Moralizem je morala brez etike, prevladujoča pri desničarjih, klerikalcih. Zrcalno nasprotje moralističnosti je amoralnost. Tako Slavoj Žižek, ko obnavlja ubijalsko idejo komunizma, svojo etiko označuje kot »etiko brez morale«. Ta Žižkova etika sovpada z etiko njegovega učitelja Lacana, z »etiko psihoanalize«, katere temeljno načelo je: »Ne popustiti glede svoje želje.« Ta imperativ izhaja iz Lacanovega »dialektičnega« obrata Dostojevskega: Ni res, da je, če ni Boga, dovoljeno vse, narobe, če ni Boga, ni dovoljeno nič. A tu je na delu sofistika.
Namreč; če ni Boga, res ni nikogar, ki bi karkoli zapovedoval ali prepovedoval. A iz tega, da ni dovoljeno nič, namreč od nekoga nad nami, ne izhaja, da si mi sami lahko dovolimo vse. Marsikaj si lahko dovolimo, ne pa vsega. Od Kanta naprej si lahko dovolimo zavrnitev religiozno narekovane morale ter odklonimo poslušnost in pokornost samozvanim nosilcem te morale, tako imenovanim moralnim teologom. Vendar moramo obenem slediti avtonomni morali, eni od pravrednot človeštva in človečnosti, zlatemu pravilu: Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi. To ni zapoved Absoluta, pa je kljub temu absolutna vrednota človeškosti, saj brez te vrednote človeka kot človeka absolutno ne bi bilo.
Za amoralnost »etike brez morale« pa je pred resnico nekaj drugega, namreč nujnost. Zato Žižek že desetletja vztraja pri »materialistični poziciji« jetniškega kaplana, uslužbenca tako Cerkve kot Države, iz Kafkovega romana Proces. Ta nesrečnega Josefa K. pouči takole: »Ne smemo vsega imeti za resnično, to moramo imeti samo za nujno.« »Žalostna misel,« mu odgovori K. »S tem postane laž svetovni red.« To je red, v katerem neresnic ni več, so kvečjemu napake. Potem Cilj posvečuje sredstva in v imenu tega Cilja, na primer veličastne Ideje komunizma, si domnevno res lahko dovolimo vse.
/…/
Že Platon je vedel, da če vlada brezmejna »demokracija«, če ni jasnih etičnih meja, če vsak razume svojo svobodo kot svobodo brez omejitev, to povzroči anarhijo. Ta pa nujno proizvede trdo roko, se pravi tirana. Nevarnost diktature ne prihaja neposredno iz oligarhij, iz mrež, o katerih sva govorila, še manj od aristokracije, ki je pri nas tako in tako nimamo, ampak od plebsa, ki išče svojega Vodjo. Temu, kar se je zdaj pojavilo v naši družbi, pravijo populizem. A to sploh ni vox populi, glas ljudstva, to je že plebejstvo, ko govorijo najnižje strasti.
/…/
Smo na točki, ko se zdrsu na dno, v moralno paniko in socialno anomijo, še lahko izognemo. Ob paradoksu, da prav njegovi najbolj glasni razglaševalci najhitreje drvijo v brezumje. Nismo daleč od tega, da se upravičena jeza in gnev, ponižanost in užaljenost prevesita, sprevrneta v zagrenjenost in celo hudobijo, ki ju ne bomo zmogli več obvladati. Kar se zdaj dogaja le v posameznih delih sveta, ko se poraja zmerom več morilskih samomorilcev, se lahko začne dogajati tudi pri nas, tako da bomo nazadnje tudi sami postali dejavnik vse večje nesreče sveta.
Tine Hribar, filozof, v Delovi Sobotni prilogi
Ojoj, ojoj, ojoj …
(nanaša se na celoten pogovor v Delovi Sobotni prilogi)
“Arthur Schopenhauer, (1788-1861, nemški filozof-idealist) kot premožen meščan ni bil prisiljen živeti od državne plače, zato je ostal povsem neodvisen, še zlasti rad in pogosto pa je javno črtil in grajal uradno nastavljene profesorje filozofije, ki so sicer veljali za prave filozofe, a so bili zanj le filozofski obrtniki, ki živijo od filozofije/filozofiranja, ne pa za resnico in filozofijo, in so samo državni uslužbenci, ki prejemajo plačo za obrambo interesa oblasti in njenih pogledov.” Povsem je zanikal Heglovo dialektiko, zato do nedavnega ni našel mesta v naši “uradni” “filozofiji”.
Kar zadeva moralo, še nekako gre, čeprav ni enaka na tej strani Pirenejev v primerjavi s tisto na drugi strani Pirenejev (Pascal), težave pa se začnejo pri etiki. O etiki sem nekoč zapisala:
»Svet ustvarjajo pesmitelji/pesniki: ko z besedo/reč-jo izrazijo, manifestirajo neobstoječa razmerja/odnose v obstoječa, kako: estetsko-životno-živo: tisto, kar je živo, kar more živeti, je zdravo. Anestetsko, ne-estetsko je anestezirano in anestezirajoče, je omrtvičeno/mrtvičenje. Pornografija v vseh oblikah je neestetska, je anestetska, je omrtvičenost/mrtvičenje, in zato znova po Wittgensteinu:
6.41 Smisel sveta mora ležati izven sveta. V svetu je vse tako, kakor je in vse se dogaja tako, kakor se dogaja: v njem ni nikakršne vrednosti/vrline – a kadar bi bila, potem ne bi imela vrednosti/vrline.
Če obstaja neka vrednost/vrlina, ki ima vrednost/vrlino, mora ležati izven vsega dogajanja in takó-bivanja. Ker je vse dogajanje in takó-bivanje slučajno.
Tisto, kar ga naredi ne-slučajnega ne leži v svetu, ker bi to sicer bilo spet slučajno.
To mora ležati izven sveta.
6.42 Zato ne morejo biti/obstajati nikakršna stališča etike.
Stališča ne morejo izraziti ničesar več.
6.421
Jasno je, da se etika ne dâ izreči.
Etika je transcendentalna.
(Etika in estetika sta ena).
Zato, kar ni estetsko/živo/organsko tudi ni etično, saj sta etika in estetika ena, 1. Zato ne vsi in ne vsak pesnik in/ali filozof..
bral Hribarja v Delu in Žižka v Dnevniku.
Oba razumljivo in razumno – pa me niti slučajno ni dovolj, da bi lahko komentiral na drugačnem kot diletantskem nivoju. Pri obeh je pomembna diagnoza sedanjega trenutka in odkrivanje sprevrženosti razpihovalcev najprimitivnejših negativnih strasti tistega kar postaja “rulja” (zakaj se skrivati za plebstvom?).
In ker plebstvo nikoli ni bralo ne Nove Revije, Dostojevskega,Kafko,… še Noči dolgih nožev ne, se avtorja niti ne zavedata kakšno moč je imela “Vila admirala Mamole”. Podpihan gnev je vsakemu vrlemu slovencu dal tisto (o tem bolje Žižek), da je prijel v roke raketomet in bil pripravljen skuriti kateregakoli 20-letnega tankista.. pravičniško. Etiko in moralo pa sam vidim, prvo ožje, drugo kot integral ali aditivnost parcialnosti, ki jo zajame etika določenega početja oz. področja. Da sploh povemo filozofom kaj mislimo.
Žižek trdi, da je Nietzsche-jeva Bog je mrtev, bila parafrazirana iz ust Ivana Karamazova in ne Raskolnika. Tudi meni je spomin nagajal in sem bil prepričan, da je o Boga ni.. razpredal Raskolnikov. Znanje in spomin sta najbolj pokvarljivi robi na planetu.
Vojko,
škoda, da nisi dodal še dveh zadnjih odstavkov, ki se meni zdita ključna z vidika – ne samo analize problema, ampak – reševanja temeljnega sodobnega problema:
“Smo na točki, ko se zdrsu na dno, v moralno paniko in socialno anomijo, še lahko izognemo. Ob paradoksu, da prav njegovi najbolj glasni razglaševalci najhitreje drvijo v brezumje. Nismo daleč od tega, da se upravičena jeza in gnev, ponižanost in užaljenost prevesita, sprevrneta v zagrenjenost in celo hudobijo, ki ju ne bomo zmogli več obvladati. Kar se zdaj dogaja le v posameznih delih sveta, ko se poraja zmerom več morilskih samomorilcev, se lahko začne dogajati tudi pri nas, tako da bomo nazadnje tudi sami postali dejavnik vse večje nesreče sveta.
Izhod je enak tako doma kot v svetu. Na podlagi svetovnega etosa in njegovih vrednot, svetosti življenja, posvečenosti mrtvih, dostojanstva človeka in zlatega pravila lahko razvijemo globalno etiko moralnih norm, kot sta poštenost in pravičnost, se dogovorimo o usklajenih politikah povezav, o predpostavkah trajnostnega razvoja, holistične soodgovornosti. A to lahko dosežemo le ob temeljnem zaupanju drug v drugega. Prek zaupanja, ki ga ni brez vere v to, da drugi ni slabši, da je enako dober ali celo boljši od nas.”
@james
Pro domu sua – “Za svoj dom”
“Če zanemarimo malce šepavo navajanje Dostojevskega – morda je avtor navedel njegovo delo »Zločin in kazen« zaradi naslova – saj je Dostojevski najbolj izpostavil vprašanje Boga prav v »Bratih Karamazovih«. Tam je v poglavju “Veliki inkvizitor” položil v usta Ivanu Karamazovu – intelektualcu – tiste znamenite besede: »da, če Boga ni, potem je vse dovoljeno«. Zanimivo je, da je njegove besede spremenil v dejanje prav lumpenproletarec in odrinjeni član družine Karamazovih Smerdjakov, in da bi Ivanu »ustregel«, ubil starega Karamazova. Dostojevski je najbolj naklonjen liku Dimitrija Karamazova, polnokrvnemu junaku, ki je strasten, a nepreračunljiv v svojih dejanjih, in Grušenjki – za katero Dostojevski ugotovi, da ljubi za nič – to je brezpogojna ljubezen. Tu je še Aljoša, novic, nekakšen dobri duh družine, ki pa ni akter dogajanja. Tako se tudi oče Zosimo, pravoslaven patriarh v svoji molitvi, potem ko ga obiščejo Karamazovi za blagoslov in očičenje, pokloni prav Dimitriju in moli zanj … da mu svoj blagoslov. Dostojevski v vseh svojih delih odpira vprašanje odsotnosti Boga – anatomijo izvora revolucije pa je najbolje podal v svojih »Besih«.
V mojem komentarju na “Janez Janša o krvi ….”, nedelja, 21. februar 2010, tu.
@jože p. damijan
»Montaža atrakcij- intelektualna montaža« brez ideologije!
Protestiram in tvegam sporno potezo s tem, ko pod odlomkom iz pogovora v Delovi sobotni prilogi navajam še REVOLT IN RESNICO o pravih vzrokih razgretega stanja izpod peresa anonimnega janezapizdeka. Odločitev prepuščam uredniku razgledi.net.
Ne pristajam niti na črno niti na rdeče pridiganje. Treba je brati celoten pogovor: tudi del, ki ga navajam, v luči moje domneve, ki sem jo že zapisala na razledi.net, da je bil »projekt« osamosvojitve Slovenije res projekt »partije«; ta odlomek mojo domnevo tudi potrjuje. Ne trdim, da bi morali v pogovoru navedene ljudi zapreti oziroma se vprašati, zakaj jih niso zaprli, saj bi bila to enaka logika kot logika Dachauskih procesov, a že samo navajanje v tem kontekstu kaže na avtorjevo mentalno koruptnost, saj je to njegovo pričevanje vzeti v luči opravičevanja nespodobnega državnega odlikovanja. Žižek je v svojem prispevku v Dnevniku v tistem delu, kjer govori o eshalotološkem principu tako katolicizma kakor komunizma – katolicizem obljublja raj v nebesih, komunizem pa v prihodnosti, če – bolj pošten, ko tudi izjavi, da so komunisti boga zamenjali z idejo revolucije. Iz tega lahko sklepamo, da sta tako komunizem kakor katolicizem ne zgolj kompatibilna ampak usodna za subjekte vladavine enega ali drugega, kadar se v imenu boga/revolucije sklicujeta na svoj svetovni etos in potrpljenje. Svetovni etos – ne vem, kaj je to. Pogovor v Delovi Sobotni prilogi zaključi avtor z »Blaževim žegnom« in nas poziva k strpnosti in odpuščanju ter apelom, da vidimo drugega kot boljšega od nas samih. Shit. Kje tu razlika? Najprej me posilijo, potem pa naj bom še pohlevna in gledam posiljevalca kot boljšega od mene posiljene. Ne. Strinjam pa se s tem, da ne smemo popustiti v svoji pokončni drži tukaj in zdaj, a to ne pomeni, da moramo iti na ulice; čemur sem se odločno zoperstavila že na razgledi.net, zaradi razlogov, ki jih navaja tudi sogovornik v pogovoru. Ko pa v celoti dojamem ta pogovor, me ponovno zmrazi, nagovarja nas namreč hlapce, za hlapce rojene …
Iz pogovora v Delovi Sobotni prilogi
Če se vrneva na tla realne politike; SDS in SLS sta zoper predsednika Danila Türka vložili ustavno obtožbo, ker je po njunem mnenju z odlikovanjem Tomaža Ertla kršil človekove pravice žrtev nekdanje Službe državne varnosti. Kakšno pa je vaše mnenje o tem odlikovanju?
Za veliko zaslugo tedanje politike, s Tomažem Ertlom vred, štejem ne samo akcijo Sever, ampak tudi to, da ni popustila pred zahtevo zveznih oblasti, da nekatere od avtorjev Prispevkov za slovenski nacionalni program iz 57. številke Nove revije takoj zapre. Zvezni javni tožilec je takrat vložil obtožnico zoper Jožeta Pučnika, Ivana Urbančiča, pokojnega Marjana Rožanca in zoper naju s Spomenko. Nihče od teh, ki se zdaj napenjajo, teh majskih hroščev, ki se trkajo po prsih, kje da so bili in kaj da so delali, takrat ni bil zraven.
Republiške oblasti so zadevo ustavile. To je razvidno iz dokumentov, ki jih je odkril Igor Omerza in jih bo izdal v treh knjigah o dogajanju konec prejšnjega stoletja. Republiški javni tožilec Pavle Car je moral iz vsake številke Nove revije tedanjemu slovenskemu vodstvu napisati povzetek vsebine in citate, na podlagi katerih bi me kot glavnega in odgovornega urednika lahko zaprli. Pa tega niso storili, niti na zaslišanju nisem bil nikoli. Še več, Pavle Car, ki je prebral vse številke Nove revije, je bil do 57. številke že na naši strani. In ko je zvezno predsedstvo podprlo zahtevo zveznega tožilca, naj nas zaprejo, in od Staneta Dolanca terjalo, naj to odobri, je Dolanc o tem premišljeval in tuhtal dva meseca, tri mesece, pol leta. Toliko časa, da so v Beogradu čisto ponoreli in zahtevali dokončen odgovor. Dolanc je potem sklical republiško vodstvo, »potožil«, da ga bodo »tam doli obesili« in da ne ve, kaj naj naredi, ker je »tisto dal v predal« in pozabil. Kaj pozabil, ni se mogel odločiti! A rezultat je bil, da ni prišlo do aretacij, marveč – na podlagi razvijajočega se medsebojnega zaupanja – do postopnega vse večjega sodelovanja. Čeprav vselej ne najbolj posrečenega, če se spomnimo »nesporazuma« med Igorjem Bavčarjem, predsednikom odbora, Pavlom Čelikom, ki je bil šef policije, in Janezom Stanovnikom, takrat predsednikom predsedstva Slovenije.
Zakaj je, po vašem mnenju, slovenska politika ravnala tako, kot je?
Slovenska partijska politika se je v osemdesetih letih pod vodstvom Milana Kučana vse bolj civilizirala. Vse bolj je spoštovala človekove pravice, celo demokratične postopke. O udbomafijskih prijemih skoraj ni bilo več sledu; zato je čista zloraba besed, če se vsevprek in brez upoštevanja razlik med obdobji govori o mafiji. Kajti za mafijo so značilne fizične likvidacije, teh pa konec osemdesetih let ni bilo več. Tudi znakov totalitarizma je bilo vse manj.
Ali pa se je oblast takrat že bala ljudstva?
Tudi, ampak navsezadnje bi se lahko nanj požvižgala, poklicala armado in Jugoslavija bi bila skupaj z Zvezo komunistov Slovenije najbrž še danes tam, kjer je bila takrat.
Komunistični gnili um
Objavil pavel dne 7.03.2010
Ti si v totalno zmešani, degradirani, retardirani, moralno in na vse druge načine razkrojeni družbi, ki je ustrojena po komunajzer doktrini (Smrt prostemu trgu”, “smrt davčni enakopravnosti”, “smrt pravni varnosti”, “smrt javno-porabni vzdržnosti”, “smrt svobodi v čemerkoli, predvsem svobodi odločanja o pokojnini in zdravstevenem zavarovanju”), torej v tako deformirani in zasukani družbi, bi ti zdaj povlekel ven en segment in dokazoval, da “vsi moramo biti tiho, ker je tak kot imamo super”. In povrhu se upaš še vehementno trditi, da si “večina Slovencev te svoje bede kar želi”.
Jasno je kaj je na koncu takih pridig. Že 20 let poslušam tisoče takih filozofov, ki mi skušajo na način roftarskega misleca dokazovati, da je vse kar ima večina Slovencev nastalo zahvaljujoč komunistom in sistemu, ki so ga v prakso pretočili komunisti in da jih zato seveda nikakor ne smemo nehati voliti. Ker da je on, psevdofilozof XY tudi tako prišel od vsega, pa je eto to dokaz in pečat pristnosti resnice, he,he.
Oprosti mi, neki časa sem mislil, da je to samo tvoja poza, nastala iz jeze na fuknjen plebs, ki voli komuniste in terja rente, zdaj pa se mi začenja svetlikati, da tebi nekatere širše povezave ipak niso prezentne in jasne.
Glej, najhitreje bo, če ti povem tako.
V času prve inkarnacije komunistične diktature, jaz ji rečem, vulgarna faza, faza “vulgaris primus”, so komunistični izprijeni umi z dekretom določili koliko bedna ima biti mezda 99% Slovencev. Vseh razen cca 1% plus minus nomenklaturnih privilegirancev, ki niso bili dobili samo mezdo, ampak še privilegije, vred z Dolančevimi, ki je, bojda, na vsakem svojemputešestviju po SLO osnovnih organizacijah KPS, terjal mlado pupo – komsomolko, za obredni fuk.
Komunistični gnili um na vrhu kompartije, in potem po piramidi navzdol koletivni um vseh rdečkhemrskih praetorijancev, si je uzurpiral rolo polboga in namesto trga kar določil, z dekretom, koliko bo sirotinja dobila.
No, ja, nekaj vpliva je trg vseeno imel, saj sprdačine, ki ji je kamarilja skušala na vse kriplje reči socializem, torej ne-kapitalizem, se ni dalo seveda v celotu narediti izolirane in odvisne zgolj od komunističnega zmedenega in izprijenega uma.
Namreč Juga in Slovenija sta ves čas ipak, na žalost vseh Marsovcev, bili ostali na planetu Zemlja in s svojima malima, insignifikantnima ekonomijama veliko več odvisna in pod vplivom globalnega, kapitalisitčnega sveta, kot pa, pod vplivom gravitacijskih sil iz lastne notranjosti.
Skratka, če bi po skupni vrednosti izmerili koliko gospodarskih transakcij in penezov je nastajalo v interakciji s svetom (torej čisto kapitalistično!) in koliko izolirano znotraj, bi seveda vsem bilo jasno, da je šlo pretežno za obični kapitalizem. O B I Č N I. In K A P I T A L I Z E M.
Ne le, globalno, tudi navznoter je šlo za kapitalizem, le da je edini dovoljeni kapitalist bila pač fašisto-komunistična država, ki je imela to neverjetno komocijo, da sama določi višino mezd sužnjem.
Turbokapitalista mokre sanje, knede? he,he.
No, ta in takša država je down-the-toilet za idiotske ideološko-oblastcementirno motivirane namene, v času vulgarne faze pognala blizu tisoč milijard EUR, ves ta čas je pa 99% Slovencev(Jugoslovanov) držala na bednih, dekretnih mezdah. In jim mazala oči z družbenimi bivaki v realsoc geto naseljih, podeljenimi nekaterim. In krediti, ki jih popapa inflacija, podeljenih nekaterim. In bednimi sindikalnimi prikolicami na Jadranu. Dostopnih nekaterim.
Torej namesto prostega trga na katerem bi te ljudje onih tisoč milijard pač dobili med dekretno nespačenimi prihodki, pa si sami plačali dopust in sami kupili/najeli bivak, in sami vplačali prostovoljno zdravstveno, tako kot Švicarji recimo, so komunistični sprijeni umi, pač naredili detour potemkinus nategunes tako, da so lahko zafigurirali kot polbogovi, “ki so folku dobrohotno dali”.
Rola komunistične klike v tej situaciji je meni neki tacega, kot bi gledal ono sceno iz Đurotovega kultnega “Kajmak in Marmelada”, ko oni nategunček Špelo, namesto da ji preprosto da moževe peneze, poprej še zlorabi, da mu pokaže joške, ogled pa “plača” s penezi-plačilom njenega moža.
Komunistična temeljna doktrina je: Najprej človeku, kreatorju keša oz. dobrin, vse vkradeš/zasežeš, potem se pa greš dobrotnika, ko mu njegove peneze kao šenkaš nazaj. Ker si socialist, altruist, filantrop, levi-na-sredini-z-veseljem-do-soc-kapitala. he,he.
In v tej novi, drugi inkarnaciji so pri nas, žal razmere ostale zelo podobne.
To se je sicer doseglo na sila kompliciran način, ker je politični zahod, kot pogoj za vrnitev nacije nazaj med ljudi, pač zapovedal formalno demokracijo, formalno svobodo trga, formalno čiste nenategunske nealkimistične kapitalistične odnose ipd.
A so komunajzer spake našle načina:
Folk so obdržali v enakem položaju preprosto tako, da so cca 99% aktivne populacije, kar z družinam predstavlja kakih 80% nacije, izpostavili edinemu v sistemu superprogresivnemu davku s pragom na ravni prihodkov klošarjev, ki jim je hkrati zagotovil, da se bo uravnilovka plebsa v približno enaki bedi nadaljevala naprej iz vulgarne v novo reinkarnacijo takoimenovanega socializma, ki mu Veliki Vrač iz Murglolandije reče “boljši socializem”.
Omislili so si distortirano manipulirano mizo soc. partnerstva, v bistvu pa socialne sramote, za katero so zmanipulirali sidriščne bruto plače. To je nekakšen surogat za ono dekretno določeno mezdico iz časa vulgarne faze.
To je bilo možno zato, ker je za mizo socialne sramote ves čas sedel: komunist Semolič, Dežurni komunist iz GZS, ki je kao legitimen zastopnik delodajalcev, buuuhahahaha, recimo Čuk, dežurni komunist iz vlade, recimo Rop. In so se kao trije enakomisleči komunisti srdito pogajali. Buuuuuhahaha in grohotom išo raz!
“Pogajali” kako bi najbolj dosledno izvršili doktrino svoje kompartije in se še bolj zacementirali na oblasti, v roli rdečih fevdalcev.
Potem so seveda vse skupaj še prihvatizirali, da so lahko tistih 20-30 taužent NjihovihSvojih prejšnjih nomenklaturnih privilegirancev obdržali v roli privilegirancev in mogulov, s približno enako rolo kot v fazi vulgaris primus.
Potem so poleg edinega superprogresivnega in superdrakonskega harača, plebsu vsilili tudi navzgor neomejen prisilni harač, ki se krneki sklicuje na zdravstvo, je pa zgolj še en davek in enako za pokojnine. In enako za cestnino. In enako za RTV prispevek. In enako za kup podobnih haračev. Davki, davki, davki.
Zaseži vse do kosti in milostno kao deli kakor se ti dvigne. Kapitalizem Detour socializem.
No in ti bi zdaj v tako deformirani družbi oz. sistemu hotel malo parcijalno presojati recimo zdravstvo, ter se pretvarajati, da smo normalni kot Švica, pa smo kao primerljivi.
Ni korektno, Bisi, ni korektno. Ti nam za dokaz nečesa, nudiš odčitek inštrumentov, ki jim je kazalce, od nenormalnosti in agresivnosti političnega okolja, zarostalo v stanju B.P., a ti se delaš mono in praviš, poglejte inštrument, niti premakne se ne, točno na točki B.P. stoji.
Ukinimo:
- Manipuliranje, beri tiščanje na nenaravno nizko raven, plač in jih prepustimo trgu, da nam pove koliko smo vsi skupaj vredni. Odpravimo torej manipulatorsko nategunsko mizo socialne sramote.
- sramotno in nečastno davčno-paradavčno diskriminacijo
- navzgor neomejene harače za kao zdravstvo in za kao pokojnine.
- 150 tisoč nepotrebnih zaposlenih, ki visijo na državni sisi
- krajo milijard preko AC programa in podobnih, že najavljenih, ULTRA 1,5 milijarde vrednih down-the-toilet projektov nebuloznega satelit nadzora državljanov s ciljem nepotrebnega butalskega preštevanja fižolčkov, ko pa vendarle vemo, da v naši situaciji, ko so AC namerno ukinili alternativo, gre samo še za en davek,
- odpravimo doživljenjskost sodniške kamarilje, ki nas je oropala pravne varnosti in to še vedno počne.
Uvedimo:
- davčno enakopravnost državljanov in pravnih oseb pred zakonom. (Uvedimo tudi za prihodke iz dela flat davek na ravni 20 in manj odstotkov, tako kto za vse druge prihodke in z enakim pragom, ki naj poslej naj ne bo več na ravni klošarjevih prihodkov.)
- pravno varnost.
- pravo obvezno navzgor omejeno in žnjim v paru še prostovoljno zdravstveno zavarovanje, podobno avtomobilskemu in pododbno švicarskemu.
- pravo prostovoljno pokojninsko zavarovanje/varčevanje.
- sistem, ki je naravnan na minimiziranje državne porabe, države vobče,z avtomatsko regulirano povratno zanko za nižanje davkov, ko gospodarstvo raste.
Naredimo vse to, pa se boš ti potem lahko kurčil, če se kdo buni na zdravstveni sistem.
Tako kot je zdaj, je pa to debata o hruškah in jabolkih. In lov v kalnem. Colariču, ki plačuje 6000 EUR harača vsak mesec za to sprdačino od zdravstva ti deliš lekcije, da naj bo srečen, da za to sploh kaj dobi. Degutantno!
V Švici pa za bistveno boljši output, kot ga lahko iz naše klepto-sordačine od zdravstva iztisne Colarič, se pa plača 130 EUR mesečno. In največ 700. Za super 5 svezdic zdravstveno sokrbo all inclusive. Ki je celo Velikemu Vraču bolj všeč od njegove realsoc-uravnilovske kreacije, he,he.
Koliko že je 6000 deljeno s 700. Oziroma Koliko že je 6000 deljeno s 130? A, se bi midva malo pogovorila o tem, Bisi? Al čeva biti prijazna in se teatralno vprašati, “Zakaj Colarič ne dovbi nič, ni važno da ga ej stalo 6000?” Zakaj je v čakalni vrsti za MR? Za biopsijo, za operacijo kolka? Zakaj, jebenti, če pa plača 6000 vsak mesec?
Ker vsak lahko parcijalno dokazuje svoj prav, če zadevo iztrga iz konteksta in se dela mono, da se zdravstvo ne financira iz davkov oz. da to ni “zdravstveni prispevek”, pač pa običen davek.
Neki tacega, kot če se bi midva odpravila na sestanek, zašla v napačno stolpnico, ti se bi pa hitel z menoj kregati, da dobro veš, da bi morala iti pogledati tudi v drugo nadstropje, ker se ti zdi, da so ti rekli, da imajo prostore v drugem štuku.
Nima smisla, Bisi, najprej moramo vun iz napačne bajte in šele potem se lahko pogovarjamo o pravem nadstropju.
In ja, še enkrat: Moje mnenje je, da se silno motiš, da “folk hoče točno to kar imamo”. Folk se o tem ni nikdar odločal trezen in v stanju popolne prištevnosti. Amen.
Folk je zasužnjen in v rolo tlačanov degradiran, ter z gaitprop pridigami o kataklizmah če ne vladajo NašiSvoji ustrahovan. In ti meni žlobudraš da nekdo od Slovencev hoče biti suženj.
A potem tudi oni na Kubi hočejo tako? A tudi oni v Severni Koreji in na Kitajskem hočejo tako?
Res je, da navidezno folk ima vso svobodo, da na volitvah izbere druge. A scena ni tako preprosta. Izbrali so Janšo, a jih je ta izdal in pustil vse komunistične prvine in vse zlo o katerem sem tu pisal intaktno. Ergo, to pomeni, da tudi ko folk naredi domačo nalogo in voli za spremembo, se ta ne zgodi.
Meni je ta naša scena podobna situaciji, ko se dva nedojebanca dobita, nakar recimo nedojebana pohotna pupa, za katero ded še ne ve, da je motena, deda priveže za posteljo, prvi ruker se jima obema zdi fajn, ker mu ona prva izmed vseh v njegovem življenju poliže jajca, potem pupika-motenka privezanega trajno pusti v stanju imobiliziranega sužnja, ga “pozabi” odvezati, he,he ti Bisi pa forumu razlagaš, da zvezani uživa in hoče točno to, saj da v zadnjih 20 let niti enkrat ni ustal in odkorakal, ter, da veselo gruli, ko mu pupika, dasiravno zvezanemu, liže jajca.
Ne rabim ti razlagati, da je tvoj zaključek na liniji onega “ko muhi odrežeš obe krili in ji ukažež naj leti, ta ne leti, kar pomeni, da muha pač nič ne sliši”, he, he.
In za konec: Vsi vi guruji boste šele videli, kaj si folk zares hoče, jebo vas Alah arogantne! Rad bi bil zraven in vam rekel: Kaj sem vam jaz govoril?! Tudi Srbi so se leta 1991 kurčili, da so “…Slovenci, bre kukavice i da neće imati muda ići na JNA, kad im ga sprašimo so sas tenkovi. I narod bre neće da se odcepljuje, nego samo imaju pokvarene političare”, hehe. In so se zajebali. Takorekoč, slabo ocenili kaj folk hoče.
vir forumaš janezpizdek na forumu Financ
Pripis.
Na žalost se danes težko loči komunizem od kapitalizma in vice versa. Zakaj? Zato ker svetovni centri moči – finančni centri in institucije religije – ki odločajo o svetovni politiki, težijo k in nas silijo v sužnjelastniški odnos po vzoru jezuitske države v Paragvaju v letih 1700 do 1775; po tem vzoru je tudi Marx napisal svoj Komunistični manifest.
hvala Ana, medtem sem že sam pobrskal doma po polici.
in ker že navajamo zanimive citate, je današnji izpod tipkovnice R. Pezdirja v zaključku, kot sledi: “Kriza je zelo lepo pokazala tudi, kakšna je raven ekonomske znanosti v tej državi. Ekonomiste, ki nas je mogoče našteti na prste ene roke, ste sedem let zasmehovali, nas označevali za blazneže, fanatike in sprevržence samo zaradi tega, ker nismo privolili v vaše definicije nacionalnih interesov, na uvajanje kazino kapitalizma in na preostale bolne ideje. Ko smo opozarjali in jasno napovedali, da bosta kapitalizem in svobodni trg izdala svoj račun, ste nas izganjali iz države (Mrkaić in Jazbec sta celo morala oditi) ali v anonimnost (spomnite se, kje je večina te peščice zaposlena in kakšne medijske pogrome ste skonstruirali proti nam, oziroma koliko polen ste nam vrgli pod noge.
Bili ste (in nekateri ste še vedno) na spisku ekonomistov, ki jih je možno najeti za lep denar zato, da potrdite alibi interesnim skupinam in pokvarjenim politikom, takrat ko je potrebno zagovarjati izčrpavanje podjetij in obsojanje državljanov na mizerno življenje. In prav kriza je pokazala, kaj ste naredili prodali ste se in kot najhujši kolaboranti pomagali bankrotirati državo. Za vsak članek, študijo ali svetovanje, s katerim ste uničevali kapitalizem, ste prek navideznih projektov iz naslova državnih podjetij dobili lepe denarje, dokler vaš sistem ni bankrotiral. To pa sploh ni presenetljivo, saj trg ni prenesel vašega nacionalnega interesa, solidarizma in idej vsemogočne države, ki vzame težko prislužen denar državljanu zato, da pod krinko solidarnosti financira tajkuna.
Kriza je zato dejansko triumf kapitalizma, saj se je pokazalo, da svobodnega trga, ki ga sestavljajo svobodni posamezniki, ne morete preslepiti. In da, kapitalizem bo ostal, tisti, ki se bodo v slovensko zgodovino vpisali kot mračnjaki in nazadnjaki, pa boste vi!” v prsipevku za domovino s kapitalizmom naprej.
Sam sicer mislim, da so nekatere pozitivne stvari v družbi (avtor navaja Šrota, Bavčarja, Kordeža) predvsem posledica minimalnega delovanja pravne države,..kratek dih sodne veje oblasti, je dovolj, da se pokaže na anomalije, če bi sodna veja oblasti še zajela sapo bi omenjeni za svoja početja bili tudi postavljeni pred sodišča in.. bi o moralnsti demokratične družbe plebs dobil pozitivni feed back, ki bi zamajal podpihovalce revolucije, ki se nam nezadržno bliža in katere avangardisti so trenutno še naprej, pozneje bodo varno skriti čakajoč na “outcome”. Da ne bo vrag vzel demokracijo na balkanu, če je že bog mrtev (če je mrtev in ne mrtev je, pravi Žižek,..če je mrtev).
Hribar lepo razlozi odvetnisko logiko, pravno drzavo in izkrivljeno moralo. Skoda, da sse amoralna neoliberalna ekonomija ni bila obdelana.
V posttranzicijski Sloveniji si zaradi demokratičnih varovalk EU in še bolj zaradi naše podkritične mase ne znam predstavljati prave diktature, kvečjemu le operetno kvazi varianto. Spanec pa mi krati vprašanje, zakaj nenadoma tako usklajena in enobarvna svarila pred to nevarnostjo. Ne verjamem, da imajo Hribar, Kučan, Tuerk v mislih diktaturo proletariata, bolj verjetno nas svarijo pred neko skrajno desničarsko različico, nemara celo rjave sorte. Ker pa so se omenjeni gospodje temu izognili, naj si sam dovolim majhen reality check. Prvič, edina avtohtona diktatura, ki smo jo Slovenci doživeli, je bila komunistična. Ideološkemu celofanu navkljub se je od nekega frankizma razlikovala bolj po intencah kot po gospodarskem razsulu, brezobzirnosti indoktrinacije ali če hočete po številu zaprtih in pobitih. Drugič, dediči te diktature imajo še vedno v rokah večino medijske, gospodarske, politične in sodne moči, da ne govorim o policiji in vojski. In tretjič, karkoli si že mislimo o princu teme, ki ga imajo zgoraj omenjeni gospodje najbrž v mislih kot potencialnega diktatorja, je že dvakrat imel možnost to postati, pa tega ni storil. Ker v slovenski politiki ni slučajev, me zato svarila omenjenih gospodov silijo, da se vprašam o njihovi skriti agendi. Optimistična razlaga bi bila, da njihova svarila pomenijo le taktično premeščanje sil pred očitno neizogibnim porazom levice na naslednjih volitvah, propagandni spin v nastajanju če hočete. Pesimistično razlago prepuščam bralcem.
@Anika – Ana M. Mayerhold, nekoliko moram popraviti vaše razumevanje Logično filozofsksega traktata (LFT-ja), najprej nekoliko več eksaktnosti:
6.4 Vsi stavki so enakovredni.
6.41 Smisel sveta mora ležati izven njega. V svetu je vse, kot je, in se dogaja vse, kot se dogaja; v njem ne obstaja nobena vrednost – in tudi če bi obstajala, potem ne bi imela nobene vrednosti.
Če obstaja neka vrednost, ki ima vrednost, potem mora ležati izven vsega dogajanja in tako-biti. Zakaj vse dogajanje in tako-bit je naključno.
Kar ustvarja ne-naključno, ne mora ležati v svetu, zakaj sicer bi bilo to spet naključno.
To mora ležati izven sveta.
6.42 Zato tudi ne morejo obstajati nobeni stavki etike.
Stavki ne morejo izražati nič višjega.
6.421 Jasno je, da etike ni mogoče izreči.
Etika je transcendentalna.
(Etika in estetika sta Eno.)
Z LFT ne bi polemiziral, temveč s tem zaključkom: “Zato, kar ni estetsko/živo/organsko tudi ni etično, saj sta etika in estetika ena, 1. Zato ne vsi in ne vsak pesnik in/ali filozof..”
Etika ima svoje vprašanje, kaj je dobro, estetika pa kaj je lepo; samo v tem (filozofskem) načinu spraševanja sta lahko eno, njuni odgovori pa niso eni in isto. Ni vsaka lepa stvar (nujno) dobra in ni vsaka dobra stvar (nujno) lepa.
Pa še za kolega Hribarja: njegovo govorjenje o nekakšni smrtonosni ideji nečesa in obujanju le te, je podobno govorjenju o redilni žlici in prijemanju za žlico kot o obnavljanju redilne žlice in povzročanju epidemije debelosti.
Tudi Martin, od katerega kolega Tine črpa svojo ontologijo ni imel nobene etike imel pa je za svoj čas najbolj estetske brke – etična Antigona pa predvsem do konca vztraja pri svoji želji…
@zirosi
Hvala, da ste dopolnili moj komentar in navedli vir: Logično filozofski traktat, Ludwig Wittgenstein, Tractatus logico-philosophicus, 1922, Uvod Bertrand Russell, na katerega pa se ni preveč zanesti.
Zame sta etika in estetika ena in se mi izide; ne vsiljujem pa tega nikomur.
Kar pa zadeva Martina itd.: še kako prav imate! Vrinil se je še Lacan, a treba je ločevati potrebo in željo … najbolj pa bi bili frustrirani, če bi se nam želje izpolnile …
Ana