Morda bo predsednik vlade Borut Pahor že danes popustil pritisku Zares in LDS ter privolil v razrešitev generalne državne tožilke Barbare Brezigar. Na prvi pogled bi to zgledalo kot srečen razplet zdaj že dobra dva meseca trajajoče zgodbe o medsebojnem nezaupanju in sporom med pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem in prvo tožilko v državi. A le na prvi pogled. Čeprav bi koalicija s tem najbrž ostala cela, država pa bi se izognila akutni politični krizi, se je umestno vprašati, kaj bi državljani od tega dobili več kot zgolj privid politične stabilnosti. Še drugače: ali ne bi bilo pravzaprav bolje, da premier ostane generalni tožilki zvest in s tem – v najboljšem primeru – izzove razpad koalicije.
Padec vlade, politična kriza, predčasne volitve? Vse to sredi, ne, bolj verjetno šele na začetku negotovo dolge gospodarske krize? Je generalna državna tožilka tega ‘vredna’, je ‘državotvorno’ vse to tvegati zgolj zato, ker je pač neka državna tožilka (čeprav tista, ki je pristojna za primer Patria) odstopila, generalna državna tožilka pa ni sprejela ministrovih obveznih navodil? Ali pa se je treba vprašati drugače: A ni država že zdaj v tolikšni politični krizi, vlada pa brez slehernega koncepta, da formalnega razpada koalicije državljani niti ne bomo posebej čutili?
Zdi se, da je šla tudi ta zgodba že tako daleč, da je pravzaprav vseeno, kdo ima ‘prav’ v pravnem pogledu. Devet tožilskih podpornikov Barbare Brezigar (z njo na čelu) zagotavlja z ‘vso strokovno odgovornostjo’, da je bilo v primeru, ki je povod ministrovega predloga za razrešitev (preiskava tožilske policije proti ‘navadni’ v primeru Baričevič), vse zakonito. Tožilka, ki pravi, da je zaradi posredovanja Brezigarjeve odstopila, in Zalar menita nasprotno (verjetno pa še marsikateri tožilec, ki se ni oglasil). Zadeve se na ’strokovni ravni’ ne da razčistiti na hitro in brez ostanka: policija skoraj gotovo ne bo pridržala generalne državne tožilke in izvedla hišne preiskave, računsko sodišče ji ne bo izstavilo negativnega mnenja in ni verjetno, da bo odstopila iz zdravtsvenih razlogov. Potrebna je politična odločitev, ki prinaša, takšna ali drugačna, politično tveganje in odgovornost.
Tveganje in odgovornost pa prinaša tudi ne-odločitev oziroma poskus krpanja odnosov na enem izmed najbolj občutljivim ’stičišč’ med politiko in pravno državo. Med Zalarjem in Brezigarjevo pač z nobenim posredovanjem ni mogoče ‘obnoviti zaupanja’, brez tega pa sistem na tej točki ne more delovati. Še več, iz tega središča se spor v koncentričnih krogih prenaša tako v politiko kot v tožilstvo in dlje kot traja, hujše bodo – kar je že očitno tudi navzven – posledice.
V političnem pogledu ne gre le za doslej najhujšo krizo koalicije, ampak – v širšem pogledu – tudi za najbolj očitni polom Pahorjeve politike appeasementa. Še več, žlahtna in verjamem da iskrena želja predsednika vlade, da sodeluje z ‘vsemi ljudmi dobre volje’, kot da je dokončno trčila ob politično realnost in proizvedla nasprotni učinek. Malce karikirano rečeno, kot sta bratstvo i jedinstvo povzročila razpad Jugoslavije, Pahorjevo partnerstvo ‘naših’ in ‘njihovih’ sproža vedno hujše konflikte na različnih ravneh in razkraja tudi že razmeroma utrjene mehanizme družbenega dialoga (spomnite se samo nespretnega premierovega nastopa prejšnji petek na ekonomsko-socialnem svetu, ko je sindikatom dejal, da so dobili višjo minimalno plačo, z zakonom o delovnih razmerjih pa da so na vrsto prišli delodajalci).
Pahor ne tokrat ne kdaj kasneje ne bo uvidel, da po njegovi z dobrimi nameni tlakovani poti Slovenija nikoli ne bo prišla v nebesa. Če bo ocenil, da je zahteva koalicijskih partnerjev po razrešitvi generalne državne tožilke ultimativna, si bo morda taktično premislil; kriza koalicije s tem ne bo mimo in ne bo minilo dolgo, ko se bo znova zaostrila zaradi kakšnega drugega razloga ali povoda. Če se je komu pred dvema ali tremi leti zazdelo, da Slovenija morda vendarle premore dve politično-upravljalski eliti, je zdaj že nekaj časa videti, da nima niti ene. Predčasne volitve ne bile rešitev, toda vsak mesec agonije te koalicije se bo nekoč meril v izgubljenih letih.
“Med Zalarjem in Brezigarjevo pač z nobenim posredovanjem ni mogoče ‘obnoviti zaupanja’, brez tega pa sistem na tej točki ne more delovati.”
Zakaj si morata minister za pravosodje in državna tožilka zaupati? A ne gre za dve, med seboj neodvisni, veji oblasti, pravosodje in izvršilno oblast?
Privoščil sem si večdnevni počitek od slovenske politike, kar toplo priporočam tudi drugim, ki občasno zaidejo na tole stran. Če se le za par minut ozreš v medije npr. po sedemdnevni pavzi, namreč ugotoviš, da se je pred javnostjo zvrstilo samo nekaj pomembnejših dogodkov, s katerimi se lahko seznaniš v zelo kratkem času. In vidiš, da v glavnem vse ostaja bolj ali manj enako, kot je bilo prej.
Zato so si tudi Miheljakove kolumne med sabo vse bolj podobne.
Očitno so na Pahorja še vedno usmerjeni pritiski z vseh strani; in najbolj od vsega ga drži pokonci prav skrb vodij koalicijskih “zaveznic” in njihovega podporništva, da bi z njegovim padcem tudi sami izgubili vsak svoj košček oblasti in njenih blagrov. So pač človeški pod kožo. Grožnje z izstopom kake male stranke iz koalicije, ki včasih zašelestijo v etru, so samo prazne marnje. Neprestano blebetanje v prazno. (Kdo ima jajca, da dokaže nasprotno z dejanjem? – Ga ni.)
In to ve tudi Pahor. Razumljivo je, da mu zato ni težko ob razvedrilni simultanki z LDS-om in Zares-om vzdržati tudi “bitke”, ki jo proti njemu znotraj lastne stranke vse bolj nervozno bijejo sile izza Križaniča. Pa tudi te izgledajo s podopustniške razdalje precej impotentno, saj stari mačkoni za svojega formalnega šefa nimajo zamenjave. Celo sam Kučan si mu ne drzne stopiti ob bok, čeprav hoče vse večkrat zbujati (varljiv) videz, da bi bil v času rehabilitirane udbe tega edini sposoben. Pod črto gre torej za navaden cirkus, v katerem premorejo požiralce ognja, krotitelje zveri, spake, klovne … kaki posebni akrobati pa v njem ne nastopajo. Če je kdo gledal izvrstno TV serijo Carnivale (produkcija HBO), ga bo problem vodenja naše države morda spomnil nanjo.
Pahor o tem ve še več od Miheljaka in mene skupaj, tako da nam zanj res ni treba toliko skrbeti. Tudi za Brezigarjevo ne, saj so ji za eksekutorja določili ministra, ki si je pri svojih neuspešnih prizadevanjih doslej privoščil kar preveč kiksov celo na svojem lastnem strokovnem področju, če njegovih političnih blodenj raje sploh ne omenjam. Na koncu bo BB še res izpadla kot obglavljena kraljica iz serije Tudorji (produkcija BBC).
Vse to je mogoče le zato, ker vsi skupaj nimamo kaj dosti v glavi. Tudi to pa je samo – človeško.
Ko smo že pri počitku – a kdo ve zakaj nas RTV Slovenija posiljuje tudi na svojem drugem programu s prenosi iz parlamenta? A ni tej verbalni in duhamorni gnojnici namenjen tretji program naše nacionalke, ki jo mi preobilno financiramo?