Ob dveh zjutraj tretjega marca so policisti v Sacramentu v Kaliforniji ustavili avtomobil, ki je nevarno drvel po cesti. V njem sta bila dva moška, eden izmed njih kalifornijski državni senator Roy Ashburn, človek, ki velja za borca za svetost družine in ki nikoli ni glasoval za kakšen zakon, ki bi homoseksualcem omogočil več enakopravnosti. Problem je le, da se je sicer alkoholizirani gospod peljal iz gay kluba. In da je že ločen in ima štiri otroke. Pravi borec za družino torej.
Saj ni edini. Republikanskega senatorja iz Idaha, Larryja Craiga, prav tako velikega borca proti porokam homoseksualcev, so leta 2007 pri nečednostih zalotili kar na letališču v Minneapolisu: kopalnica Larryja Craiga je medtem celo postala turistična atrakcija. Zaradi tega se je tudi odpovedal mestu senatorja. Sramota je pač morala biti prevelika.
In tako sem poslušal razpravo v parlamentu o novem družinskem zakoniku, v časopisju in na spletu bral komentarje, nekatere podpisane, druge anonimne in razmišljal. Saj veste, kako radi rečejo, da ljudje, ki niso ravno prepričani v svojo spolno usmerjenost, mnogo bolj kot kateri drugi napadajo tisto, česar se bojijo. Da so sami homoseksualci, pa z ostro govorico poskušajo preusmeriti pozornost s sebe, da kdo ne bi česa ‘posumil’. To se mi je vedno zdelo malce za lase privlečeno, nekaj, kar homoseksualni aktivisti radi rečejo, da bi osramotili svoje nasprotnike. In v večini primerov gotovo ni tako – na drugi strani so ljudje, ki resnično verjamejo, da bo družba propadla, če svetost družine ne bo ohranjena, da si uničujemo temelje, na katerih stojimo in stopamo na pot pogube. Ljudje, ki delujejo z mislijo, da so sredi epskega spopada med dobrim in zlim in da zlo prihaja v obliki homoseksualnih kohort, ki hočejo zlorabiti njihove otroke. Nekako tako, kakor so prej povsod videli komunistične horde, ki hočejo uničiti njihovo edino pravo vero.
A seveda, potem so tu še ljudje, kot že zgoraj omenjena gospoda iz Amerike, ki so polni svete jeze in ostrih besede ter opozoril, ko beseda nanese na pravice homoseksualcev, sploh pa na tisto, po kateri bi lahko posvojili otroke, ki jih po večini že itak imajo. In se spomnim na Franceta Cukjatija iz SDS in njegovih besed:
Razglašati homoseksualnost, pedofilijo, zoofilijo za normalno, pomeni delati tem ljudem medvedjo uslugo.
Pa ne, da bi tukaj kaj trdil o Cukjatiju, daleč od tega. Njegove besede so le dobra preslikava razmišljanja povprečnega nasprotnika novega družinskega zakonika. Veste, človeka, ki bi iz hiše nagnal svojega sina, če bi se izkazalo, da je gay, ki bi vse homoseksualce najraje poslal v koncentracijsko taborišče, ker sploh ne dela razlike med homoseksualnostjo, pedofilijo in po novem zoofilijo. Opozarjanje na slednje je po novem zelo v modi, saj meri kar na vso levico, ki se jo skuša označiti za sprevrženo elito, brez stika z realnostjo, ki zlorablja celo svoje pse, pa potem še otrok ne bi. Da je takšno opozarjanje nepravično in skregano z razumom, je jasno, saj na podlagi dejanja nekaj posameznikov ne moremo soditi kar celotne skupine.
To seveda velja tudi za gorečneže, ki so tako bojeviti, ko gre za pravice homoseksualcev. Niso vsi takšni, kot republikanska gospoda iz ZDA, niso vsi prikriti homoseksualci. Nekaj pa jih je in prav zato je včasih treba malo dvoma ob vsem gnevu, ki so ga sposobni proizvesti nekateri. Prav tako nekateri izmed tistih, ki imajo polna usta enakopravnosti, v stiku z drugačnostjo niso tako zelo razumevajoči, kot bi si mislili glede na njihove prejšnje besede. To se vedno zelo lepo izkaže pri romski problematiki, ko siceršnje politične delitve znajo izginiti in se formirajo nove fronte.
Sploh politiki se dobro zavedajo, da je za njihovo preživetje pomembno pridobivanje podpore volivcev in so sposobni prikriti svoja prava nagnjenja, da bi si to zagotovili. Naivno bi bilo pričakovati, da je temu drugače. Ashburn, na primer, se je tega moral dobro zavedati; kaj bo storil zdaj, je drugo vprašanje, nam pa je lahko v poduk, da se za izrečenimi besedami včasih lahko skriva nepričakovana resničnost.
