Večina medijev je na točki samoregulacije popolnoma odpovedala, pravi Gregor Golobič v zadnjem Objektivu. ‘Velik del krivde za širjenje paranoje in histerije nosijo mediji’, v istem Objektivu meni sociolog Jože Vogrinc. ‘Vsi mediji, z redkimi izjemami, so zajahali konja, ki so ga osedlali novi mediji in pisali o zgodbi meseca. Sramotno. Nizkotno,’ piše v ponedeljek v Financah odvetnica Nina Zidar Klemenčič. Vse to, pa to ni vse, zgolj v treh dneh. Tragedija je očitno postala (tudi) medijska afera – ali morda afera medijev?

Čeprav se je v zadnjem četrtletju lanskega leta padanje naklad slovenskih dnevnikov po podatkih Slovenske oglaševalske zbornice upočasnilo, so ti na letni ravni skupno vendarle izgubili 17.000 kupcev. Padanja naklade ni uspelo preprečiti nobenemu izmed dnevnikov iz spodnje preglednice: v absolutnih številkah so največ izgubile Slovenske novice, v odstotkih pa Finance, ki so sicer v lanskem jesenskem četrtletju prodale nekaj več izvodov kot v poletnem.

Včeraj objavljeni podatki za zadnje lansko četrtletje so spet tudi malce ‘jubilejni’, saj je zadnje četrtletje tisto, ko se je pred štirimi leti začelo politično uravnoteževanje Dela in Večera (pač po Tistem sestanku * konec avgusta leta 2005 pri predsedniku vlade Janezu Janši), ki ju je tajkunski kapital politiki ‘dal v najem’ za poldrugo leto. Rezultat tega je preteklo nedeljo na spletni strani svoje stranke z njemu lastnim jedrnatim cinizmom opisal sam Janša: drastično padanje naklade in milijonske izgube. Delo je bilo v tem obdobju namreč ob četrtino, Večer pa petino kupcev; prvo ima ob tem tudi dvomestno izgubo v milijonih, saj je moralo po vrnitvi iz političnega najema kupiti še Večer, ker se je tajkunska piramidna shema začela sesuvati.

Delo in Večer sta tako v štirih letih utrpela daleč najbolj občutna padca naklade, na drugi strani pa je temu brutalnemu posegu politike v omenjena časopisa (kasneje pa še v Primorske novice) kmalu sledil še zakon o nacionalni RTV. Nemara slovensko novinarstvo dotlej ni bilo bog ve kaj, a to, da potres s četrt milijona mrtvih spada na prvo stran konservativno urejanega splošno-informativnega dnevnega časopisa, je vedelo. Danes tega in še marsičesa – kar niti od daleč nima opraviti s politiko, pač pa spada med najbolj preproste obrtniške veščine – (kot da?) ne ve več.

Kdor je potemtakem od slovenskih medijev pričakoval, da Baričevičeve tragedije ne bodo spremenili v voajeristično afero, je vse to očitno pozabil ali pa zmotno misli, da bi lahko mediji omenjene (in druge) politično-kapitalske zlorabe čez noč ‘pozabili’. Ali pa nemara celo, da so danes razmere bistveno drugačne, ker je premier Borut Pahor obljubil nevmešavanje politike v delo medijev, laški tajkun padel, vodstvu nacionalke pa se je oziroma se izteka mandat.

Sredi strukturnega in konjunkturnega cunamija, ki je pljusknil čez panogo, dodobra ‘opustošeno’ z nekaj oprejšnjimi  ‘megasunki’ in vrsto manjših popotresnih udarcev je bilo precej naivno, že kar sprenevedavo pričakovati, da se bodo mediji požvižgali na možnost zajahti navidezno rešilno desko škandalizacije, igranja na čustva ‘malega človeka’ in – nenazadnje – udrihanja po vseh, ki bi lahko bili vsaj malo, vsaj ‘po funkciji’, podobni gospodarjem.

Dobro, za opozicijo smo vedeli, a kot je videti, z mediji prav nihče ‘zunaj njih’ ni zadovoljen in po marsičem bi se dalo sklepati, da tudi lastniki in novinarji sami ne. Strinjam se, medijem – in tukaj mislim na tiste, za katere se domneva, da imajo ambicijo biti kakovostni (najsi javni ali zasebni) – se v zadnjih tednih marsikaj ne bi smelo zgoditi, a zahtevati od njih, da bi bili ‘boljši’ od (posplošujem?) večine drugih družbenih podsistemov/cehov bi bilo preveč. Če se, denimo, politika komajda še brani pred kapitalom (ali morda nasprotno?), bi se – kot je videti, smo to pričakovali – mediji morali istočasno uspešno braniti pred kapitalom (tudi v podobi lastnikov) in politiko (tudi v podobi lastnikov) ter poleg tega še ‘misliti družbo’ in lastno ekonomsko pozicijo.

Rečeno s samo kancem pretiravanja bi morali biti mediji vse, kar drugi niso: samoregulirani, preudarni, odporni na pritiske in klice siren, državotvorni, pa vendarle (zdravo?) kritični, dolgoročno usmerjeni in nepopulistični, pravični, dostojanstveni in vzgojeni …, pa še tujih fraz ne bi smeli uporabljati. A zamenjajte medije s politiki, zdravniki, menedžerji, odvetniki ali sodniki,  nismo vsega tega že slišali: Večina politikov/zdravnikov/odvetnikov/menedžerjev … je na točki samoregulacije … Velik del krivde za širjenje paranoje in histerije nosijo zdravniki/politiki … Vsi odvetniki/zdravniki/menedžerji, z redkimi izjemami, so zajahali konja, ki so ga osedlali najbolj brezobzirni med njimi …

Mediji niso postali ‘interaktivni’ šele z internetom (kar se dogaja v družbi, se je vedno prenašalo na medije in povratno vplivalo na družbeni diskurz), a nikoli doslej niso imeli toliko povratnih informacij v ‘realnem času’ in še nikoli doslej ni bila ogrožena – res je, zaradi interneta – njihova ekskluzivna vloga ‘informacijskih vratarjev’. Že ‘zgolj’ s tem bi imeli težave – poglejmo preko meja, povsod jih imajo – tudi če v preteklih letih ne bi bili žrtve zlorab ali če bi imeli vsi po vrsti vsaj danes lastnike, ki bi jim bila založniška/producentska dejavnost primarna.

Že kar slutim, kako bo zdaj zdaj ‘nekdo’ ugotovil, da je ‘vse to’ treba ‘kot izkušnjo vgraditi’ v nov medijski zakon, da bi se v prihodnje izognili podobnim ‘ekscesom’, če že ne ‘kanaliziranju’ celotne medijske krajine. (Pozivov, naj koalicija končno že sprejme zakon o RTV pa itak ne manjka.) Larifari, ne bo šlo. Normativizem je priročni način za gledanje stran, skoraj tako kot komisija (le da zakon pač zahteva malo daljši postopek). Nobenega novega zakona zaradi tega ne potrebujemo, spremembe, potrebne zaradi regulacije interneta in uskladitve z evropskimi predpisi bi povsem zadostovale. Noben zakon medijem ne more dati, česar sicer v družbi ni in tudi odvrniti jih ne more od tega, da ne bi počeli, kar počnejo vsi drugi.

S slednjim ne mislim na ‘moralno vprašljivost’ (samo po sebi), temveč na ekonomijo. Če ta družba iz strahu pred spremembami vztraja pri gospodarski strukturi nizke dodane vrednosti, bodo pri tem vztrajali tudi lastniki medijev. Drugače rečeno, vsaj nekateri tradicionalni slovenski mediji bi lahko preživeli tudi ob in z internetom, a tisti bi morali najprej nehati tekmovati s poceni, ceneno in brezplačno (spletno ali tiskano) konkurenco. To je podobno poskusom Mure, da pod minimalko tekmuje s kitajsko konkurenco (in proti stečaju protestira z majicami iz Maroka). Mediji so seveda nekaj drugega (kot tekstilna industrija ali sploh ‘običajna’ gospodarska dejavnost), a dajmo enkrat  – namesto o ‘etičnosti’, ‘avtonomnosti’, ‘politični uravnoteženosti’ … – medije misliti v kategorijah dodane vrednosti, inovativnosti, prestrukturiranja, kakovosti, celo prestižnosti.

Osebno namreč ne verjamem, da bodo dolgoročno preživeli tisti, ki bodo razmišljali prvenstveno o tem, kako povečati naklado, gledanost ali obisk. Osnovnega nabora relevantnih in rumenih novic nikoli več ne bo mogoče prodajati (ne bralcem in ne oglaševalcem) po ceni, ki bi pokrila produkcijske stroške, kolikor koli že znižane. Nekdo jih bo vedno dajal na razpolago še ceneje ali brezplačno. Zaradi tega ne gre za to, recimo, kako tolikanj znižati stroške (tako ali drugače natisnjenega) časopisa, da se bo za en evro prodajal z vsaj minimalnim dobičkom, temveč za to, kaj naj bo v časopisu, da ga bo v rentabilni nakladi (v večini primerov občutno nižji od današnjih) mogoče prodati po dva evra za izvod. Tako ali drugače natisnjenega.

Dva evra vsak dan? Če se to sliši veliko, potem se ne razburjajte nad tem, kar dobite za en evro. Zakaj pravzaprav za to sploh še plačujete, kar lahko dobite za en evro, je večinoma tudi že zastonj.

____
* _{Da SDS ne bo treba pisati in pošiljati popravka, dodajam, da ne mislim Tistega sestanka, na katerem je bila dogovorjena kravja kupčija glede Mercatorja in Dela, ampak drugi sestanek istega dne, na istem mestu, ob istem času, v isti zasedbi in na isto temo.}