Nesreča v Mehiškem zalivu kaže, kakšna škoda dolgoročno lahko nastane, če so okoljski vplivi podcenjeni v prid kapitala. Pri tem ne gre za stroške, ki jih ima britanska naftna družba BP, za njeno preživetje, ampak za uničenje morja in živali in rastlin v njem, kar bo porušilo naravno ravnotežje, prekinilo prehransko verigo, gre za onesnaženje obale … Tudi v Evropi državljani vedno znova poslušamo, koliko delovnih mest bo treba zapreti, če bodo uvedeni strožji predpisi in standardi za varovanje okolja, kako industrijo in državljane prepričati, da višji standardi za varovanje okolja dolgoročno niso strošek, ampak da rezanje stroškov pogosto prinaša cenene ali nepopolne rešitve, ki se na dolgi rok izkažejo za drage in dobičkonosne zgolj za peščico. To so vprašanja, o katerih smo se pogovarjali z evropskim komisarjem za okolje Janezom Potočnikom.

Ali na podlagi izkušnje pri nesreči v Mehiškem zalivu lahko pričakujemo bolj zavezujoče predpise za presojo okoljskih vplivov in za redno vzdrževanje naprav ali je pričakovati, da bi to temo enako kot glede regulacije in nadzora finančnih trgov odprli tudi na ravni G20, kjer se sestajajo voditelji najbolj razvitih in najhitreje rastočih držav?

Nesreče se žal dogajajo in se jim ne moremo popolnoma izogniti. Naša naloga je, da zagotovimo, da bi bila verjetnost, da bi se zgodile, čim manjša. Takšna nesreča, kot se je zgodila v Mehiškem zalivu, bi bila v Evropi težko mogoča, ker ne črpamo nafte v tako velikih globinah. V EU vrtanje na predobalnih območjih (offshore) regulira različna zakonodaja, to so direktive o presojah vplivov na okolje, o habitatih, o pticah, okoljski odgovornosti, IPPC in o trgovanju z emisijami. Prav tako je treba upoštevati določbe mednarodnih konvencij regionalnih morij, kot sta OSPAR in Barcelonska konvencija. Konvencije predpisujejo pravila za izpust in uporabo proizvedenih kemikalij. Konvencija regionalnih morij zagotavlja zelo ambiciozne kratkoročne in dolgoročne cilje, pa tudi dolgoročne strategije za naftno in plinsko industrijo.

Ukrepov in analize razmer, da bi ekološke nesreče preprečili, se je potrebno lotiti na štirih ravneh. Prva je preventiva, kjer imamo direktivo o presojah na okolje, ki je ravnokar v pregledu. Ta direktiva že zdaj predpisuje, da je za vse investicije, ki so navedene v aneksih, obvezno upoštevati tudi vplive na okolje, prav tako je na njeni podlagi treba upoštevati Aarhuško konvencijo, ki zahteva, da morajo biti podatki o presoji vplivov na okolje javni, da lahko javnost pozorno spremlja, kaj se dogaja, in v primeru, da se s čemer koli ne strinja, tudi ustrezno ukrepa. V okviru pregleda zdaj razmišljamo tudi na katerih mestih bi bil potreben strožji pristop za naftne ploščadi, razmišljamo o pripravi navodil pri uporabi direktive, da bi lahko bolje kontrolirali kvaliteto v povezavi s tehničnimi in varnostnimi standardi.

Druga raven se nanaša na delovanje, kjer pregledujemo obstoječo zakonodajo z namenom, da bi zapolnili vrzeli. Kar je dejansko najbolj tragično in je najbolj  zaskrbljivo pri nesreči v Mehiškem zalivu, je to, da posledic nesreče tako dolgo ne obvladajo [pogovarjali smo se, preden je BP na poškodovano vrtino namestil pokrov, op. p]. Očitno bo treba razmisliti o sprejemu dopolnilne zakonodaje, ki bo nalagala investitorjem, da zagotovijo, da so sposobni obvladati kakršne koli nesreče, ki bi se lahko zgodile, tako da bi to postalo pogoj za izdajo dovoljenja za obratovanje.

Tretja raven je odgovornost. To področje pokriva direktiva o okoljski odgovornosti, ki vključuje načelo »onesnaževalec plača«, določa pa skupen okvir odgovornosti z namenom zavarovanja in preprečevanja škode do živali, rastlin, naravnih habitatov in vodnih virov, pa tudi povzročene škode na zemljiščih. Javni organi  morajo zagotoviti, da izvajalci prevzamejo odgovornost, financirajo potrebne preventivne ali sanacijske ukrepe. V Evropski komisiji  tudi preučujemo, ali bi bilo treba tudi to direktivo spremeniti in dopolniti tako, da bi veljala za vsa morja ne le za priobalni pas. Omeniti je treba tudi okvirno direktivo o smeteh, saj bi sodišče  verjetno presodilo, da oljni madež sodi med smeti, ki jih je treba očistiti.

Četrta raven je mednarodna dejavnost. Na vrhu G20 v Torontu so junija že izpostavili potrebo po izmenjavi najboljših praks pri preprečevanju nesreč, ki so povezane z izkoriščanjem obmorskih območij pred obalo in z razvojem in prevozom, pa tudi o reševanju posledic nesreč. To mogoče zveni skromno, je pa korak v pravo smer. Rusija je pred kratkim predlagala ustanovitev globalnega sklada za zavarovanje morskega okolja, kar je zanimiva ideja, seveda, če je navezana na vzpostavitev globalnega sistema in hkrati ne prinaša razbremenitve podjetja, ki dejavnost opravlja, pred odgovornostjo. Žal je res, da takšne nesreče, kot se je zgodila v Mehiškem zalivu, pripomorejo k dvigu zavesti, ker očitno včasih ne razmišljamo dovolj preventivno, ampak reaktivno. To je ena od ključnih stvari, ki bi jih po mojem mnenju bilo treba v prihodnosti spremeniti. Čeprav se nesreča ni zgodila v evropskih vodah, je prav, da se iz nje naučimo, kolikor se le moremo, saj se je treba učiti tudi na tujih napakah.

Toda direktive je treba tudi upoštevati in izvajati …

… seveda, če jih države članice ne upoštevajo in izvajajo, evropska komisija ukrepa. Problem je, da so včasih pričakovanja večja od tistega, kar direktiva v resnici ureja. Ko to ugotovimo, začnemo pregledovati, kako bi jo bilo treba dopolniti in popraviti, a ne smemo pozabiti, da predloge komisije na koncu sprejemata in morata potrditi obe zakonodajni instituciji, svet EU in evropski parlament.

Evropska komisija vsako leto uvede kar precej postopkov proti državam članicam, ki zamudijo rok ali pa direktive s področja okolja ne prenesejo pravilno v svoj pravni red. Kako državam članicam pomagati, da bo teh postopkov manj, kako industrijo in državljane prepričati, da višji standardi za varovanje okolja dolgoročno niso strošek, ampak prednost, glede na to, da dobre prakse obstajajo? Švedi so recimo v času svojega predsedovanja svetu EU svoje izkušnje nenehno izpostavljali, a so v drugih članicah EU v glavnem naleteli na gluha ušesa?

Okrog 80 odstotkov nacionalne zakonodaje na področju okolja v državah članicah temelji na evropskih direktivah. Zakaj direktive, ki jih države članice prenesejo v svoj pravni red s svojimi predpisi, zakaj ne uredbe, ki veljajo neposredno in v vseh članicah enako? Zato, ker menimo, da so posebnosti in razmere v posameznih državah članicah take, da vsaka država najbolje ve, kako konkretno obvladati ugotovljene probleme, seveda v skladu s cilji, ki so določeni na ravni EU. Naloga evropske komisije je, da državam članicam pomaga in tolmači določbe direktiv, a naša naloga je tudi, da ukrepamo, če opazimo, da države članice ne prevedejo evropske zakonodajo, da je ne  izvajajo ustrezno. Postopek je tak, da komisija najprej pošlje prvi opomin, potem drugega in nato sledi tožba na sodišču EU. Če sodišče potrdi, da ima komisija prav, mora država sodbo uresničiti. Če tega ne stori, se postopek ponovi s tem, da druga tožba na sodišču avtomatsko pomeni plačilo kazni v obliki enkratnega plačila, lahko tudi dnevne globe, dokler država sodbe sodišča ne izpolni.

Da ne bo napačne predstave je treba pojasniti, da se z državo v času, ko ugotovimo nepravilnost in preden se odločimo vložiti tožbo, zelo intenzivno pogovarjamo in velika večina primerov se reši v tem času. Vsakdo se seveda skuša izogniti tožbi in kazni, ki mu grozi. Naša želja je samo ena, da se izboljša kakovost okolja oziroma reši problem, tožb si ne želimo in so tudi zadnji ukrep, ki ga uporabimo. Vse direktive so seveda sprejete s soglasjem  držav članic, niso nekaj, kar bi komisija državam vsilila ali predpisala.

Ko evropska komisija predlaga nove ukrepe na področju varovanja okolja, takoj slišimo, koliko delovnih mest bo treba ukiniti, ker bo treba proizvodnjo seliti iz EU, odpovedati se bo treba sodobnemu načinu življenja in podobno. Komuniciranje na tem področju je izjemno učinkovito, tako rekoč nič pa ni slišati o uspešnih projektih, ki jih recimo prek programa ekoinovacije, Inteligentna energija za Evropo in podobno sofinancira EU, čeprav ti projekti zagotavljajo inovacije, delovna mesta za visoko kvalificirane ljudi, ki so dobro plačani … Če imajo informacije, so ustrezno obveščeni, so ljudje pripravljeni sodelovati, kakor kaže akcija Očistimo svet oziroma v Sloveniji Očistimo Slovenijo. Ali razmišljate, kako izboljšati komuniciranje in osveščanje, predvsem pa dopolnili sistem spodbud, saj na tak način velikokrat lahko dosežemo veliko več kot s sankcijami, ki pa so seveda tudi potrebne?

V zadnji anketi, ki jo je za področje znanosti in tehnologije izvedel Eurobarometer, so ljudi vprašali, kaj jih v vsakdanjem življenju najbolj zanima in okoljski problemi so daleč na vrhu. Da jih ti problemi zelo zanimajo oziroma jih zanimajo, je odgovorilo 88 odstotkov vprašanih, na drugem mestu so z 72 odstotki nova medicinska odkritja in na tretjem mestu z 69 odstotki nova znanstvena in tehnološka odkritja. Pri spremembah, ki se jih lotevamo, je eno od pogostih opozoril, da bomo povzročili negativne posledice. Po mojem mnenju je treba nadaljevati s podvprašanjem, o kakšnih negativnih posledicah govorimo, ali ni morda obstoječe stanje neravnotežno in torej “negativno”, pa to dejansko odpravljamo. Dobil sem recimo analizo socialno-ekonomskih posledic omejitve lova in globalnega trgovanja z navadnim tunom. V njej je navedeno, za koliko bi se zaradi tega v Evropi zmanjšalo število zaposlenih, pravo vprašanje pa je, ali ni morda stopnja zaposlenosti v sektorju lova na tuna zdaj previsoka in vodi v to, da bo navadni tun izginil. Ohranitev sedanjega stanja dejansko vodi do tega, da na dolgi rok lov navadnega tuna ne bo zagotavljal nobenega delovnega mesta. V tem primeru je dolgoročni interes ribičev in okoljevarstvenikov enak, oboji si želijo trajnostni lov, saj je ribištvo del našega življenja že od nekdaj, hkrati pa si tudi želimo, da bi bile ribe del naše vsakdanjosti za vedno. Če pa na ribolov gledamo z vidika ustvarjanja čim večjega dobička na kratek rok, se interesi začnejo razhajati.

Ko se pogovarjamo in kujemo nove politike, sta zato dolgoročen pogled in dolgoročna presoja ključna. Pomembno je tudi, komu prisluhnemo. Jasno je, da je treba prisluhniti tudi ljudem iz gospodarstva, vendar ne le tistim, ki se zavzemajo za ohranitev obstoječih razmer, ampak tudi tistemu delu gospodarstva, ki se zavzema za spremembe, ima nove ideje in si prizadeva za razvoj. Tako dobimo celovito in uravnoteženo mnenje, ki je podlaga za oblikovanje politik za naprej. Komuniciranje in osveščanje je seveda tudi pomembno, saj ljudje kot volivci, potrošniki in tisti, ki sprejemajo odločitve na vseh ravneh vodenja države, morajo vedeti in razumeti za kaj gre, kaj potrebujemo za rešitev problemov in kako lahko prispevamo k reševanju določenih problemov.

Raziskave o povezavah med izbiro lokacije za postavitev novega industrijskega obrata in strogostjo okoljske zakonodaje v posameznih državah kažejo, da okoljske postavke niso na prvem mestu, niso odločilne za izbiro lokacije. Države, ki imajo strožjo okoljsko zakonodajo, imajo manjši delež industrije, ki intenzivno onesnažuje okolje, a strožja okoljska zakonodaja oziroma politika varovanja okolja hkrati ne odvrača industrije, saj se investitorji za lokacijo, kjer bodo postavili nove obrate, odločajo na podlagi drugih elementov, kot so dostopnost kapitala, usposobljena in izobražena delovna sila, možnosti za raziskave in razvoj v državi gostiteljici … Čeprav se zdi, da strožja pravila za varovanje okolja omejujejo proizvodne storitve, ki najbolj onesnažujejo (na primer kemijsko in farmacevtsko industrijo), hkrati ravno ta pravila privlačijo čistejše industrije. Ni tako preprosto, da lastniki zaradi strožje okoljske zakonodaje proizvodnjo preprosto preselijo drugam. Več različnih vidikov je treba upoštevati, ko se ukvarjamo s tovrstnimi vprašanji.

Eden glavnih problemov, zlasti v mestih, je onesnaženost zraka z delci PM10. Tudi v tem primeru meščani v glavnem slišijo le to, da je edina alternativa uvedba takse za vožnjo z osebnim avtomobilom po centru mesta. Verjetno bo treba narediti kaj drugega kot uvesti takse in ljudi poslati na javni prevoz?

Mesta so res eden od večjih problemov, ko govorimo o okolju. Ena od možnosti za zmanjšanje onesnaženosti zraka z delci PM10 je razvoj učinkovitega  in čistega javnega transporta,  med  dolgoročnimi  rešitvami  pa je treba iskati  tudi drugačne oblike transporta, med katerimi je vsekakor tudi električni avtomobil. S tem bi rešili več problemov hkrati, in sicer problem delcev PM10, pa dušikovih oksidov (NOx), ogljikovega dioksida (CO2), pa koncentracije ozona pri tleh. Velja pa že omenjeno pravilo, da organi upravljanja (lokalni, nacionalni) najbolje vedo, kako se lotiti reševanja upoštevajoč specifičnost vsakega konkretnega primera. Komisijo zanima predvsem, ali je problem uspešno obvladan.

To je vsekakor konkreten primer, kako je mogoče dolgoročno rešiti okoljske probleme in hkrati v mestu oziroma regiji zagotoviti nova dobro plačana delovna mesta za izobražene ljudi.

Res je potreben celovit, holističen pristop, ki pritegne k reševanju problemov, ne pa tako, da se okolje ljudem takoj postavi kot dodaten strošek, s tem, da sam zagovarjam pristop, da je treba stroške ovrednotiti. Eden ključnih problemov v Evropi je, da imamo relativno preveliko davčno obremenitev dela in relativno premajhno obremenitev virov. Evropska delovna sila je razmeroma draga, pri številnih virih pa smo zelo odvisni od uvoza. Če se Evropa želi dolgoročno aktivno pripraviti na prihodnost, se mora pripraviti na to, da bo varčna z viri.

Evropski svet je pravkar potrdil novo razvojno strategijo za prihodnjih 10 let Evropa 2020. Ta strategija je namenjena državam članicam. Kako prek nje države članice prepričati, da se v varovanje okolja na dolgi rok izplača vlagati, da rezanje stroškov pogosto prinaša cenene ali nepopolne rešitve, ki se na dolgi rok izkažejo za drage in dobičkonosne zgolj za peščico?

Če pogledamo 20. stoletje, smo imeli 4-kratno rast prebivalstva, 40-kratno rast proizvodnje, 16-kratno rast porabe fosilnih goriv, 35-kratno povečanje ulova rib, 9-kratno povečanje porabe vode in 17-kratno povečanje izpustov CO2. V 21. stoletju smo tako pred zelo resnimi izzivi in potrebujemo trajnostne rešitve za gospodarska, socialna in okoljska vprašanja na evropski in globalni ravni. Pomembno pri strategiji Evropa 2020 je, da sicer poudarja potrebo po rasti in novih delovnih mestih, a hkrati opozarja tudi na to kakšno rast potrebujemo – pametno, trajnostno in vključujočo – in kakšna delovna mesta potrebujemo. Kot primer, zakaj je treba preiti od reševanja problemov na aktivno odzivanje na izzive, ki jih prinaša prihodnost, nam vsekakor lahko služi naftna kriza v 70. letih. Cene nafte so se takrat zelo povečale, veliko je bilo zanimanja za raziskave novih tehnologij, okoljska vprašanja so pridobila na pomenu, ko pa so cene spet padle, je vse to zanimanje izginilo, živeli smo v nekakšni iluziji stabilnosti in trajnostne zdržnosti razvoja. Danes se moramo zato odzivati na podnebne spremembe, iščemo nove vire energije za prihodnost in smo ujeti v past, ko bi odgovore potrebovali zelo hitro, pa jih žal nimamo, ker v zadnjih desetletjih ni bilo dovolj sistematičnega pristopa. Sredstva za raziskave na področju energetike so bila v Uniji v 70. letih prejšnjega stoletja 4-krat večja kot do še pred kratkim. Vprašanje je, ali določena vprašanja jemljemo resno in skušamo že vnaprej najti rešitve ali pa se samo odzivamo, ko problem že imamo.

Zato je vprašanje političnega vodenja pri uresničevanju strategije Evropa 2020 eno od ključnih vprašanj, ki bo zelo pomembno v okviru predlogov reform, ki prihajajo na mizo. To so reforma skupne kmetijske politike, reforma ribiške politike, pogajanja o novi finančni perspektivi, ki bo podlaga za pripravo letnih proračunov EU v obdobju od leta 2014 do 2020. Pri tem bo ključno ali nam bo uspelo okolje obravnavati kot sestavni del vsake od politik, ne le kot dodatek tem politikam. Prav bi bilo, če bi denimo okoljski ministri zelo resno razpravljali o ekonomskih vprašanjih, vprašanjih gospodarstva, konkurenčnosti, ministri, ki so pristojni za omenjena področja, to so predvsem finančni in gospodarski ministri, pa o omejitvah in priložnostih, ki jih nudi okolje. Ko bo njihov in naš razmislek širši in manj omejen na resorje, za katere so in smo pristojni, bodo politike prave, uravnotežene, odgovorne in dolgoročno naravnane.

Gotovo se ne gre ustaviti na ravni držav, ampak je treba na enak način vključiti in vzpostaviti razprave na ravni regij, občin in mest?

Tako je, vključujoč pristop je ključen, za vsako vprašanje je potreben čim širši pristop in čim širši pogled na posledice, vključno s socialnimi in okoljskimi vplivi. Pomembno je tudi, da so te informacije na voljo.

Po mnenju nekaterih se odnos do okolja ne bo spremenil, dokler tudi narava (gozdovi, čiste reke …) ne bodo imeli svoje cene, tako kot jo imajo industrijske cone, ceste, elektrarne, rudniki … Kaj pomeni zmanjšanje biotske raznovrstnosti, recimo vidimo pri čebelah, saj brez njih večina rastlin ne bi bila oprašena in tudi poljščin, sadja in zelenjave, ki jih uporabljamo za hrano in krmo, ne bi bilo. Škoda bi bila ogromna. Glede na to, da živimo v svetu tržnega gospodarstva, kako priti do ocene stroškov in cene narave pri prizadevanjih za ohranitev biotske raznovrstnosti, da bodo cilji, ki do leta 2010 niso bili uresničeni, do leta 2020 dejansko tudi uresničeni?

Pri ohranjanju biotske raznovrstnosti je ključen preskok, ki ga moramo narediti, v tem, da to ni zgolj naša moralna odgovornost in da biotska raznovrstnost nima vrednosti zgolj sama po sebi (intrinsic value), ampak gre tudi za ekonomsko vprašanje. Na biotsko raznovrstnost velikokrat gledamo  kot na ohranjanje ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, v resnici pa gre (tudi) za ohranjanje ekosistemov, čiste vode, čistega zraka, varovanje pred poplavami, vsega, kar je temeljnega pomena, da mi obstajamo in je naša ekonomska aktivnost uspešna.

Izpostavil bi tri vrste aktivnosti, ki so, predvsem v letošnjem svetovnem letu biotske raznovrstnosti, del intenzivnih procesov, povezanih z njenim ohranjanjem. Prvo so poročila o ekonomiki ekosistemov in biotske raznovrstnosti (TEEB), ki imajo enak pomen kot Sternovo poročilo za podnebne spremembe. V TEEB bodo imeli oblikovalci politik in interesne skupine trdno podlago informacij o ceni, ki jo bodo plačali, če jim ne bo uspelo ustaviti upadanja biotske raznovrstnosti. Ideja je preprosta – ne moremo upravljati nečesa, česar ne znamo izmeriti. S tem, ko se bomo naučili meriti ekosistemske storitve, bomo pomagali pri oblikovanju politik, ki se nanašajo na okolje. Vseh poročil TEEB bo na koncu pet in upam, da bodo vsa izdana do konca letošnjega leta.

Drugo so aktivnosti, povezane s cilji in vizijo. Marca letos smo sprejeli nove cilje za leto 2020 in vizijo za ohranjanje biotske raznovrstnosti do srede tega stoletja na evropski ravni. Z Evropsko okoljsko agencijo smo pripravili projekt Znanstvena podlaga biotske raznovrstnosti, ki kaže, kakšno je trenutno stanje biotske raznovrstnosti in ekosistemov v Evropi. To je izhodišče, ki nam bo pomagalo na podlagi baznega leta oceniti bodoče stanje na področju biotske raznovrstnosti in na letni ravni slediti, kaj se na tem področju dogaja. Dogovarjamo se tudi o omejenem številu delnih ciljev, ki naj bi bili realistični, izvedljivi in merljivi, da bi lahko naredili lestvico prednostnih nalog. Kot skupni seštevek teh priprav za konec leta  načrtujemo objavo celostne strategije EU za biotsko raznovrstnost po 2010, v kateri bodo  izpostavljeni tudi drugi elementi, kot je  medsektorsko povezovanje, denimo, kako bi morale prihodnja skupna kmetijska politika, skupna ribiška politika ali pa tudi kohezijska politika  prispevati k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Tretje se nanašajo na reformiranje ekonomskih meril, saj uporaba BDP kot merila za ekonomsko uspešnost, lahko prikrije realno stanje. Naša edina prepričljiva prihodnost je tista, kjer uspešno usklajujemo ekonomske s socialnimi in okoljskimi interesi. BDP nam pri tem ne bo vedno v pomoč. Pove nam, kako hitro se motor obrača, vendar pa moramo vedeti tudi, kam gremo in kam želimo in koliko goriva še imamo na voljo. Zato želimo dopolniti standard, nacionalno računovodstvo s ključnimi podatki glede okolja na področjih, kot so energija, izpusti, poraba virov. Ta metoda bi uporabljala enak format in delitev po sektorjih kot standardizirano nacionalno računovodstvo, na katerih so osnovani indikatorji, kot je BDP. Države članice bi pripravljale letne podatke na treh ključnih področjih – zračni izpusti vključno s toplogrednimi plini, pretok materialov in okoljski davki. Na dolgi rok bi zbiranje podatkov lahko razširili na aktivnosti in proizvode, kot so okoljske dobrine in storitve ter druge transakcije povezane z upravljanjem z viri.

Kako pa učinkovito gospodarjenje z viri učinkoviteje povezati z recikliranjem odpadkov, ravnanjem z odpadki nasploh, povečanjem rabe biološko razgradljivih materialov, s cilji za učinkovito rabo energije? Kakor ugotavljate, do zdaj celovitega pristopa na tem področju ni bilo?

Učinkovita raba virov je eden od ključnih elementov strategije Evropa 2020. Usmerjena je k preoblikovanju Evrope v gospodarstvo, ki temelji na znanju in učinkoviti rabi virov. Gre za to, da ne upoštevamo kot vir le energijo, ampak tudi materialne vire, zemljo, vodo, biotsko raznovrstnost in ekosisteme, zrak. Pred 30 leti so nas na fakulteti recimo še učili, da je voda prosta dobrina, kar pomeni, da nima cene. Zdaj se lahko samo vprašamo, kje bomo čez 30 let in kaj bo voda pomenila takrat. Zakaj je pristop prek učinkovitosti virov logičen? Že danes so države, ki bolj učinkovito ravnajo z viri, bolj konkurenčne. Evropa je močno odvisna od uvoza številnih virov, glede na to, kako se gibljejo njihove cene, se moramo pripraviti na bolj racionalno ravnanje z viri. Ta pristop je skladen z logiko, ki jo pri vsakodnevnem poslovanju uporabljajo tudi podjetja – »manj je več«. To je najbrž tudi najbolj učinkovit pristop v boju proti podnebnim spremembam in pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Logičen je v sedanjih kriznih razmerah, ko moramo vsi zategovati pasove, še najbolj logičen pa je iz povsem humanega vidika – zemlja je samo ena, njeni viri so omenjeni in prav je, da z njimi ravnamo racionalno.

Kako se tega lotiti? Pristop mora biti kompleksen, od relativnih cen, pametne regulacije, krepitve znanja s pomočjo znanosti in raziskav, do novih ekoinovacij, novih poslovnih modelov … Gre za spremembe vzorcev mišljenja, proizvodnje in potrošnje.