kajti Nemec stoično prenese pljuvanje, znoj, ekscentričnost in nedoslednost. Celo obujanje ideje komunizma prenese. A pri redefiniciji Hitlerjeve radikalnosti se zabavnost konča. Še dobro, da Žižku ostajata do zvezd ljubeče angleško govoreče tržišče ter rodna gruda, kjer si lahko dovoli reči karkoli.