Minister Lahovnik je takoj, ko so banke pokazale, da so pripravljene na poravnavo in določile obdobje šestih mesecev odloga za Istrabenzove obveznosti, nastopil v javnosti s tem, da je za Istrabenzovo dolžniško krizo obtožil “upravo in z njimi povezane družbe, ki so imele prevelike lastniške apetite” (MMC, 5. januarja 2009).
V medijski in politični javnosti se je tedaj že začela gonja proti nekaterim menedžerskim odkupom. Ne proti vsem! Minister Lahovnik, ki je na pesku v amfiteatru začel pobijati tajkunske gladiatorje, je seveda previdno izbiral imena in podjetja. Izpustil je tiste, ki jim je sam svetoval. Nastopil je proti temu, da bi banke odlagale obveznosti, pri tem se je skliceval na to, da podjetniki na drugi strani do kreditov ne morejo. Nič ga ni motilo, da je malo za tem odobril 750 tisoč evrov nepovratnih sredstev za (ne)znane ciprske naslove.
/…/
Milanu Kučanu se je pred dnevi zdelo potrebno, da ubere nekolikanj “švicarski” pristop. Dejal je namreč, da je bila prodaja Droga Kolinske napaka in da nacionalni interes ne velja le pri bankah. Kaj mu bodo domače banke, pravzaprav? Zakaj se ni oglasil lani, ko je vsa njegova politika prek domačih bank Istrabenz porivala v stečaj. Banke že ima!
Zakaj se ni oglasil ob napadih Jankovića in Lahovnika? Zakaj ni rekel, da je sedaj na primer dosti, ko je Bavčar odšel, in naj se Istrabenz in njegova dobra podjetja državniško rešuje? Zakaj sedaj pametuje o “furmanih”? Zakaj sedaj, ko je bitka končana, kroži po bojnem polju in proučuje mrtve in ranjene in se dela, da ga ni zraven? Ni še prepozno, naj se angažira in do jeseni bo imel Droga Kolinsko spet v slovenski lasti.
/…/
Rekli boste, tale kaže s prstom na druge, nase pa pozablja. Ni res. Svojo nedolžnost moram dokazovati pred pravosodnimi organi. Ob medijih, ki ne zamudijo niti minute, da me ne obsodijo na smrt s palcem navzdol. Ob tem, da vedno in povsod zamolčijo, da je ta “pogon” začel Zoran Janković, državni uradniki pa so delali prek “šihta”. Seveda, državni uradniki to opazujejo in natančno tehtajo, preden se odpravijo pisat svoja poročila in odločbe.
Igor Bavčar, nekdanji predsednik uprave Istrabenza, v Financah
prebral zgodajzjutraj za zajtrk. človek se na stežaj odprta vrata vrača v politikop. tisti del teksta, ki g aVojko ni prekopiral je namreč direktno opravljanje in kazanje s prstom na glavnega krivcev vseh krivcev v tej deželi – na Ultro in Golobiča. Uspeh na volitvah je zagotovljen. vsak naj prebere sam. množice bodo volile bavčarja – nedvoumno. Je član KP SFRJ, ki pljuje po Golobiču in Ultri. tako zelo preprosto to gre v deželici.
tako to gre v Sloveniji:
najprej trguješ z orožjem in zaslužiš milijone, kot notranji minister pohabiš policijo, kot evropski minister se izpogajaš najslabše od vseh držav kandidatk. Nakar postaneš primorski “tajkun”, prodaš Istrabenzove črpalke OMV, Banko Koper Italijanom, združiš Drogo in Kolinsko, bankrotiraš Istrabenz, Droga-Kolinska gre posledično v roke Hrvatom, razprodaja se skoraj vse premoženje Istrabenza, Primorska pa namesto, da bi bila ena najbolj perspektivnih regij, beleži enega največjih finančnih padcev v Sloveniji. Krajše rečeno – v “poslovni” karieri mimogrede še potopiš celo Primorsko.
In potem si spet dovolj dober za vrnitev v slovensko politiko skozi glavna vrata. Tako gre to v Sloveniji…
Iskreno upam, da Igor Bavčar sam ne verjame tega, kar govori. Čeravno je s svojo skrajno aroganco tipičen predstavnik neoliberalnega in brutalnega kapitalizma. Kapitalizma, ki se napaja iz pohlepa, brez najmanjšega sramu, morale in etike. Skratka ko nalašč za slovensko politiko. Dobrodošel
Človeka je kar sram ob popolni brezsramnosti nekaterih.
Ko si misliš, da smo že na moralnem dnu, pa se izkaže, da se lahko pogreznemo še globlje.
… se pridružujem kritiki vseh treh predhodnih komentatorjev.
ne BOTA – gre za stalinista, tipičnega. obrekljivega in z aoblast sposobnega prodati,..(da ne nadaljujem). polovica najbolj slavnega oblastiželjnega dvojca mladokomunistov KP SFRJ (janša – bavčar) – konvertitov, ki uspevata po stalinističnem vzorcu vladati v demokraciji, kot uspeva t.i. svobodni trg v dvemilijardni Kitajski (so priznali, da so se pač za nekaj sto milijonov zmotili pri štetju, saj se živ bog ni držal politike enega otroka). oba veva, da stalinizem nima kaj iskati v moderni demokraciji in svobodnotržno gospodarstvo ne v planiranem kitajskem gospodarskem pregrevanju planeta.