Zakaj kljub temu, da so voditelji EU maja sprejeli 750 milijard evrov vreden sveženj za pomoč članicam evroobmočja v težavah, obresti za španske vrednostne papirje še vedno rastejo, ker investitorji na finančnih trgih ne zaupajo, da bo Španija svoje dolgove lahko poplačala? Zakaj si banke še vedno ne zaupajo med seboj in denar raje hranijo pri Evropski centralni banki? Odgovor na obe vprašanji je enostaven, pravi Daniel Gros, direktor inštituta CEPS v članku za Project Syndicate.

Razlogi za krizo še niso odpravljeni. Grčija svojih javnih financ še vedno ni spravila v red, v Španiji je problem nepremičninski trg. Na evropski ravni bi oba problema bila lahko rešljiva. Grčija predstavlja 2 odstotka BDP v evroobmočju, njena izguba bi po Grosovem izračunu bila 150 milijard evrov, kar je 1,5 odstotka BDP v evroobmočju, problemi Španije bi bili nekoliko večji, čeprav uradna izguba španskih bank znaša 100 milijard evrov. Glavni problem je izpostavljenost francoskih, nemških in drugih bank: veliko posojil, ki so jih zagotovile za nepremičnine v Španiji, bodo morale odpisati. Kljub temu izguba španskih in drugih bank ne bi presegla 300 milijard evrov, kar je 3 odstotke BDP v evroobmočju.

Zato je glavno vprašanje, zakaj problemi v obrobnih državah evroobmočja, ki so obvladljive, ovirajo celoten bančni sistem v evroobmočju. Prvi razlog je, piše Gros, ker problema uradno ni. Grčija uradno nima težav s solventnostjo, restrukturiranje njenega javnega dolga ni predvideno. Tudi za Španijo uradno velja, da imajo domače banke dovolj kapitala. Prvi ukrep bi zato moral biti, da bi priznali probleme in se lotili njihovega reševanja. S tega stališča je predvidena objava obremenilnih (stresnih) testov za banke, med njimi tudi za slovensko NLB (predsednik njene uprave Božo Jašovič je ravnokar povedal, da največja slovenska banka potrebuje bistveno več dodatnega kapitala kot 250 milijonov evrov), korak v pravo smer.

A drugi pomemben razlog za to, da investitorji na kapitalskih trgih ne zaupajo evru in evroobmočju, je, da je velika večina bank podkapitalizirana. Po podatkih ECB imajo evropske banke 20 evrov za pokrivanje rizikov (vključno z medbančnimi dolgovi) za vsak evro kapitala in rezerv. To pomeni, da za izgubo vsakega evra kapitala preži 20 evrov dvomljivega dolga. Namesto, da bi s svežnjem v vrednosti 750 milijard evrov poplačali 450 milijard evrov grških in španskih izgub, bodo članice evroobmočja reševale vlade, ki bodo potrebovale denar za reševanje bank. Gros opozarja, da bo ob razmerju 1 proti 20 ta znesek astronomski: zagotoviti bo treba za 9.000 milijard evrov garancij za zagotovitev stabilnosti bank v evroobmočju.

Evropa ne more rešiti krize na finančnih trgih, dokler ne reši problema svojih bank. Politiki v EU so očitno dvakrat napačno ocenili razmere: v letu 2007/2008 so bili prepričani, da je okužba finančnih trgov prišla iz ZDA, zdaj pa za težave krivijo nedisciplinirano fiskalno politiko v južnih članicah evroobmočja, ugotavlja Daniel Gros. V resnici pa je evropski bančni sistem tako podkapitaliziran, da ne prenese nobenih izgub, hkrati pa so banke med seboj tako tesno povezane, da težave v eni članici hitro povzročijo probleme v celotnem sistemu.