Vprašanje, ali je kdo imel seks s tistimi živalmi, je zasenčilo vprašanje neodgovornega delovanja oblasti, ki je smrtno ogrozilo javnost. Namesto demokratičnega nadzora nad delovanjem oblasti imamo demokratični voajerizem. Pri tem problem ni voajerizem kot tak, temveč voajerizem kot politična praksa: kot nadomestek za politični nadzor.
In tu pridemo do velikega nesporazuma. Demokracija je – naj ponovim, kaj pravi teorija – politični sistem, v katerem ljudstvo nadzira vladajoče. Paradoksni razvoj demokracije je pripeljal do tega, da so v najpopolnejši demokratični državi, kot se verjetno vsi spominjamo, postavili na ogled javnosti predsednika s spuščenimi hlačami, z golo ritjo. Ta pogled je bil tako veličasten, da nismo opazili, kako se je v grobem v istem času začel neustavljivo razraščati sistem popolnega nadzora nad prebivalstvom, nad ljudstvom in vsakim njegovim individualnim delom. Vse se registrira, vse se vidi. Ne le naše gibanje, finančne transakcije, elektronska pošta in telefonski pogovori. Ta nadzor je zdaj segel do naše gole kože, v naše spodnje hlače ali hlačke. To ni razvoj skrbi za našo varnost. To je politični razvoj. To je razvoj demokracije. Demokracija kot sistem nadzorovanja se je otresla spon, ki so nadzorovanje omejevale na nadzorovanje vladajočih. Dosledni demokratizem je terjal demokratizacijo nadzora. Demokracija je postala družba popolnega nadzora oblasti – nadzora oblasti, v kateri oblast ni predmet nadzora, temveč totalno nadzira vse živo. Ljudstvo lahko v zameno špega, kaj oblastniki v zasebnosti počnejo s svojimi telesi.
Tomaž Mastnak, kolumnist, v Dnevniku
Najprej pohvala prisrčnim andropavzalnim metaforam. ☺
S tekstom kot takim se sicer strinjam, a je k temu posploševanju vendarle treba dodati še nekaj.
Marsikdo je ob izbruhu afere Baričevič prvič v življenju poškilil na Požareport (priznam, da sem to storila tudi sama in me je tega še danes sram.) Na to zlatenično spletno stran nisem kliknila zaradi narajcavanja ob tuji nesreči ali zaradi kakšnega nezavednega fritzlovskega kompleksa, temveč preprosto zato, ker so ‘dostojni’ mediji obmolknii.
Ne bi obnavljala celotne zgodbe, motoviljenja pristojnh organov in v nebo vpijočih poskusov pometanja pod preprogo.
Mene osebno je zanimalo samo to, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje mučenja živali. Način razkrivanja je bil brez dvoma ostudnost najhujše vrste, vendar se je najprej treba vprašati, ZAKAJ je bila taka ‘raziskovalna’ strategija sploh potrebna.
Najlažje je moralizirati in se zgražati nad voajersko drhaljo.