Sprejemanje zakonodaje je zahtevno delo. Poslanci morajo prebrati na stotine strani večinoma slabo napisanih in skrajno dolgočasnih zakonskih predlogov. Zbrani morajo biti tudi pri glasovanju, da s pritiskom na pravo tipko potrdijo ali zavrnejo tisto, za kar so se odločili drugi. Kako bi jim potem lahko zamerili, da si za razvedrilo po napornem delu od časa do časa omislijo kakšno preiskovalno komisijo in ji nadenejo prav imenitno ime.
Pa kaj, če vsi vemo, da tudi zadnjeustanovljena preiskovalna komisija, ki bo poskušala ugotoviti, zakaj si je neka stranka pred volitvami omislila zastonjske izdelke, podobne časopisom, s katerimi je skušala pridobiti kakšen glas več, ne bo ugotovila nič novega. Zastonjsko časopisno smetje se je izkazalo kot premalo učinkovito politično orožje in je izginilo takoj po volitvah, ki tej stranki niso prinesle tako željene zmage. Vse stranke pa so se ob tem eksperimentu, ki so ga finančno podprla državna podjetja, nekaj vendarle naučile. Morda bodo naš denar pred novimi volitvami znale porabiti za kakšno bolj domiselno reklamo.
O učinkovitosti tovrstnega reklamiranja političnih strank nima smisla izgubljati besed. Preiskovalne komisije pa nimajo samo razvedrilno-sprostilne vloge, temveč so tudi primeren poligon za vaje v retoriki. Z nekaj izjemami so naše poslanke in poslanci pri tem tako zelo – slovenski. Tisti, ki smo med pregledovanjem televizijski kanalov ob pravem trenutku za nekaj časa obstali na parlamentarnem, smo opazili, da Branko Grims dobiva nevarno tekmico v miselnih bravurah. Od prvopodpisane pod zahtevo za ustanovitev preiskovalne komisije Melite Župevc smemo na tem področju pričakovati prenekateri presežek.
Izjava tedna
‘Tomaž Ertl si je za akcijo Sever zaslužil odlikovanje in na dolgi rok se bo to pokazalo.’
predsednik Danilo Türk v pogovoru za Večer
Prav na dan, ko je nadzorni svet Dela razrešil odgovornega urednika osrednjega časnika, smo izvedeli, da so novinarji postali ogrožena vrsta. Menda zavoljo tega, ker lastniki in upravljalci medijev kot novinarje zaposlujejo tudi takšne ljudi, ki niso novinarji. Verjetno je želel novinarski sindikalist s tem povedati, da lahko novinar danes postane vsak, ki ima veselje do tega dela. Bralci, poslušalci in gledalci vseh mogočih medijev imajo navadno manj veselja z njihovim delom. Kdo bi si mislil, da je v državi registriranih kar 2315 novinarjev, od tega jih ima 1790 redno zaposlitev. Za javni zavod RTV je prišel v javnost podatek, da imajo tam kar 166 svobodnih novinarjev. Njihova svoboda je predvsem v tem, da lahko kadar koli odidejo iz javnega zavoda. Verjetnost za redno službo je po izkušnjah večine teh svobodnjakov skoraj zanemarljiva.
Ne vem, ali je preiskovalni novinar Matej Hlebš med tistimi svobodnimi novinarji, ki so na javnem zavodu že dobili redno službo. Če je še nima, je to sramota. Njegov raziskovalni opus gledalci informativnih oddaj na javnem zavodu dobro poznamo, v tem tednu pa se nam je še posebej vtisnil v spomin s prispevkom o tem, kdo stoji za eksplozijo v Velikovcu. S sijajnim nizanjem dokaznega gradiva, podprtega z izjavami prič tega terorističnega dejanja izpred več kot 30 let, je resnica kar sama stopila iz ekrana: za tem stoji Udba. Za Udbo stoji predsednikov odlikovanec Tomaž Ertl. Za Tomažem Ertlom pa stojijo tisti, ki so odgovorni za Hudo jamo.
Na drugem koncu najlepše države na svetu imajo prebivalci mesta z najlepšo jamo na svetu težave drugačne vrste. Postojnčani zbirajo podpise, s katerimi zahtevajo, naj jama ostane v slovenskih rokah. Pojavile so se namreč alarmantne govorice, da bi jo utegnili v upravljanje dobiti celo Italijani. Da bi pripadniki naroda, ki je pred nekaj desetletji okupiral naše ozemlje, zdaj odločali o tem, kdo sme v jamo in kdaj, pa koliko naj za to plača in kakšne prireditve se lahko odvijajo v našem podzemnem svetu, če se sploh smejo, je res grozno. Ne le Postonjčani, vsi zavedni Slovenci bi morali odločno zahtevati, naj z jamo upravlja naš človek. Lahko tudi takšen, ki bo tamkajšnji turizem znova spravil na boben, zaposlene pa na cesto. Samo naš naj bo!
Je Matej Hlebš novinar ali le eden tistih, ki se z novinarstvom ukvarjajo iz čistega veselja do tega dela? Se strinjam, da je njegov način poročanja – sramota. Najprej si zamisli “novico”, potem pa zanjo izpelje “dokaze”. Tudi, če povezave med njimi ni ali pa je jasna samo njemu. Je eden tistih novokomponiranih novinarjev, ki ne poročajo o dogajanju, ampak ustvarjajo “novice”.
In mi smo se smejali Hrvatom, ko nam niso hoteli prodati Sončnega Hvara, ki je potem skoraj crknil, sedaj pa so ga kupili Francozi.
A ne bi končno še kdo poleg novinarjev Financ povedal, kaj je nacionalni interes Slovenije – da ima delo čimveč Slovencev. Za koga delajo je (skoraj – lastnik se ne sme zameriti Amerom, če nima bombic) vseeno.
Mi pa smo urezal’ jo
eno po domače
fantje punce smo objel’
v ritmu polke zavrtel’
kikle so v luftu b’le
tresle so se hlače
bolj diši domači kruh
od tuje nam pogače.
Če smo uspeli zjebati ameriško investicijo v največji zabaviščno-igralniški center v tem delu Evropa, ni vrag, da bomo tudi te ‘Taljane uspešno pregnali iz te rupe od Postojnske jame. NAJ ŽIVI SLOVENIJA!