Kakšna bo zunanja politika EU v prihodnjih letih, kateri bodo njeni cilji poleg zavzemanja za spoštovanje človekovih pravic in ohranitev in vzpostavitev miru? Namesto tega vprašanja zunanje ministre in voditelje držav članic in funkcionarje v Bruslju zanimajo zgolj stolčki v novi evropski zunanji službi (EEAS). Glavna tarča kritik je visoka zunanjepolitična predstavnica Britanka Catherine Ashton, ki mora do konca marca pripraviti predlog organiziranosti EEAS.
Isti voditelji, kot jo zdaj kritizirajo, so lani decembra Ashtonovo kot osebo, ki na zunanjepolitičnem področju nima nikakršnih izkušenj in je še v Veliki Britaniji skoraj neznana, za visoko zunanjepolitično predstavnico imenovali prav zato, da se nič ne bi spremenilo in bi zunanja politika EU še naprej ostala zlasti v domeni Berlina, Pariza, Londona.
Javno se je februarja prvi, pred rednim zasedanjem zunanjih ministrov, s pismom oglasil švedski Carl Bildt, ker je Ashtonova privolila, da je stalni predstavnik EU v Washingtonu postal prejšnji vodja kabineta predsednika evropske komisije Joao Vale de Almeida. Med vrsticami je Ashtonovo obtožil, da je Portugalec Almeida odšel v Washington kot prijatelj predsednika evropske komisije Portugalca Joseja Manuela Barrosa in ne zaradi diplomatskih sposobnosti. Bildt je dejal, da se komisija o imenovanju predstavnika v Washingtonu ni posvetovala z državami članicami, poleg tega so se države članice leta 2004 dogovorile, da bodo na tako zahtevna mesta, kot je vodja predstavništva v EU, pošiljale visoke politike, ne pa uradnike.
Catherine Ashton je Bildtove kritike seveda odločno zavrnila, kritike pa so zdaj usmerjene v njen predlog za vzpostavitev nove evropske zunanje službe. V tej povezavi ji je tudi Slovenija skupaj z Litvo, Latvijo in Ciprom poslala pismo, v katerem poziva h geografskemu ravnovesju pri oblikovanju zunanjepolitične službe. Ashtonova je na kritike javno odgovorila na zasedanju evropskega parlamenta. »Zdaj imamo priložnost vzpostaviti nekaj, kar mnogi po Evropi in tudi v tej hiši, že dolgo hočejo: močnejšo, bolj kredibilno evropsko zunanjo politiko,« je dejala poslancem.
This is not a time for flying on auto-pilot. Or for sticking to the narrow defence of national ways of doing things. This is a time to be smart and ambitious.
V sedanjem svetu vidi dva ključna dejavnika, ki ju bo pri izvajanju skupne zunanje in varnostne politike morala upoštevati EU. Prvi je tesna politična, gospodarska in varnostna soodvisnost, »tehnologije, ideje, bolezni, denar, vse se giblje, povezani smo, kot še nikoli nismo bili«. Drugi dejavnik je, da se moč seli znotraj političnih sistemov od vlad na trge, medije in nevladne organizacije, med političnimi sistemi pa se moč seli od starega »Zahoda« na Vzhod in Jug. Oboje je posledica globalizacije, ki ni le ekonomski, ampak tudi politični fenomen. Ashtonova bo na čelu nove zunanje službe, ki bo imela od 7000 do 8000 zaposlenih in več milijard evrov težak letni proračun.
Hkrati, ko države članice od Ashtonove zahtevajo, naj bo čim bolj tiho, da se bo slišal njihov glas, ji očitajo, da je prepozno odšla na Haiti, da se ne udeležuje pomembnih dogodkov, kot je bilo srečanje obrambnih ministrov EU z generalnim sekretarjem zveze Nato na Mallorci, čeprav na teden naredi trikrat več letalskih kilometrov kot prejšnji visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko Javier Solana, ki je na teden v povprečju prepotoval 6000 kilometrov. Francozi ji po pisanju Spiegla očitajo, da po 8. uri zvečer ni več dosegljiva, da konec tedna preveč pogosto preživi doma v Veliki Britaniji z družino, da o zunanji politiki EU premalo ve in da nima diplomatskega instinkta.
Catherine Ashton je podpredsednica evropske komisije in v tej funkciji podrejena predsedniku Joseju Manuelu Barrsou, hkrati je kot visoka zunanjepolitična predstavnica visoka funkcionarka sveta EU, ki med evropskimi institucijami predstavlja članice EU, in je v tej funkciji podrejena predsedniku evropskega sveta Hermanu van Rompuyju. Odgovorna je tudi evropskemu parlamentu, kar pomeni, da ima še tretjega šefa – predsednika parlamenta Jerzyja Buzeka. Kakor ugotavlja luksemburški zunanji minister Jean Asselborn, ima tri šefe in številne glasove namesto en obraz in en glas, kar se ne more dobro končati. V realnosti si seveda vsaka od treh institucij in vsaka država članica želi čim več vpliva zase. Vse te želje in konflikti interesov odražajo razmere v Evropski uniji na vseh področjih – veliko želja, neuresničljivi, nerealni skupni cilji, birokracija in trgovanje za položaje po sistemu bazarja.
Bolje bi človek težko napisal.