Približno pet ur so v ponedeljek zvečer na zasedanju evroskupine sedeli ministri za finance držav z evrom. Predsedujoči Jean-Claude Juncker je skupaj z evropskim komisarjem za ekonomske in monetarne zadeve Ollijem Rehnom na redni konferenci za novinarje po zasedanju ponovil le, kar je v bistvu znano že leto dni – da Grčija lahko računa na finančno pomoč preostalih članic, če svojih finančnih težav ne bo mogla rešiti sama.
Nekdanji nemški finančni minister Peer Steinbrück je bil lani prvi, ki je javno povedal, da si članice evroobmočja bankrota katere od članic ne morejo privoščiti, zato jo bodo reševale. To so 11. februarja letos na neformalnem vrhu v skopi izjavi za javnost sporočili tudi voditelji članic EU.
Finančni ministri, ki so se v torek zbrali na rednem zasedanju sveta za ekonomske in monetarne zadeve, so to izjavo nadgradili z dogovorom, ki ga morajo prihodnji teden, ko pridejo na redni vrh EU v Bruselj, še potrditi voditelji, da finančna pomoč Grčiji, če bo zanjo vendarle morala zaprositi, in morebiti še kateri drugi članici iz skupine PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija, Španija) ne bo brezplačna. Odprto je še, ali se bo v njenem imenu zadolžila evropska komisija z garancijo držav članic ali pa se bodo države članice zadolžile neposredno in kredit nakazale članici, ki bo potrebovala pomoč.
Zakaj finančni ministri in voditelji ves čas nedvoumno govorijo, da nobene članice evroobmočja ne bodo pustile bankrotirati, hkrati pa taktizirajo, ko je treba povedati, kakšna bo ta pomoč, kakšni bodo pogoji za njeno pridobitev, v kolikšnem roku bo treba denar dolg vrniti in druge podrobnosti?
Članice evroobmočja imajo skupno valuto evro. Bankrot najšibkejše članice lahko povzroči, da se bodo sesule še druge članice, ki so na trhlih nogah, kar bi ogrozilo skupno valuto evro. Hkrati pa bolj kot je šibko zaupanje vlagateljev na finančnih trgih – ti kupujejo obveznice, prek katerih se zadolžujejo države, da lahko poravnavajo račune za javno šolstvo, zdravstvo, policijo, vojsko, javno upravo… – v kreditno sposobnost katere od članic, višje obresti zahtevajo za preostale članice. Torej, s tem, ko članice evroobmočja zagotavljajo, da nobene članice ne bodo pustile bankrotirati, dvigujejo zaupanje in ceneje se vse članice z evrom lahko zadolžujejo.
Drugi pomemben razlog, zaradi katerega bi bil bankrot slab za vse, je, da so si zapravljive članice oziroma države PIIGS denar izposojale v glavnem pri varčnih članicah. Če torej zlasti Nemci hočejo dobiti svoj denar nazaj, ne smejo dopustiti bankrotov svojih dolžnic. Njihove zahteve po kaznovanju tudi ne bi bile kredibilne, saj so grešnicam ves čas brez pomislekov posojali denar, saj je vendarle bilo jasno, da si privoščijo preveč in bo nekega dne račun treba plačati. Poleg tega so prav Nemci skupaj s Francozi izsilili omehčanje določb pakta stabilnosti in rasti – v njem je predpisano, da proračunski primanjkljaj sme doseči največ 3 odstotke BDP, javni dolg pa 60 odstotkov BDP -, da so lahko brez hujših rezov znižali lasten proračunski primanjkljaj v letih 2003 in 2004.
Nihče torej ni brez madeža. Če bo Grčija ali katera druga prezadolžena članica potrebovala finančno pomoč, bo segla v žep tudi slovenskemu davkoplačevalcu. Za zdaj še vedno veljajo besede avstrijskega finančnega ministra Josefa Prölla, da mora vsaka članica svoj hlev počistiti sama.
