Kako prazna, zbirokratizirana, sterilna skupnost je Evropska unija, so predsedniki evropske komisije Jose Manuel Barroso, evropskega sveta Herman van Rompuy in evropskega parlamenta Jerzy Buzek spet dokazali v tem tednu ob srečanju z voditelji cerkva in verskih skupnosti. Ko jih je britanski novinar vprašal, kakšno je njihovo stališče o razpravah o razpelih v javnih prostorih in o odločitvah belgijskega in francoskega parlamenta o prepovedi nošenja burk, je Barroso izmikajoče se odgovoril, da nima stališča, ker to ni pristojnost EU. Van Rompuy je suho dodal, da je tak tudi njegov odgovor. Buzek ni rekel nič.

Preden bi kateri od novinarjev utegnil vprašati še za stališče o pedofiliji v katoliški cerkvi, je tiskovna predstavnica evropske komisije zaključila novinarsko konferenco s pojasnilom, da se predsednikom in verskim voditeljem mudi nazaj na zasedanje, kjer so nadvse »uspešno« izmenjali stališča, kaj lahko skupaj naredijo za zmanjšanje revščine in preprečevanje socialnega izključevanja.

Ob tem, da dobro plačani evropski funkcionarji in uradniki enako kot voditelji, ki jih namerava Herman van Rompuy kmalu kar vsak mesec poklicati na zasedanje vrha EU (do zdaj se še seveda nobeden ni končal neuspešno in več kot jih je, več je v zaključkih latovščine in slame), nimajo nobenih stališč – kako naj jih imajo, ko tudi vizije in nikakršnega programa nimajo -, niso pripravljeni prevzeti nikakršne odgovornosti, vedno bolj v en glas populistično ponavljajo, kako pomembne so v EU vrednote, kako pomembno je zagotoviti enakopravnost, kako je treba preprečiti izključevanje šibkejših v družbi, pa diskriminacijo, kršenje pravic …

Umolknejo oziroma skrijejo pa se za puhlico o nacionalni pristojnosti takoj, ko jih kdo potegne za jezik in zahteva, naj tisto, kar govorijo, tudi uresničijo. Z izgovorom, da je to nacionalna pristojnost, bi se nedvomno odzvali tudi, če bi jih kdo vprašal, kako je v EU, ki tako zelo stavi na svoje vrednote in spoštovanje človekovih pravic, mogoče, da v nekaterih državah, med katerimi je tudi Slovenija, že leta grobo kršijo pravice delavcev iz držav, ki niso članice EU, pa tudi pravice domačih delavcev, ki so prisiljeni delati za mizerne plače na podlagi pogodb za določen čas, jim lastniki podjetij onemogočajo sindikalno združevanje, jih pod bistveno slabšimi pogoji kot redno zaposlene zaposlujejo prek agencij in podobno.

Glede delavcev iz nečlanic EU bi na evropski komisiji zdaj postregli z odgovorom, da so pravkar objavili predlog direktive o zaposlovanju sezonskih delavcev, v katerem je navedeno, da mora delodajalec z delavce m skleniti pogodbo, v kateri bo navedeno plačilo, zagotoviti mu mora ustrezne razmere za bivanje in podobno. Toda ko je komisarka za notranje zadeve Cecilia Malmström, ki je predlog direktive predstavila, dobila vprašanje o neznosnih razmerah, v katerih živijo delavci iz tretjih držav v Italiji, je seveda odgovorila, da so lokalne oblasti tiste, ki morajo poskrbeti, da preprečijo nepravilnosti in kršitve. Vemo, kak je odgovor delovne inšpekcije v Sloveniji – inšpektorjev je premalo.

Za evrokrate in evrofunkcionarje, tako v evropski komisiji kot v evropskem parlamentu, se delo zaključi, ko sprejmejo novo direktivo, novo uredbo, novo strategijo, akcijski načrt. Zato jih v prvi polovici mandata tudi bruhajo po tekočem traku in prek svojega vedno bolj obširnega stroja za komuniciranje skušajo prepričati javnost, da so cilji, ki jih zapišejo v njih, vedno bolj ambiciozni, realistični, konkretni, čeprav veliko krat samo prepakirajo v novo embalažo, kar so dali na mizo že njihovi predhodniki.

Kakšen je odnos evrokratov in tudi voditeljev članic EU do človekovih pravic, so decembra 2007 najlepše pokazali ob podpisu lizbonske pogodbe, katere del je tudi listina o temeljnih pravicah. Medtem ko so lizbonsko pogodbo bombastično podpisali v Lizboni, so listino o temeljnih pravicah, ki so jo seveda populistično poimenovali »duša lizbonske pogodbe«, razglasili ob robu zasedanja evropskega parlamenta v Strasbourgu. Lizbonska pogodba je tudi osnova za pristop EU k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, kjer se prav tako zapleta.

Ni se mogoče ne strinjati z ugotovitvijo tednika Economist v predzadnji tiskani izdaji, da EU ni samo v gospodarski krizi, ampak tudi v politični krizi. »Ko se Evropejci bojijo za svoje službe in svoje prihranke, ko imajo njihove vlade in podjetja težave pri sposojanju denarja, ko banke slabijo in se enotna valuta trese, potem se Evropska unija ne sooča le z gospodarsko, ampak tudi s politično krizo. In hkrati voditelji do zdaj tej grožnji niso dorasli,« so je Economist objavil v uvodniku.