Je kriza mimo? Da, vrhunec krize je mimo. Številne šibke točke po svetu so odkrite in so ekonomistom udarile pred oči. Menedžerji bank in vodilni v podjetjih, ki so verjeli v večno rast, so pred smetiščem ideologije. Iluzije o hitrem zaslužku brez dela so se sesule kot hiša iz kart. Kje smo zdaj časovno? V času po krizi, kar močno spominja na čas po vojni. Tudi leta po drugi svetovni vojni so bila za mnoge čas negotovosti in odrekanja. Razlika je le v tem, da so zdaj uničene le finančne strukture, infrastruktura ni poškodovana. Tudi če so na zunaj tovarne nedotaknjene, znotraj vse več strojev stoji, ker je bilo treba proizvodnjo zmanjšati. Po vojni so številne tovarne bile zravnane z zemljo, a tiste, ki so ostale, so zaradi pomanjkanja blaga delale s polno paro. Zdaj pa živimo v času prevelikih proizvodnih zmogljivosti, zato je vprašanje, kako vse na novo organizirati, da bi te zmogljivosti lahko izkoristili.

Pred krizo smo imeli številne regije, ki so na kredit živele prek svojih zmogljivosti: Vzhodna Evropa, Dubaj, ZDA, Islandija, Španija, Velika Britanija. Te države morajo zdaj varčevati, države, ki so jim posodile preveč denarja, si zdaj ližejo finančne rane. Katerim državam bo uspelo začeti na novo in iz tega črpati novo gospodarsko moč? Katere države bodo skok na vlak prihodnosti zamudile, v knjigi Čas po krizi (Nachkriesenzeit) sprašujeta direktor bruseljskega inštituta CEPS Daniel Gros in avstrijska gospodarska novinarka Sonja Sagmeister.

Avstrijo je rešil evro
Za Avstrijo pišeta, da so njene banke enako kot na Islandiji dodeljevale kredite v milijardnih zneskih v tujino. Za razliko od Islandcev so Avstrijci imeli srečo, da imajo evro, če ga ne bi imeli, bi bil šiling najmočnejša valuta na svetu, navadni delavci bi si zato lahko privoščili počitnice v hotelih s štirimi zvezdicami v tujini, hodili za konec tedna nakupovat v Rim, luksuzne avtomobile bi si lahko kupovali po ugodnih cenah, si gradili vile s poceni krediti v švicarskih frankih in drugih valutah, s krizo pa bi doživeli hud padec standarda. Tega umetnega bogastva in kasneje hudega padca v Avstriji ni bilo zgolj zaradi evra. Avstrijci so lahko veseli, da je bilo tako, kajti tuji skladi so iz Avstrije takoj potegnili denar, čim je v Vzhodni Evropi začelo škripati. Če bi imeli še šiling, bi njegova vrednost naglo padla, krediti v frankih in drugih valutah pa bi narasli. Hkrati jim je EU pomagala tudi s tem, da je preprečila padec valut v Vzhodni Evropi, to je zagotovilo za avstrijske banke, da bodo večino kreditov dobile vrnjenih.

Avstrijo, ki je ena najpomembnejših gospodarskih partneric Slovenije, čaka temeljita reforma izobraževalnega sistema, če noče postati država pomožnih delavcev, ampak visoko tehnološko gospodarstvo prihodnosti.

V slabih časih so banke nepredvidljiv riziko za državo, pravita Gros in Sagmeistrova. Finančna kriza je to jasno pokazala. Če banke svoje prste preveč stegnejo proti poslom v tujini in s temi prevelikimi apetiti ustvarijo neravnotežje med svojimi bilančnimi vsotami in bruto domačim proizvodom, ostane država brez moči. Zaradi tega bi država morala širitev bank v tujini pravočasno začeti omejevati. Tudi če Avstrijci tega ne slišijo radi, je prodaja te ali one banke v tujino dobra, ker se država s tem otrese odgovornosti zanjo, to je dobrodošlo predvsem za manjše države. Riziko za državo in njene davkoplačevalce se s tem zmanjša. Če se bodo v Avstriji banke sesuvale, čeprav je vrhunec krize že mimo, bi jih država morala pustiti propasti, ker je treba varovati davkoplačevalca. Nobenega razloga ni več, da bi v banke metali dodatne davkoplačevalske evre. Posebna previdnost je potrebna, če je posamezna banka vpletena v politične kupčije in korupcijo, v tem primeru je zašla v težave po lastni krivdi, tak primer je recimo Hypo Group.

Od takšnih bank mora država dvigniti roke, te vroče plošče se ne sme dotakniti, ampak samo izključiti elektriko. Kratkoročno je to boleče, dolgoročno pa za državo zdravo in hkrati lahko prisili druge banke, da z riziki ravnajo bolj odgovorno. Če država rešuje vse banke po vrsti, je to povabilo za preostale banke, da se tudi one udeležijo te igre. Ta ugotovitev in svarilo Grosa in Sagmeistrove kaže vzeti resno tudi v Sloveniji.

Prava kriza bi za Nemčijo bila zdravilna
Nemčija je od leta 2000 zaradi presežka v plačilni bilanci vso Evropo oskrbovala s kapitalom. Nemci so svoj denar nosili v hranilnice, ki so imele na voljo več denarja, kot so ga lahko razdelile za kredite. Presežni denar so zato nalagale v deželnih bankah, v upanju, da ga bodo te dobro investirale. Toda te so ta denar pošiljale v države, ki so najhitreje rasle: na Irsko, Baltske države, Španijo. Zdaj so oboji v težavah, Nemci, ker denarja ne morejo dobiti nazaj, in lastniki nepremičnin v omenjenih državah, ker jih ne morejo prodati ali niti ne do konca dograditi. Toda zares velike izgube so si nemške deželne banke nabrale v ZDA, kjer so na veliko kupovale finančne produkte, v katere so bile zapakirane slabe hipoteke, čeprav so jih bonitetne agencije ocenile z najvišjo oceno AAA. Po sedanjih podatkih so tam izgubile 100 milijard evrov, nemški davkoplačevalec bo za to še dolgo plačeval.

V Nemčiji je kriza prizadela del bank in izvozna podjetja, brezposelnost se ni bistveno povečala. Daniel Gros in Sonja Sagmeister opozarjata, da ji prav slednje utegne škoditi, ker ni prisiljena k temeljitemu premisleku in spremembam. Prava kriza bi po njunem prepričanju bila za Nemčijo zdravilna, kot je bila pred 15 leti za skandinavske države, ki so takrat zabredle v globoko recesijo. Švedska je iz nje potegnila prave nauke, uravnotežila je proračun, reformirala davčni sistem in krizi je sledila dolgoletna rast, ki še vedno traja. Država je v obupu takrat naredila vse za izboljšanje izobrazbe državljanov. Skandinavske države nasploh so poskrbele, da revščina v družini ni ovira, da se otroci ne bi mogli vpisati na univerzo. Hkrati so poskrbeli, da so ljudje pridobili kakovostno izobrazbo, zato o »univerzah v vsaki vasi« tam ni ne duha ne sluha, najpomembnejša je kakovost.

Ni naključje, da je nadpovprečno število dobro izobraženih inženirjev in drugih strokovnjakov v Skandinaviji omogočilo nastanek Nokie, za katero lahko zdaj brez zadržkov rečemo, da je »otrok krize«. Gros in Sagmeistrova opozarjata, da se je mogoče samo z reformo izobraževalnega sistema pripraviti na postindustrijsko družbo. Ta pa je pred vrati, saj bo še več industrije v prihodnjih letih preseljene v Azijo. To po njunem mnenju potrebuje Nemčija, ki je glavna zunanjetrgovinska partnerica Slovenije. To je vsekakor tudi drugo priporočilo, ki bi moralo veljati za Slovenijo, če hoče biti med tistimi državami, ki bodo na tistem vlaku, kjer bodo zmagovalke krize.

Baltske države je rešilo tuje lastništvo bank
Kriza je hudo prizadela tudi baltske države, samo v dveh letih jim je BDP padel za 30 odstotkov. Toda te države so imele tudi srečo, saj so lastniki njihovih bank tujci, v glavnem Skandinavci. Latvija je recimo prevzela model ZDA, sprejela je nov zakon o varstvu potrošnikov, na podlagi katerega lahko banke od lastnikov hiš zahtevajo vračilo le tolikšnega zneska kredita, kot znaša vrednost hiše. Če hipoteka zaradi padca cen nepremičnin preseže vrednost hiše, se lastnik lahko izseli in se tako znebi dolga zanjo. Lastnica hiše postane banka, ki pa je v tuji lasti. Če banka zaide v težave, ker teh hiš ne more prodati oziroma zanje iztrži premalo, to ni skrb države Latvije, ampak recimo Švedske, če gre za švedsko banko. Švedska pa ima seveda dovolj kapitala, da svojo banko lahko reši.

Je to prav? Je, ljudje so se zadolževali v dobri veri, menedžerji bank so plačani za to, da bi morali pravočasno prepoznati nepremičninski balon in pri kreditih potegniti zavoro, pravita Gros in Sagmeistrova. Latvijski model bi po njunem mnenju lahko uporabila tudi Madžarska, kjer so banke prav tako v tuji lasti.

Irska verjetno imela eno najdaljših obdobij stagnacije v Evropi
Irsko je pred bankrotom enako kot Avstrijo rešil evro. Enako kot Avstrijci tudi Irci zaradi evra niso tako zelo živeli nad svojimi zmožnostmi kot Islandci. Kljub temu bodo svoje dolgove odplačevali še leta, zato so se spet začeli množično izseljevati v tujino in tam iskati službo. Največ ji gre v Avstralijo, a se že po nekaj tednih vrnejo domov, ker tam tudi pri McDonaldsu ni več mogoče dobiti pomožnega dela. Ker Irci nimajo takšnega zakona kot ZDA in Latvijci, jim ostajajo hiše, ki so vse manj vredne, hipotekarni kredit pa morajo vračati, tudi če je njihova hiša manj vredna od osnovnega zneska kredita. Irci prav tako nimajo zakona o osebnem stečaju, zato se lahko tisti, ki se prezadolžijo, dolgov ne rešijo do konca življenja. Še posebej, ker imajo zdaj zaradi krize bistveno nižje plače, hkrati bodo morali plačevati višje davke, da bo država lahko odplačala dolgove. Zaradi tega bo Irska verjetno imela eno najdaljših obdobij stagnacije v Evropi. Gospodarske rasti najbrž prihodnjih deset let ne bo.

London lahko postane Reykjavik na Temzi
Lahko London postane Reykjavik na Temzi? Izključeno to ni. Če bo vlada še naprej z davkoplačevalskim denarjem napihovala bančni balon z namenom ohranjanja delovnih mest, bo nevarno. Če bo v Britaniji prišlo do nove krize, bo njen proračun že izžet kot limona, vlada zato svoje valute ne bo več mogla podpirati, pomaga ji lahko le Evropska centralna banka. V tem primeru bi Britanci morali žrtvovati svojo sveto kravo funt in ga po smešno nizkem tečaju zamenjati z evrom. Britanija bi bila v tem primeru velika poraženka krize.

Tednik Economist je v prejšnji številki opozoril, da se investitorji in trgovci za Veliko Britanijo zdaj najbolj bojijo, da na majskih volitvah po letu 1976 ne bo jasnega zmagovalca, kar pomeni, da bo imela šibko vlado in parlament. Hkrati Mednarodni denarni sklad (IMF) za letošnje leto napoveduje, da bo imela proračunski primanjkljaj 13,2 odstotka BDP, kar je največ med velikimi državami skupine najbolj razvitih in najhitreje razvijajočih se držav (G20). Veliko Britanijo čaka strogo varčevanje in dvig davkov, da bo lahko zmanjšala svojo zadolženost, zato potrebuje močno oblast. Vse tri glavne stranke – laburisti, konservativci in liberalci – trdijo, da bo njihova glavna naloga ureditev javnih financ, skušajo miriti novinarji Economista. Funt pa bo po njihovi oceni ostal ranljiva valuta.