Bluza ali dve, čevlji in kakšen modni dodatek – Katarina Kresal bi 1900 evrov pretekli teden lahko investirala veliko smotrneje kot v osebno spletno stran. Zakaj za božjo voljo se ji je zdelo, da ob strankini spletni strani ter svoji na Facebooku in Twitterju potrebuje še katarinakresal.si, ne razumem (če že, mimogrede, pa bi si jo lahko omislila brezplačno in brez vedno neskončno inovativno duhovitih inženirjev javnega mnenja). Za neumnost je redko kateri trenutek pravi, ta, ki si ga je izbrala notranja ministrica, pa je – v kontekstu interpelacijskega zagovora – videti še posebej neprimeren.
Kresnice so s svojim kar preveč ’svežim pristopom’ namreč zbudile občutek, da so očitki in obtožbe opozicije nekaj, pred čimer se ministrica na ‘običajni’ način ne more več braniti. Da ji državni zbor in druge formalne ustanove ter ‘tradicionalni’ mediji ne zadostujejo, ampak da mora z ‘novim’ medijem mobilizirati nekakšne ’skrite rezerve’, predvsem javnost torej oziroma praviloma pasivni del volilnega telesa, ki ga z uveljavljenimi načini komunikacije ni mogoče doseči. Na svojevrsten način so kresnice s tem izpolnile ’skrito željo’ opozicije, da svoje teme političnega diskurza (do določene mere pa tudi raven) vsili kot splošno sprejete, na drugi strani pa so same postale objekt tega diskurza (zaradi česar so tudi kar naprej doživljale spremembe in dopolnitve).
S kriminalistično preiskavo prejšnji teden so se že in se nedvomno še bodo interpelacijski ‘masi’ na račun notranje ministrice pridružile nove obtožbe. Tem so in bodo ton razumljivo poskušali dajati neposredno prizadeti nacionalisti, malce presenetljivo pa bo, če se jim bodo demokrati Janeza Janše res pridružili s takšno zagretostjo, kot so jo izkazali prejšnji teden, ko so – enako kot nacionalisti – policijsko preiskavo brez omahovanja označili za politično motivirano.
SDS kot da se ne more zadržati in kakšni drugi opozicijski stranki priznati pravice prvenstva: namesto da bi nemoteno še naprej lajnala samo svoje ‘izvirne’ obtožbe (o najemu prostorov NPU, o ministričinih omrežjih, izbrisanih in še čem), se je Janševa stranka spustila v tvegano sodelovanje pri poskusu nacionalistične diskreditacije policije in Kresalove. Modrost bi narekovala, da SDS vsaj za zdaj, dokler se zdi gradivo, ki ga ima policija v rokah proti nacionalistoma, tako prepričljivo, ostane ob strani, četudi je v zadevo kot osumljenec vpleten eden od njenih ljudi.
Poteza morda nakazuje Janševo ‘testno’ spogledovanje s stranko, ki so ji zadnje mesece ratingi nezadržno rasli, ne glede na to, da sta se tako SDS kot SLS zadnje mesece ob določenih temah vsaka na svoj način močno trudili ribariti v njenih populistično-demagoških vodah. Janša seveda poleg ‘latentne’ velikokoalicijske potrebuje vsaj še eno potencialno partnersko opcijo, če bi se mu na naslednjih volitvah, kadar koli že bodo, posrečilo dobiti največ poslanskih mandatov. SNS je v tem pogledu obetala več kot SLS; dejstvo, da imata Janša in Zmago Jelinčič predvsem do polpretekle zgodovine in cerkve na videz nezdružljiva stališča bi ob želji, vrniti se oziroma priti na oblast, nedvomno stopilo v ozadje.
Ali bo SDS vztrajala pri obtožbah, da je bila preiskava proti ministru, poslancema in bivšemu direktorju Luke Koper politično motivirana, je verjetno odvisno od tega, kako hitro in kako prepričljivo bo policija znala zbrati in predstaviti dokaze za utemeljenost svojega ravnanja. Od tega pa je, na drugi strani, odvisno tudi, ali bo Katarina Kresal na svoji strani morala izobesiti še kakšno majico ali ne. Kot je že vplivala, bo policija tako v marsičem z aktualnimi preiskavami tudi v naslednjih dneh in nekaj tednih ‘poganjala’ dogajanje v slovenski politiki. Zlasti zaradi spora med pravosodnim ministrom in generalno državno tožilko pa bo drugo ‘zunanje gonilo’ političnega dogajanja očitno tožilstvo.
Nenavadno, ne pa nepričakovano so tako ‘organi odkrivanja in pregona’ postali politični dejavnik, od katerega so odvisni usoda posameznih ministrov, ravnanje opozicije in celo obstoj koalicije. To ni obetavno spoznanje, saj – in čeprav – so razmere tudi tokrat izključno posledica pasivnosti (vladajoče) politike (pravzaprav že njene odsotnosti, za kar je v konkretnih primerih glavno odgovornost mogoče pripisati premieru Borutu Pahorju) in ne kakršnih koli ‘bonapartističnih teženj’ represivnega aparata.
Če smo se doslej spraševali, koliko držav v državi v bistvu imamo in ali nam namesto politike vladajo zdaj kapital, zdaj sindikati in še kdo, jutri, pojutrišnjem morda ne bo napačen vtis, da to počne tudi policija. Navsezadnje med njo in politiko ne gre za več kot dve črki razlike.
SNS bi lahko računala na dober volilni rezultat, če Prijatelja-Medveda ne bi uspeli dovolj hitro obsoditi in izgnati iz parlamenta. Vendar je za SDS v igri več kot le bodoče partnerstvo. Jelinčič bi lahko ob nepodpori kaj preveč izblebetal. Verjetno zato Viranta skrbi, kaj bo policija odkrila v poslanskem računalniku.