Nemška kanclerka Angela Merkel je letos odšla na dopust z ugotovitvijo, da ima socialdemokratsko-zelena (SPD-Zeleni) koalicija med volivci večjo podporo kot krščansko-demokratka-liberalna (CDU/CSU-FDP) vladna koalicija, ki jo vodi. V Franciji je predsednik Nicolas Sarkozy na udaru zaradi afere Bettencourt. Nizko podporo volivcev ima v Italiji Silvio Berlusconi, Španci niso zadovoljni z vlado Joséja Luísa Rodrigueza Zapatera. Ne glede na to, ali so na oblasti konservativci ali socialisti, v Zahodni Evropi so vlade za zdaj – z izjemo Velike Britanije, kjer je nova vlada ravnokar prevzela oblast, v težavah, v Project Syndicate piše francoski filozof in ekonomist Guy Sorman. Kaj se dogaja?

Ko je finančna kriza prišla iz ZDA v Evropo, so si na podlagi ukrepov, ki so jih sprejeli, vladajoči politiki začasno dvignili podporo. Na začetku krize je kazalo, da ljudje bolj verjamejo konservativnim politikom, ki podpirajo tržno gospodarstvo, da bodo zmogli rešiti krizo, kot socialističnim politikom. Zdaj to ne velja več, podpora socializmu v Evropi spet raste, vsaj javne ankete tako kažejo, piše Sorman. In desni populizem je v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem pri volilnem telesu dobil podporo, ki jo je treba upoštevati.

Zgleda, da gospodarski stagnaciji ni videti konca, toda kar opustošeno gospodarsko krajino kaže v še slabši luči, je ponavljajoča se nesposobnost politikov, da bi znali razložiti, kaj se je zgodilo in se dogaja državljanom. V tem vidi Guy Sorman ključni razlog za padanje podpore volivcev. Zgleda, da evropski voditelji ne vodijo nikamor, ker nimajo vizije, ki bi ji sledili.

Isti voditelji, ki zdaj prepričujejo državljane, da je treba varčevati, so še pred dvema letoma sprejemali drage svežnje ukrepov za reševanje gospodarstva iz krize. Državljani so že ugotovili, da so s temi spodbudami državam povzročili veliko večjo zadolženost, kot so zagotovili delovnih mest. Ker politiki nočejo priznati preteklih napak, zdaj ne znajo razložiti, zakaj so si naenkrat premislili in zdaj zagovarjajo varčevanje.

Evropski politiki dokazujejo, da ne znajo povezati »reform«, ki jih poudarjajo in utemeljujejo s potrebo po zniževanju zadolženosti, z nobeno celovito vizijo v gospodarstvu, piše Sorman. Ljudje v Franciji zato ne razumejo, v kakšni povezavi je predlagani dvig upokojitvene starosti s 60 na 62 let s krizo. Enako je mogoče reči tudi za Slovenijo.

Dejstvo je, nadaljuje Sorman, da politiki v Zahodni Evropi ne upajo povedati volivcem, da je »stara Evropa« prišla v resno in neobvladljivo krizo države blaginje. Politično vodstvo v takšnih trenutkih po njegovih besedah potrebuje Churchillov način predstavitve resnice. Ljudem je treba razložiti, zakaj je evro najboljša zaščita pred inflacijo, ki je najhujša socialna bolezen. Pojasniti je treba, zakaj vladne spodbude ne bodo delovale in nikoli niso bistveno prispevale k trajnostni rasti. Razložiti je treba, zakaj je treba vzpostaviti novo ravnotežje med blaginjo in gospodarstvom, ki temelji na nižjem javnem dolgu in večjih zasebnih investicijah. To razlago, če bi bila dovolj jasna, bi mnogi, če ne vsi, razumeli in najbrž sprejeli. Ni mogoče reči, da bi vladajoči politiki to spet zagotovilo večjo podporo, bi pa vsekakor bila videti bolj legitimna.

Da so ovire za reforme bile politične narave, je leta 2007 jasno in glasno povedal predsednik luksemburške vlade Jean-Claude Juncker, ki se mu volivcem za podporo ni treba dobrikati, čeprav je evropski voditelj, ki je najdalj časa na oblasti. »Vsi vemo, kaj je treba narediti, ne  vemo pa, kako si zagotoviti, da bomo spet izvoljeni, ko bomo to izvedli,« so njegove besede.