Ne poznam človeka, ki danes ne bi poročal o tem, s kakšnimi težavami vse se srečuje, da ohrani svojo celovitost. Tako so prizadevanja za celovitost naših fizičnih teles samo zadnja v nizu prizadevanj po celovitosti naših višjih teles. Teles našega mišljenja, čustev in hotenja, človekovega jaza, vsemogočih oblik vsakodnevnih, matičnih in nacionalnih kultur, takšnih in drugačnih oblik in vsebin družbenih institucij. S komerkoli se pogovarjam, vsakdo poroča o svojih vsakodnevnih stiskah in borbah za preživetje lastnega mišljenja, ohranjanje lasnega čustvenega življenja, zagotavljanja lastnega delovanja, graditve lastnega jaza, sobivanja z železno logiko družbenih institucij in negovanja ter razvijanja lastnih oblik kultur vsakodnevnega tukaj in zdaj. Kako v vsem tem danes ostati cel in harmoničen del svoje vrste, kulture in družbe, je prvo in zadnje vprašanje, s katerim živimo, pa če hočemo ali nočemo.
/…/
Ohranjanje lastne fizične integritete je tako danes še najmanj problematična, četudi velikokrat že povsem nepremostljiva ovira pri doseganju nujno potrebnih integritet višjih človekovih, kulturnih in družbenih teles. Ne glede na to, ali se znajdemo pred do odvisnosti in obsedenosti veliko skrbjo za lastno fizično podobo ali do smrti zagrizeno borbo za preživetje lastnega zabuhlega in od vseh vrst pomanjkanja izsušenega ostanka fizičnega telesa. Izziv ohranjanja lastne celovitosti ostane isti. Četudi kdo ali marsikdo ne more sprejeti dejstva, da je celost fizičnega telesa človeka samo posledica celosti vseh drugih za človeka pomembnih teles. Zato ali prav zaradi tega je vprašanje, kako danes sploh ostati cel, še kako potrebno in na mestu.
Andrej Fištravec, sociolog, v Večeru
