Zanimivo, kako so se stvari obrnile v enem stoletju. Evropejci, militaristi, imperialisti, vedno pripravljeni na vojne pohode, so se spremenili v pacifiste. Američani, ki so na prelomu devetnajstega stoletja šele prav okušali gradnjo imperija na Kubi in Filipinih, so se spremenili v prav to, kar je stara Evropa nekdaj bila, v goreče imperialiste, ki si izmišljajo vedno nove razloge, zakaj so njihova posredovanja po svetu nujno potrebna. In zdaj niti približno niso zadovoljni s tem, v kar se je spremenila Evropa, ki so jo nekoč zaničevali in se trudili, da je ne bi posnemali.

To  lahko pripišemo dvema katastrofalnima vojnama, ki sta uničili evropsko prevlado in na površje naplavili  novi velesili, ZDA in Sovjetsko zvezo.  Medtem ko je vzhod vegetiral v vazalstvu, se je zahodni del Evrope soočal z novo realnostjo, kjer so Američani v rokah imeli pač najboljše karte. Počasi so se Britanci, Francozi in drugi odrekli svojim kolonijam, da bi jim na koncu ostalo vsega nekaj koščkov zemlje po svetu, večinoma v obliki majhnih otokov. V takšnih razmerah ni bilo druge alternative, kot podrediti se prevladujoči velesili. Pa še finančno se je na dolgi rok bolj splačalo živeti pod tujim varnostnim dežnikom, kot za svojo varnost skrbeti čisto sam. Nič čudnega, če so pri tem postali bolj kot ne pasivni.

Kot na Foreign Policy navaja besede znanega ameriškega kolumnista Charlesa Krauthammerja Simon Tisdall:

“Obama says, ‘In America there is a failure to appreciate Europe’s leading role in the world.’ Well, maybe that’s because when there was a civil war on Europe’s doorstep in the Balkans, and genocide, it didn’t lift a finger until America led. Maybe it’s because when there was an invasion of Kuwait it didn’t lift a finger until America led. Maybe it’s because with America spending over half a trillion a year, keeping open the sea lanes in defending the world, Europe is spending pennies on defense. It’s hard to appreciate an entity’s leading role in the world when it’s been sucking on your tit for 60 years.”

Vse res, seveda, toda že v primeru ameriškega zapravljanja za vojne po svetu v okviru tako imenovanega boja proti terorizmu, se Evropejci bolj kot ne sprašujejo, ali je vse skupaj vredno energije in sredstev. Napad na Irak je pokazal, da Američanom ni vedno pametno slediti na vrat na nos, sploh pa ne vedno slepo zaupati njihovim uradnim razlogom za vojne. Navsezadnje orožja za množično uničevanje nikoli niso našli, ekstremisti pa so se v Iraku namnožili po prihodu tujih sil.

Kot piše Tisdall, se mnogim zdi, da ameriški antievropeizem izhaja iz razočaranja, da Evropejci dovolj zvesto ne sledijo ameriškim zahtevam, da v vojne po svetu ne pošiljajo dovolj vojakov in namenjajo dovolj sredstev, torej da niso bolj priročni. A zamere izhajajo tudi z drugih področij, kjer se stara celina razvija zelo drugače kot njen severnoameriški partner.

It would be easy for Europeans to shrug off America’s Europhobic generalizations and mischaracterizations if they were exclusive to would-be-intellectual neoconservatives, Bible Belt evangelists, and provincial Midwest xenophobes. But ever since the European Union dropped the ball in the Balkans in the mid-1990s, a potent mix of influential American thinkers, policymakers, and commentators have given anti-Europeanism a new respectability that cannot be dismissed out of hand. On the major issues that preoccupy Americans — defense, security, terrorism, intervention, free trade, sovereignty, and nationalism — the argument that Europe has lost its way has gained in influence. And as a debt-laden European Union stares at the fiscal abyss, one can almost feel the schadenfreude emanating from across the pond.

Na številnih področjih Evropejci ravnajo in mislijo povsem drugače kot Američani. Ne samo na obrambnem, kjer so na sporedu krčenja oboroženih sil in manj sredstev, tudi na področju socialne države,  vloge države v gospodarstvu in sekularizma prihaja do velikih razlik, ki nekatere Američane navdajajo s prepričanjem, da je zaton Evrope neizbežen, sploh s priseljevanjem muslimanskih množic, ki da bodo na koncu ustvarile Eurabijo. Medtem ko Evropa bolj stavi na tako imenovano mehko moč, je Američanov sama trda, grozeča moč.

Of all the differences Americans perceive in Europe, it’s the old continent’s moral decadence that seems to enrage them the most. It’s that ethical lament that’s the most intractable rift because it’s not a policy debate at issue, but the status of one’s own way of life.

Na koncu še veliko vprašanje, ali bi Američani resnično bili zadovoljni, če bi združena Evropa enkrat resnično v svetu začela bolj agresivno braniti svoje interese, če bi se začela obnašati podobno  kot ZDA, podobno kot se je v devetnajstem stoletju. Torej, da bi evropske ekspedicijske sile posredovale zdaj tu, zdaj tam in za seboj puščale opustošenje in obilico stalnih vojaških oporišč. V Washingtonu bržkone niti s tem ne bi bili preveč zadovoljni, saj bi se prej kot slej postavilo vprašanje, kdo je največja gorila v sobi in spodbudilo tekmovanje. Težko, da bi zavezništvo to preneslo in se ne bi prelevilo v še hujše sovraštvo.