Slovenija je pač tolikšna, kot je, kar samo po sebi povzroča razne prepredenosti in zapredenosti, in to daje celotni zadevi, ki sicer nikakor ni samo lokalno slovenska, neki poseben pospešek. Primer: mnogi se danes zgražajo nad izbiro evrovizijskega “komada”, kot da gre tam za glasbo, ne pa za nabiranje glasov – tokrat tudi pri evropski polka populaciji. Zame je bistveno večji problem mentaliteta, ki jo na primer že leta in leta vsako nedeljo v najelitnejšem terminu v male možgane vsaja nacionalka z najavnim in odjavnim besedilom pesmi, ki gre v smislu: svet prevelik je za nas, hvala bogu, spet smo doma… Realne “sheme” so precej bolj zapletene in trdožive, kot jih slikajo privrženci zarot.
/…/
Sam sem bil iz politike odsoten od sredine leta 2003 do konca 2007. Štiri leta in pol. Morda sem tudi zato, ker se preprosto nisem počasi “kuhal” od znotraj, tako izrazito in trdo ugotovil, da je svet, v katerega sem se vrnil, tako zelo drugačen in spremenjen. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem to spoznal, ugotovil, da sploh več ne razumem dobro, kaj, kako in zakaj se dogaja. Kapital – ne glede na udarce, ki jih je zadala recesija, in ne glede na menjave akterjev – ohranja in celo povečuje silo, s katero si želi podrediti medije in prirediti politiko, obvladovati vse.
/…/
Gre za spremenljiva omrežja ljudi, ki jih primarno sploh ne povezujejo ideološke ali politične preference. Gotovo jih povezuje ambicija bogatenja, denar. In ideja moči ter vpliva. Najbrž oboje. Te ljudi in povezave bi morda še najlažje izsledili, če bi pogledali, kdo so glavni naročniki storitev posameznih ustanov, ki so znane po tem, da istočasno delajo za več strani, PR-agencije, kot je na primer Pristop, ali posamezne odvetniške združbe.
/…/
Ekonomizem je najbolj razširjeno politično prepričanje. In dobiček, ki je znotraj gospodarstva lahko koristen generator razvoja, uničuje etične in druge principe, ko se uveljavlja kot osrednje gibalo v politiki, medijih, kulturi ali športu. V takih razmerah, ko je uspeh, tudi na osebni ravni, predvsem ekonomski uspeh, se tudi politiki zmanjšuje odpornost. Ta jim zagotavlja pravo podobo na primer v medijih, s tem pa uspeh na volitvah.
Gregor Golobič, predsednik Zares in visokošolski minister, v Dnevnikovem Objektivu
G. Golobič, glede na vaš drugi odstavek pomislite na ta dva slovenska reka:
- kar se Janezek (Gregor) nauči, to Janez (še vedno) zna,
- in pa, kdor seje veter (LDS), pač žanje vihar.
Predolgo je pač trajala era LDS-a, ki je ustvaril plodna tla za današnje stanje. Sicer pa sam bolje veste od mene, to vaše mnenje je pač bolj namenjeno umivanju obraza za javnost.
Tako, da se ne bi preveč čudili ….
g.Rak
Moj obraz je čist in to tako, da se za razliko od vas, ne zasebno ne javno z vsemi mojimi “bilancami” vred ne rabim skrivati za raznimi metastatičnimi vzdevki. Ker veste itak vse, vam lahko želim le veliko sreče v vašem enostavnem svetu, ki ga brez čudenja obvladujete s pregovorno sveto preproščino.
G. Golobič, preveč preprost odgovor. Sem že dolgo na tem svetu in sem marsikaj doživel in spoznal, da bi poceni kupoval.
Pa obilo sreče in resničnih namenov pri udejanjenju izgovorjenega na političnem področju.
Kar se pa svete preproščine tiče, je pa nam vsem včasih v življenju zelo manjka.
@Gregor Golobič
Glede na vse prebrano v Objektivu (hm, tudi tisto med vrsticami), vas sprašujem zakaj enostavno ne odstopite kot minister ali s stranko ne izstopite iz koalicije? Sploh s slednjim bi si v mojih očeh nedvomno pridobili velik ugled in pozitivno »bilanco«, Slovenijo pa prevetrili preden dokončno zapade v kronično depresijo.
Če vam je vseeno za službo, smatrate vrnitev v politiko kot napako ali pač verjamete v program stranke, se mi zdi to celo dobra ideja. V nasprotnem primeru ne morem kazati nikakršnega razumevanja do vašega jamranja, še manj do Lukšičevega v sosednjem članku. O medijskem pogromu zoper vas lahko enako jamrata tudi Janša s Patrijo in Kresalova z garažo, na koncu pa najkrajšo potegnemo državljani, ki s takšnimi kozlarijami izgubljamo dragoceni čas in upanje. Če vas tako žulji, predlagajte zakon, ki bo preprečil javno blatenje v medijih o čemer sem tu že tipkal ob temi Internetne stranke. Če Lukšiča motijo nesposobni sodelavci na ministrstvu, naj razmisli, da je podobna situacija v podjetjih in naj temu primerno predlaga prilagoditev delovne zakonodaje.
Eto, toliko od javnosti…
…štiri ure sedel na sestanku preiskovalne komisije, katere ime šteje 214 besed oziroma pol tipkane strani…?!
Glede na zagnanost predlagateljev se bojim, da se bo ime komisije raztegnilo do konca strani ali pa še na naslednje; ali to ne pove vse?
Le zakaj je komu in toliko moteč? Zares.
“… Morda sem tudi zato, ker se preprosto nisem počasi “kuhal” od znotraj, tako izrazito in trdo ugotovil, da je svet, v katerega sem se vrnil, tako zelo drugačen in spremenjen. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem to spoznal, ugotovil, da sploh več ne razumem dobro, kaj, kako in zakaj se dogaja.”
Meni pa se svet, v katerega ste se vrnili, gospod Golobič, ne zdi bistveno drugačen, kot je bil pred desetletjem. Procesi so se pač razvili (in se še vedno razvijajo) v dosti prej zastavljene smeri; če je kdor koli od politikov, ki so te smeri (so)določali pred in po osamosvojitvi, danes neprijetno presenečen, to izkazuje kvečjemu njegovo politično hibo: potrebna lastnost dobrega politika je namreč prav njegova zazrtost v prihodnost, preko katere ne deluje samo od danes na jutri, ampak na daljši rok. To je še najmanj, kar lahko preprost državljan od njega pričakuje. Učinkovita politika se ukvarja z dolgoročnim uresničevanjem javnega interesa, to pa je pot, na kateri politik sicer ne more prvenstveno zadovoljevati zasebnih interesov, ga pa čaka dalje na poti zadovoljstvo, da se sproženi procesi razvijajo približno tako, kot je pričakoval; torej v smeri, za katero si je prizadeval.
Sam se tega ves čas zavedam, zato sem lahko – kljub svoji preproščini – že pred vašo nekajletno politično “pavzo” sproti zaznaval politične poteze, ki so vodile v situacijo, v kateri smo se znašli zdaj. Iz istega razloga sem močno presenečen nad vašo izjavo, da izteka procesa, v katerem ste bili nekdaj aktivni, ne razumete dobro. Takšna izjava lahko pomeni predvsem dvoje: ali že takrat niste vedeli dobro, kaj se dogaja in kam (so)usmerjate dogajanje, ali pa vam to tedaj ni bilo toliko pomembno, ker vaše prioritete niso bile dovolj usklajene z dolgoročnim javnim interesom.
Vsekakor bi bilo prav (in koristno za rast politične kulture), da vsaj zdaj spoznate svoje slabo razumevanje realnosti, o katerem govorite, kot znamenje za ponoven umik iz politike. Naj jo v našem skupnem interesu vodijo tisti, ki dobro razumejo, “… kaj, kako in zakaj se dogaja.”
Gospodom, ki se podpišejo, se vsekakor spodobi odgovoriti:
@Dule Sedej
“Zakaj enostavno ne odstopite kot minister ali s stranko ne izstopite iz koalicije? (…) Sploh s slednjim bi (…) Slovenijo pa prevetrili preden dokončno zapade v kronično depresijo.”
Vse to je odprta opcija (čeprav samo ena v moji moči), ki gotovo nima samo slabih posledic, res pa dvomim, da tudi tako imenitne.
@m.jarc
“Naj jo v našem skupnem interesu vodijo tisti, ki dobro razumejo, “… kaj, kako in zakaj se dogaja.””
Takšni kot ste, kot se opisujete, tudi vi (in verjamem, da niste edini), ki ste od prvega dne zaznavali vse probleme in stranpoti… Morda, verjamem. Celo to si mislim, ko takole prebiram razne komentarje, da pri tem niste bili osamljeni. A zaznavati in vedeti, ko gre za javne zadeve ni dovolj, bilo bi prelepo in Slovenija bi bila v popolnoma drugačni kondiciji, če bi se tudi kje realno angažirali (vsaj po vašem diskurzu predpostavljam, da z Listo čiste pitne vode m.jarca nimate zveze). Tako pa si manj perfektni mučimo glavo, da bi razumeli, kaj in kako in zakaj se dogaja – seveda: tudi zaradi našega početja, a nič manj zaradi vašega ne-početja. Jaz pač v (izvornopomenskem) idiotizmu nisem nikoli videl izhoda in sem imel več vprašanj kot odgovorov – v obravnavanem intervjuju sem tako zgolj nadaljeval svoj razmislek iz intervjuja izpred dobrih 3 let. Če želite, si ga lahko pogledate na http://www.dnevnik.si/tiskane_.....tiv/218172
“… Tako pa si manj perfektni mučimo glavo, da bi razumeli, kaj in kako in zakaj se dogaja – seveda: tudi zaradi našega početja, a nič manj zaradi vašega ne-početja.”
G. Golobič, zdi se mi prav, da se oglasim še enkrat in opozorim morebitnega bralca na dve nejasnosti, ki sta nastopili z vašim odgovorom. Nisem namreč napisal, da sem zaznaval VSE probleme in stranpoti, kot ste zapisali v vašem odgovoru. Pred vašo politično “pavzo” sem pač sproti zaznaval predvsem tiste neustrezne poteze slovenske politike, ki so se posredno ali neposredno dotikale mojega delovnega področja, zdaj pa se odražajo v posledicah, do katerih je javnost lahko upravičeno kritična; toliko v dodatno pojasnilo.
Zdi pa se mi tudi, da se v odgovoru nekoliko zlahka izrekate o “mojem nedelu” na vašem delovnem področju, torej v politiki. Dejstvo je, da ste vi profesionalen politik, jaz pa se profesionalno ukvarjam z drugim delom (ki pa je prav tako pomembno, čeprav ni javno).
Z vašo reakcijo se namreč odpira vprašanje, ali lahko profesionalni politik za nastalo neugodno situacijo, ki je tudi plod njegovega dela, preloži del odgovornosti na kritično javnost, ker da ni aktivno sodelovala pri njegovem političnem delu, čeprav je videla, kaj vse gre narobe. Po tej poti bi lahko prišli do sklepa, da naj javnost, ki se aktivno ne ukvarja s politiko in pri prizadevanjih politikov ni aktivno sodelovala, o političnih zadevah molči. Naj sprejme argument političnega profesionalca, da mu ni pomagala opravljati njegovega poklica, in naj zato mirno spregleda njegove napake in pomanjkljivosti. Najbrž mi ni treba izreči, v kakšno ureditev bi to vodilo.
Zdi se mi, da je tu prišlo do nesporazuma predvsem z vaše strani: če ste profesionalec v politiki, preprosti državljani pričakujemo od vas, da bi to delo opravljali kvalitetno, po najvišjih etičnih standardih in – kot že rečeno v mojem prejšnjem komentarju – v dolgorečnem javnem interesu. Vaše delo lahko opazujemo v prostem času in ga ocenjujemo po obče veljavnih merilih. Prav bi bilo celo to, da bi se ti standardi počasi zviševali. Kaj boste storili za to?
To je pač privilegij javnosti: politične zadeve (ki ji niso prikrite) lahko spremlja od daleč, hkrati pa je lahko do politikov, ki so v njeni službi, utemeljeno kritična. In noben politik ji ne more argumentirano očitati, da bi morala nekaj početi (ali ne-početi) namesto njega.
Gregor Golobič, hvala za vaš odgovor.
Če se moram danes odločati med “ne samo slabimi in tudi ne tako imenitnimi posledicami” po dodatnih treh letih minus nekaj mesecev megle, ali pa da se to zgodi jutri, vsekakor izberem slednje…iz več razlogov, še najmanj pa vere, da bo sprememba sama po sebi prinesla rezultat. Vendar možnosti odločanja žal nimam. Imate pa jo vi…
In…seveda jemljem v obzir, da je modrovanje doma pred laptopom eno, biti predsednik stranke in minister v koaliciji pa nekaj čisto tretjega…
Precej let nazaj, sicer že proti koncu njegove kariere predsednika vlade, mi je pokojni dr. Janez Drnovšek, v nekem priložnostnem razgovoru, precej resignirano dejal, da se ljudje na srečo ne zavedajo, kako zvezane roke ima predsednik vlade.
Prepoznavati problematičnost procesov, ki so se, nedvomno, začeli že leta nazaj, je eno, vedeti, kako se jim zoperstaviti nekaj drugega, zaustaviti pa nekaj tretjega. Kolikšna je pri tem odgovornost politike in kolikšna kritične javnosti je sicer dobro vprašanje, a ni rešljivo s prelaganjem te odgovornosti niti na eno, niti na drugo stran. Morda je največja krivda (ne le slovenske)politike v tem, da si po ghandijevsko – v popolnem asketizmu in za “majdičevsko” ceno – ne naloži na rame dolžnosti “prevzgoje” celotnega občestva, a te pripravljenosti tudi v drugih sferah družbe ni videti. Zato ta vseprisotni govor o odgovornosti politike (ki je nedvomno večja, kot kritične javnosti), razumem predvsem kot izraz stanja samega in procesov o katerih govorita GG in m.jarc. Če kritična javnost zmore zgolj kritiko (in še to v glavnem le kritiko politike) in se odreka odgovornosti, potem pač ostanejo predsednikom vlade zvezane roke (razen če si, kot rečeno, naložijo ghandijevsko breme). Velja seveda tudi obratno, zato ni niti slučaj, niti leporečje, da je Golobič v omenjenm intervjuju, na vprašanje, kdo lahko zaustavi te procese, odgovoril, da sta to reflektirana politika in predvsem javnost.
Ja, ampak reflektirana politika ni tista, ki ob povratku po nekajletnem absentizmu presenečeno in razočarano ugotovi, da so mehanizme obvladovanja družbenih in gospodarskih procesov med tem časom od stare politike prevzeli neki novi igralci v obliki odvetniških pisarn in PR agencij in ki brutalno služijo svojim kapitalskim naročnikom. Tako kot so prej služili vodilnim politikom, zdaj pač služijo kapitalskim centrom. Z istim naborom metod in enako brutalno. Plačanci, ki opravljajo svoje umazano delo, kdorkoli jih pač najame.
Pač pa je reflektirana politika nujna neka nova politika, ki je reflektirana zato, ker izhaja iz temeljne kritike prejšnjih in sedanjih metod zlorabe mehanizmov obvladovanja per se. Stara politika lahko postane reflektirana šele, ko uspe sebi in javnosti priznati svoje prejšnje grehe glede zlorab mehanizmov ovladovanja.
Zares tega priznanja nikoli ni zmogel. Zato je seveda končal tako, kot je.
Zato lahko stavimo samo na kritično javnost, ki bo prejkoslej “rodila” neko tako novo, reflektirano in odgovorno novo politiko.
Bogdan Biščak: “… Kolikšna je pri tem odgovornost politike in kolikšna kritične javnosti je sicer dobro vprašanje, a ni rešljivo s prelaganjem te odgovornosti niti na eno, niti na drugo stran.”
Očitno pa je govor o politični krizi, ko skuša politika nemočna podati nekatere osnovne vzvode za konstruktivno vodenje države v roke javnosti. Tako je bilo mogoče razumeti Golobiča in Janšo, čeprav sta zagrizla v isto jabolko vsak s svoje strani.
V bistvu je takšno klicanje javnosti na odgovornost motnja pri delitvi dela na področju vodenja javnih zadev: politik mora namreč tudi v razmerah politične krize samostojno (toda v konstruktivni interakciji s kolegi in v dialogu z javnostjo) obvladovati svoj posel v skladu s sprejetimi merili, ali pa se umakniti z oblasti.
Klicanje kritične javnosti na pomoč je sicer čisto legitimno dejanje, vendar pa v trenutnih razmerah, ko se javnost jezi, to klicanje samo še spodbuja ves čas vzdrževani osnovni konflikt, s katerim si pri vladanju “pomagajo” oblastvene strukture, hkrati pa seveda prav z njim onemogočajo ena drugo, s tem pa tudi vsaka sebe. Tu lahko javnost celo preneha biti kritična in še sama dvigne roke, s čimer se konča demokratični dialog v družbi, preden se je sploh dobro začel.
Itak pa dejanja in dejstva povedo mnogo več od besed.
@jpd
Med nebulozami Stanislava Kovača in popolnoma neargumentiranim (in zgolj vztrajno ponavljajočim) pavšaliziranjem JPD o nekakšnih političnih zlorabah, ki naj bi jih ne reflektiral Zares, ni nobene razlike. Zares je naredila mnogo tega, o čemer jpd samo govori, in to sem na mnogih mestih na razgledih.net že dejstveno pokazal. Bo pa najbrž držalo, da je ta JPD-jeva obsesija (in sovražnost do projekta nove politike stranke Zares od pred-prvega dne) predvsem posledica tega, da sam ni nikoli zmogel niti minimalne refleksije svojega totalnega fiaska pri izletu v politiko – in to ne katerokoli politiko, ampak politiko kar najstarejšega in najbolj nereflektiranega tipa.
@m.jarc
nihče ne ¨kliče kritične javnosti na pomoč”, kot pišete, moja poanta je nasprotno, da si bo pač kritična javnost (sebi in širše) morala v večji meri pomagati sama, saj zanašanje na to, da jo bo politika uslišala in “naredila red”, postavila “stvari na svoje mesto” ipd. implicira in vzpostavlja in reproducira natanko enak paternalizem, kot ga istočasno kritizira.
@Gregor Golobič
Oditi ni nečastno. Nasprotno, reči: “Ne”, je morda najtežje, a edina možna pot v prihodnost, ki je sedanjost, kadar človeku notranji glas ali pamet povesta, da se njegovi dobro zastavljeni in dogovorjeni cilji ne morejo uresničiti zaradi danih okoliščin. Oditi zaradi imperativa družbene higiene, kadar obstaja samo sum za možnost nečastnega dejanja posameznika ali v navezi z drugimi, pa je conditio sine qua non zdrave skupnosti. Temu bi lahko rekli morala, amoralno pa je vsako tisto trenutno dejanje posameznika, ki ne vodi v boljšo prihodnost, zato je sedanjost takorekoč naša prihodnost. Človek je tudi zmotljivo bitje, zato napreduje, kadar si to prizna in svojo zmoto obžaluje: “mea kulpa”! Hudo pa je, če v svoji zmoti vztraja za vsako ceno in se izgovarja, da cilj posvečuje sredstva, češ da so nepomebna, da je pomemben cilj; recimo: brezrazredna družba. Sic! Cilj/namera je pomemben. Naj bo svoboden, zdrav in srečen posameznik/skupnost.
Moder vladar je tisti, ki hodi za ljudstvom, da vidi, kam si ljudstvo kakor reka, utira pot, da jim lahko na tej poti zgolj odstranjuje ovire. Vse ostalo je nasilnost in huda zmota.
Zakaj biti libertaren? Ali zares nova politika?
Murray N. Rothbard
Zakaj biti libertaren?
Zakaj biti libertaren? S tem menimo, kakšna je poanta cele zadeve? Zakaj se obvezati globokemu in vse življenje trajajočemu uresničevanju načela in cilja individualne svobode? Za tako uresničevanje v našem na splošno neprostem svetu, pomeni neizogibno radikalno nestrinjanje z/in alienacijo od statusa quo, alienacijo, ki prav tako neizogibno nalaga mnoga žrtvovanja kar zadeva denar in ugled. Ko je življenje kratko in trenutek zmage daleč v prihodnosti, zakaj se sploh truditi?
Neverjetno, med naraščajočim številom libertarnih posameznikov v tej deželi najdemo mnogo ljudi, ki so postali zavezani ali privrženci libertarnosti zaradi tega ali onega izjemno ozkega in osebnega izhodišča. Mnoge nezadržno privlači svoboda kot intelektualen sistem oziroma kot estetski cilj, a svoboda ostaja za njih čisto intelektualna besedna igra, povsem ločena od tistega, kar smatrajo za »stvarne« aktivnosti v svojih vsakodnevnih življenjih. Drugi so motivirani zato, da ostanejo libertarni zgolj zaradi pričakovanj za svoje lastne finančne profite. Ko ugotovijo, da bi sposobnim in neodvisnim akterjem prost trg lahko zagotovil daleč večje priložnosti za podjetniške dobičke, postanejo in ostanejo libertarni zgolj in prav zato, da bi našli širše možnosti in priložnosti za dobičke pri svojih poslih. Res je, da bodo možnosti in priložnosti za dobiček daleč večje in bolj razpredene v prostem trgu in prosti družbi, a če je posamezniku to primaren zanos motivacije biti libertaren, lahko smatramo zgolj za groteskno. Kajti večkrat moramo prehoditi vijugasto, težko in mučno ter naporno pot, preden lahko dosežemo svobodo, sicer bodo libertarčeve priložnosti in možnosti za oseben profit daleč bolj negativne kot obilne.
Posledica ozke in kratkovidne vizije obeh tako hazardnega igralca in bodočega profitneža je ta, da nobeden od njiju nima najmanjšega interesa za delo pri graditvi libertarnega gibanja. In vendar je zgolj skozi izgradnjo takšnega gibanja mogoče doseči končno svobodo. Ideje, zlasti radikalne ideje, ne napredujejo v svetu same po sebi, kakor da bi bile v vakuumu; lahko napredujejo zgolj s pomočjo ljudi in za ta razvoj in napredek – zato postane in je »gibanje« primarna naloga libertarnega posameznika, ki je stvaren in resen v zasledovanju svojega cilja.
Če se oddaljimo od teh z ozko vizijo, moramo uvideti, da je utilitarizem/koristolovstvo – skupna osnova prosto-tržnih ekonomistov – nezadovoljiv za razvoj in uspeh libertarnega gibanja. Medtem ko je res in vredno vedeti, da bi prost trg prinesel daleč večje obilje in bolj zdravo gospodarstvo vsem, tako bogatim kot revnejšim, a kritičen problem je, ali je ta vednost dovolj, da bi pritegnila množico k doživljenjski posvetitvi svobodi.
Skratka, koliko ljudi bi napolnilo barikade in trpelo mnoge žrtve, kar konsistentna predanost svobodi vsebuje, ali res samo zato, da bi številčnejši procent ljudi imel boljše kopalne kadi? Končno in konec koncev, potemtakem, utilitarna ekonomika, medtem ko je seveda neobhodna in nujno potrebna v razviti strukturi libertarne misli in dejanja, je skoraj prav tako nezadovoljiva za osnovno temeljno delo – za gibanje kakor tisti oportunisti, ki preprosto iščejo profit kratkega daha.
Naše stališče je, da je lahko cvetoče libertarno gibanje, življenjska zavezanost svobodi utemeljena le na strastnosti za pravico/pravičnost. Tukaj mora biti glavni izvir in izvor za naš za-gon, oklep, ki nas bo varoval in ohranil v vseh viharjih, ki se nam obetajo, ne v težnji in iskanju po hitrem dolarju/euru, igranju intelektualnih igric ali hladnim kalkuliranjem splošnih ekonomskih pridobitev. Da bi bil strasten za pravico/pravičnost, mora imeti človek jasno teorijo o tem, kaj sta pravičnost/pravica in nepravičnost/krivica. – skratka, niz etičnih načel o pravičnosti in nepravičnosti, ki jih ne more zagotoviti utilitaristična ekonomika.
To je zato, ker vidimo, da svet zaudarja od nepravičnosti, ki se grmadi ena na drugo do nebes, kar nas priganja in vzpodbuja, da naredimo vse, kar moremo in lahko, da bi iskali svet, v katerem bodo te in druge nepravičnosti ter krivice izkoreninjene. Drugi tradicionalno radikalni cilji – kot na primer »abolicija revščine« – so, v nasprotju s to, resnično utopične – saj s preprostim uveljavljenjem človekove volje, ne morem odpraviti revščine. Revščina je edino lahko odpravljena skozi operacijo določenih ekonomskih faktorjev – znantno investiranje prihrankov v kapital – kar lahko dosežemo le s pomočjo transformirajoče narave v daljšem obdobju časa. Skratka, človekova volja je tukaj znantno omejena z delovanjem – da uporabimo staromoden a še veljaven termin – naravnim zakonom. A nepravičnosti in krivice so dejanja, ki jih prizadene ena skupina ljudi drugi skupini; so natančno dejanja ljudi, in zato, so ti in njihova eliminacija subjekt človekove trenutne in istočasne volje.
Vzemimo primer: stoletja dolga angleška okupacija in brutalno zatiranje irskega ljudstva. In če bi pogledali stanje Irske v letu 1900 in bi se zamislili nad revščino irskega prebivalstva, bi morali reči: revščina bi bila lahko odpravljena tako, da bi Angleži odšli in bi bil odstranjen njihov monopol nad zemljo, dokončna odprava revščine na Irskem, pod najboljšimi pogoji, pa bi zahtevala čas in bi bila predmet delovanja ekonomskih zakonitosti. A cilj je konec angleškega zatiranja – kar bi bilo lahko storjeno s trenutno akcijo človekove volje: tako da bi se Angleži preprosto odločili, da se umaknejo iz dežele.
Dejstvo, da se seveda takšna odločitev ne izvrši v trenutku, ni poanta: poanta je, da je že zgolj samo propadanje nepravičnost, ki je bilo načrtno in izvajano s strani dejavnikov nepravičnosti – v tem primeru angleške vlade. V polju pravičnosti in pravde je človekova volja vse: ljudje lahko premikajo gore, če se le odločijo za to. Strast do trenutne pravičnosti/pravice/pravde – na kratko, radikalne strasti – zategadelj niso utopične, kakor bi bila na primer želja za trenutno odpravo revščine ali takojšnje transformacije vsakogar v koncertnega pianista: pravičnost lahko dosežemo, če dovolj ljudi tako hoče.
Resnična strast za pravičnost, potemtakem, mora biti radikalna – skratka, najmanj, kar mora, je želeti doseči svoje cilje radikalno in takoj. Leonard E. Read, ustanovni predsednik Fundacije za ekonomsko izobraževanje, je zelo prikladno ponazoril ta radikalen navdih, v svojem pamfletu z naslovom »Pritisnil bi na gumb«. Problem je bil v tem, kaj storiti v zvezi z mrežnimi cenami in nadzorom plač, ki ga je nad ekonomijo uvedel Urad za cene. Večina liberalcev je plaho ali »realistično« za eno ali drugo obliko postopne odprave tega oziroma za omahljivo dekontroliranje; na tem mestu je Read zavzel nedvoumno in radikalno stališče po načelu: »če bi se na tej tribuni nahajal gumb«, je začel svoj nagovor, »bi s pritiskom nanj v hipu sprostil ves in vse nadzore nad plačami in cenami, položil bi svoj prst na ta gumb in pritisnil!«
Resničen test radikalnega navdiha, je test pritiska na gumb: če bi lahko pritisnili na gumb za takojšnjo odpravo nepravične invazije na svobodo, ali bi to storili? Če tega ne bi storili, se komajda lahko imenujemo libertarne, in večina nas bi lahko to storila samo tedaj, če bi nas primarno vodila strast za pravičnost in do pravičnosti.
Pristen libertaren posameznik je potemtakem v vseh pomenih besede »abolicionist«; in bi, če bi lahko, odpravil v trenutku vse invazije na svobodo, bodisi v dobesednem smislu, suženjstvo, bodisi katero koli obliko oziroma instanco državne presije. Z besedami nekega drugega libertarca v podobni povezavi, »ožulil bi si palec s pritiskanjem na ta gumb!«
Liberatrec mora neizbežno in nujno biti »pritiskalec na gumb« in »abolicionist«. Opolnomočen po pravičnosti/pravici/pravdi, ga ne more pretentati amoralno utilitaristično – koristolovno zagovarjanje in navajanje dokazov, da se pravica ne more zgoditi, dokler kriminalci niso kaznovani. Na ta način so se, ko se je v zgodnjem 19. stoletju pojavilo veliko abolicionistično gibanje, takoj slišali glasovi treznosti in svetovali, da bi bilo edino prav in lepo odpraviti suženjstvo, če bi lastniki sužnjev dobili kompenzacijo za izgubo sužnjev. Skratka, po stoletjih zatiranja in izkoriščevanja, naj bi bili lastniki sužnjev še nadalje nagrajeni s privlačno vsoto, ki bi jo postrgali s silo od množice nedolžnih davkoplačevalcev! Najbolj primeren komentar na ta predlog je podal angleški filozof – radikalec Benjamin Pearson, ki je pripomnil, da »bil je pomislil, da bi morali biti sužnji tisti, ki bi morali biti kompenzirani«, jasno, taka kompenzacija bi morala pravično priti prav od samih sužnjelastnikov.
Antiliberarci in antiradikalci na splošno značilno ugovarjajo, da je tak »abolicionizem« »nerealističen«; s tako definicijo brezupno pomešajo zaželjen cilj s strateško oceno predvidenega izida.
V okvirnem načelu je najpomembneje, da ne pomešamo strateške ocene z načinom utiranja zaželjenih ciljev. Najprej, cilji morajo biti oblikovani, kar bi bil v tem primeru takojšnja odprava suženjstva oziroma kakršno koli načrtno vodeno zatiranje bi pač imeli v mislih. In najprej moramo uokviriti te cilje, ne da bi razglabljali o možnostih, da bi jih dosegli. Libertarni cilji so »stvarni« v tem smislu, da bi jih lahko dosegli, če bi se dovolj ljudi strinjalo, da so zaželjeni, in da bodo, če bodo doseženi, doprinesli k boljšemu svetu. »Realizem« cilja je lahko izzvan zgolj s kritiko cilja samega, ne v problemu, kako ga doseči. In potem, ko smo se odločili o cilju, se soočimo s povsem ločenim strateškim vprašanjem, kako doseči ta cilj kakor hitro je mogoče, kako sprožiti in vzpostaviti gibanje za ta cilj itd.
Tako, William Lloyd Garison ni bil »nerealističen«, ko je leta 1830, ko je postavil slaven standard za takojšnjo emancipacijo sužnjev. Njegov cilj je bil pravi, in njegov strateški realizem je prišel ob dejstvu, da ni pričakoval, da bo njegov cilj dosežen hitro. Ali, kakor je Garrison sam razlikoval:
»Nuja če še tako silimo takojšnjo abolicijo tako iskreno kot moremo, bo na žalost na koncu abolicija postopna. Nikoli nismo dejali, da bi naj bilo suženjstvo strmoglavljeno z enim udarcem; da pa mora biti, s tem se bomo vselej strinjali.«
Dejansko, v območju strategije je dvig prapora čistega in radikalnega načela na splošno najhitrejša pot in način dospetja do radikalnih ciljev. Kajti, če nam ta čist cilj ni nikoli predočen, se ne bo nikoli razvil noben momentum, ki bi nas pripeljal do njega. Suženjstvo ne bi nikoli bilo odpravljeno, če abolicionisti ne bi zagnali vik in krik trideset let prej (pa četudi je nekatere vodila čisto koristoljubna misel, kako upočasniti napredek uspešnejšega in bogatejšega juga, op. pr); in kakor so se stvari odvijale, je bila abolicija virtualno enkraten udarec, prej kakor pa postopna ali kompenzirajoča. (Ob zaključku bleščeče filozofske kritike obsodbe »nerealizma« in njegove zmešnjave o dobrem in verjetnem, je profesor Philbrook izjavil:
Samo ena vrsta resne obrambe katere koli politike je na voljo ekonomistu ali komer koli: truditi se mora , da je politika dobra. Zaupanja vreden »realizem« je tista reč, za katero so ljudje vselej menili, da je – modrost: odločiti se za takojšnje v luči končnega. Clarence Philbrook, »’Realism’ in Policy Espousal,« American Economic Review (December, 1953): 859.)
A nad in pod zahteve te strategije ležijo ukazi pravičnosti. V svojem znamenitem uvodniku, ki je vpeljal »The Liberator-a« v začetku leta 1831. je William Lloyd Garrison obžaloval svoje prejšnje sprejetje doktrine postopne abolicije:
»To priložnost namenjam temu, da se v polni meri in nedvoumno odpovem in prekličem in se tako javno opravičim pred Bogom, pred domovino, in mojimi brati, ubogimi sužnji, za to, da sem bil tako razčustvovan v boječnosti, bojazljivosti, nepravičnosti in absurdnosti.«
Potem ko je bil grajan zaradi običajne strogosti tako iz navade in neprizanesljivosti ter gorečnosti svojega jezika, je Garrison ostro odgovoril: »Moral bi biti ves v ognju, kajti okoli mene so bile gore ledu, ki sem ga moral stopiti!« To je ta spirit/duh/navdih, ki mora zaznamovati može in žene, ki so resnično predani in posvečeni načelu svobode – liberty.
Murray N. Rothbard (1926-1995) je bil dekan Avstrijske šole.
Prevedla Ana M. Mayerhold, 29.07.2008.
Da, liberalizem? oziroma biti liberalen/libertaren je stvar odločitve, namere. Potem je potrebna volja, da se tej odločitvi sledi na vsakem koraku in v vsakem času ter v vseh primerih, ne glede na obliko “vladavine”. Kar pa zadeva tkim. skandinavske države – mnogo je avtorjev, ki ugotavljajo, kako je država blagostanja/blaginje oziroma socialna država spridila državljane do te mere, da niso več socialni, da se ne zanesejo več na lastne pobude, spodbude in sposobnosti, ampak čakajo in pričakujejo, da bo država v vseh položajih poskrbela za njih! Spridila je tudi predstavnike današnje generacije, ki nimajo več občutka, da bi morali tudi oni poskrbeti za svoje starše, na primer, saj je vse prepuščeno državi. Enako je v Franciji! Zato so današnji manj odgovorni zase in za druge; bojijo se le, kako bo, ko se bodo upokojili, ali bo dovolj delovnih, da jim bodo zagotovljene podobne pokojnine, kot jih uživajo njihovi starši danes. A, kako bo čez 20, 30 let, tega živ bog ne ve. Zato, ne se bat! Liberalnost/libertarnost je način bivanja, ali je zato potrebna ideologija, ne vem, je pa res, da ga ideologija lahko umejuje in zatira, kar je pač sinonim za ideologije.
Bi pa opozorila še na semantiko političnega govora. Gvorimo o državi in vladi in o premieru in o ministrih, o ustavi, zakonih, naciji itd. itd. in nato … država bi morala poskrbeti, država bo dala … A kdo je ta država, kje stanuje, kaj je, kako se oblači, od kod ji denar? To je prazna entiteta, ki ne obstaja. Političen govor je “slavespeak” – suženjski govor in ves čas vzpostavlja odnos suženj/gospodar ter priča o naši popolni pogojenosti.
V primerjavi z našim “zapadnim” invalidnim jezikom in njegovo semantiko, so obstajala ljudstva in še obstajajo, tista, ki se jih ni dotaknila civilizacija in jih tudi ne bo spridila, dokler bodo imeli tak jezik, ki ne poznajo samostalnikov kot so kralj, ribič, šivilja, tesar itd. “Ribič” je zanje, človek, ki lovi ribe – tedaj ko lovi ribe – sicer pa je Francelj ali Miha… kralj, če ga imajo, je človek, ki odloča in sodi, ko odloča in sodi, potem pa je eden izmed njih. Upam, da se iz tega razume poanta … in pri tem se človek zave, kako smo pogojeni in pravzaprav neumni. Sicer pa je ugotovljeno, da je zmožno razumno in logično misliti zgolj 13 % današnje populacije zahodnega sveta!
Če koga zanima obširnejša razprava o semantiki “suženjskega govora”, za katerega avtor pravi, da je še hujši in usodnejši od Orwellovih “novorekov”, priporočam v branje:
http://www.buildfreedom.com/tl/tl07a.shtm
Torej KAJ, kaj hočem/o? Če hočem/o namesto kaosa urejenost, ne red in vojaško pokorščino neki ideji, temveč urejenost in harmonijo pri sebi in v svetu, potem moram biti kot libertaren dosleden najprej pri sebi. Kot je zapisal Murray N. Rothbard: “Tako uresničevanje v našem na splošno neprostem svetu, pomeni neizogibno radikalno nestrinjanje z (obstoječim, op.prev.) in alienacijo od statusa quo, alienacijo, ki prav tako neizogibno nalaga mnoga žrtvovanja kar zadeva denar in ugled. Ko je živjenje kratko in trenutek zmage daleč v prihodnosti, zakaj se sploh truditi?” Kar pomeni “odklon” in ne sodelovanje pri nobeni sporni “raboti”. Politična akcija je potrebna, a z vsako odločitvijo in izbiro posameznika tak posameznik že deluje politično. Sem pa osebno proti vsakemu aktivizmu, saj ta vodi, kakor je dognal že Albert Camus, bodisi v samomor bodisi v umor. Gre torej ponovno za pretehtanje ali prevrednotenje vseh vrednosti (F. Nietzsche!), pri čemer so vključene tudi takoimenovane “vrednote” (beseda ima prazen pomen in je zlorabljena tako z rdečih kot črnih prižnic) zato govorimo raje o moralnih vrednostih. Torej prevrednotenje vseh vrednosti – kar po moje ne pomeni razvrednotenja in nihilizem, nasprotno, pomeni ponovno najti dejanske vrednosti v spremenjenih pogojih bivanja. Razvrednotenje dosedanjih materialnih vrednosti se zdaj intenzivno dogaja v svetu z inflacijo, padcem vrednosti dolarja/eura, nepremičnin, hrane itd., kar neizogibno vodi tudi k razvrednotenju moralnih vrednosti. Ne aktivizem, ampak “gibanje”, če je živo, se zazna na vsakem koraku, saj sproži širjenje urejenosti in skladnosti na vseh področjih.
Najpomembneje je ne sodelovati pri spornih rečeh, četudi na račun trenutnega ugleda in denarja. To v prvi vrsti pomeni, za vse nas, in je izredno pomembno, da ne delamo pod ceno in prekomerno, a tudi da ne “krademo” za nobeno ceno! Grki niso prav nič spoštovali sužnjev: dejali so, da sužnji niso pripravljeni zastaviti svojega življenja za prostost, temveč da so se za hrano in streho ter kak priboljšek pripravljeni ukloniti in “zasužnjiti” (Sic!)
Hja, pa smo dobili GG natanko v obliki, kot smo je vajeni pri njemu in JJ. Škorpijonski pik. Brez potrebe. In predvsem v škodo škorpijona.
Nikoli nisem gojil sovražnih čustev do Zaresa in njegovih članov/ic. Nasprotno, pogrešal sem stranko, ki bi predstavljala novo, odgovorno politiko. Moja poanta od vsega začetka je bila zgolj to, da se nove politike ne da kredibilno izvajati, dokler vodilni člani Zaresa ne bodo sposobni reflektirati in javno priznati svojih zlorab v preteklosti. Zelo majhen korak – priznanje in simbolično kesanje – je bilo potrebno za to, vendar ga nikoli niso bili sposobni. Nasprotno, svojo politično pot je predsednik stranke začel z drobno lažjo, ki se nam lahko zdi tudi banalna, toda simbolizira duha delovanja te stranke. Če se zlažeš pri tako majhni zadevi in če se pri neki drugi zadevi samo “pomanjkljivo informiraš”, kaj se potem šele dogaja pri resnično zaresnih zadevah?! (pa ne bom tukaj govoril o tem, kaj se trenutno dogaja na področju regulacije telekomunikacij, ko so spet prišle pod ingerenco GG ter v čigavo korist) Kredibilnosti si predsednik Zaresa po tem dejanju v javnosti več ne more popraviti. Naj si kdaj prebere forume tudi v drugih medijih, ki so bistveno manj civilizirani od tega.
Glede mojega izleta v politiko pa je edini pravi odgovor že dala Ana (hvala, draga Ana!). Jaz bom dodal k temu le še to, da je bilo sodelovanje s prejšnjo vlado projektno, tako kot je bilo s predprejšnjo ali sedanjo. O kvaliteti outputa pa najlepše priča dejstvo, da je sedanja izhodna strategija okrnjena verzija programa reform prejšnje vlade (manjka pomemben del o spodbujanju konkurenčnosti in inovativnosti itd.). Na politično voljo spremembe tudi izvesti, pa jaz ne morem vplivati. Lahko jih samo stranke vsakokratne vladne koalicije. Torej v em trenutku tudi in predvsem Zares.
“svojo politično pot je predsednik stranke začel z drobno lažjo…. toda simbolizira duha delovanja te stranke”
ja, pa kaj še, taka izjava je nizkotna
drži, da novinarki ni povedal, prijavil je pa tam kjer je treba – pri pristojni komisiji;
in še “če se pri neki drugi zadevi samo “pomanjkljivo informiraš” – kva pa je to?
še jaz, še jaz,..je povedal Osel (svetopisemski simbol modrosti, da mu najdem tudi pozitivni atribut) iz animirane nadaljevanke Shrek:
hecno bo videti, kako bo Anika – Ana M. Mayerhold tisto kar je rekla povedala članom komunistične partije socialistične federativne republike jugoslavije (ali vsaj vodilnim v parlamentarni partitokraciji sedanjosti). ne čudi me, da komunikacija na ta način poteka z nekom, ki član KP SFRJ nikoli ni bil in posledično me ne čudi, da potem, ko je, tisto kar tukaj ad hoc imenujem mladkumrovška struja članov KP SFRJ (danes jo zaznamuje diskreditiranje pod besednjakom srčne mržnje do komunizma) uspela posameznike (a ni kolektivizem to zmeraj počel?) onemogočiti (primer markeš, kresal, golobič). Še bolj bo zanimivo brati odziv partijcev na Anino esejistično pridigo.
za globalno moralistično higieno bi bilo dobrto če bi vztrajali na razjasnitvi dejstev, kot so: kraja arhivov tajne službe iz časov SFRJ s strani člana KP SFRJ Brejca (ukradel jih je za tri tedne, danes beremo UDBA.net-e pa Velikovški bombni napadi ob primernem terminu,..stvari, ki jih skupina članov KP SFRJ ima v roki in jih po potrebi uporablja?), podelitev ene desetine države v naravi najbolj nedemokratični državi na svetu, t.j. Vatikanu in vrnitev premoženja t.i. denacionalizacijskim upravičencem, katerih originalni lastniki so za časa tretjega reicha bili zadolženi do pra pra vnukov,.. čudi me to, da moderna ekonomija ne zmore ob tem oceniti osiromašenja države (edino kar ima vrednost je to kar vidite okoli sebe – medved pa sto in večletna drevesa, ki jih je kler posekal za svojo ekonomsko moč, medtem ko množica tuli, da je država zaraščena z gozdom,.. ko bo prijatelj Google dovolj močan, da bo satelit kazal mesečna stanja v svoji kartografiji bo lahko vsak presodil kje v realnosti smo). vprašanja vesti (po Anino) bomo zastavili še npr. švercerjem z orožjem (stavka komunale v Ljubljani ob prodaji tobačne za ročne raketomete), nesposobnim članov KP SFRJ (ocena osla iz Shreka) ob kriminalnem razpadu države po njenem ekonomskem uničenju (plačali ljudje s standardom), ki je bil tak, da je zverinsko bilo poklanih 200 000 ljudi,.. boljše da neham. tega gnoja imamo še toliko za pospraviti, da v jezi zaključujem ponovno: vse člane KP SFRJ ven iz politike. pa basta. ne mi prodajati njihovo mladost (kar počne predsednik svobonjaške stranke – v tistih časih nobeden z dobrimi nameni v smeri demokracije več ni postajal član KP), ne se skrivati za ideologijo čistega prostega trga v svetu, kjer večina gospodarstva poteka mimo uradne države (šverc z izumirajočimi vrstami življenja, drogami in orožjem; po vrsti kot je vrednost njihovega planetarnega črnega trga). vsak je tudi razumel pranje možganov z vstavitvijo človeka v produkcijsko formulo in sužnejlastništvom kot jasnim optimalnim izhodom za povečanje cene produkta – od kod potem sprenevedanje ob ponorelo številčnem uvozu moderno zasužnjenih gradbenih delavcev iz juga? Kje se potem končajo vprašanja o morali, če ne pri posamezniku? vsakem od nas.
kaj storiti, če ostanem skrit za oslom iz Shreka, g. golobiču. To, kar je že dolgo tega povedal profesor iz biotehniške; zapomniti si ga, kot ministra, ki je v svojem, daleč najpomembnejšem resorju, uspel ustvariti pogoje za bodočnost. Prvi, ki ni poveličeval množične obrtniške diktature, ki se zrcali v betonu in asfaltu, temveč je deželico seznanil z dejstvom, da je učenje in znanje vrednota, ne zanj, temveč za vsakega od nas. Vrednota in edina bodočnost. Mukotrpnost tega početja (če hočemo kvaliteto) pa je potrebno danes ponovno privzgojiti generacijam, ki imajo pravice in pravice in pravice,.. to pa je odrekanje in delo. težka bo za ministra golobiča. nekdo mora pričeti (vsaj to, da ni več možno naprej s tistim: kaj bi gubil čas s kvalitetnim študijem, saj bo titln dovolj za “šivanje v Muri, gradnjo avtocest,..). kaj, če bi ekonimisti dodali svoj delček in az današnji trenutek odstranili človeka iz matematičnega zapisa. ostal bi tehnološki napredek. kaj, če bi več delali na tem hkrati z ministrom Golobičem?
oslovsko? Verjetno res.
@james
V premislek je dano vsem, tako kodrlajsastim kakor pikčastim, črtastim in gladkim. Genialne zamisli “kumrovške šole” so nalezljive kakor srbečica; in glede na njihov prevladujoč položaj v mišljenju večine,kakor so nas strenirali in pogojili skozi šolanje, je a priori izločen vsak, ki je nima – srbečice namreč – in kot tak zato ne more pridobiti vidnega položaja v skupnosti oziroma izjemoma ali zelo težko …
Kar pa zadeva moje prispevke, za katere je občasno videti, da nimajo neposredne povezave s temo ali avtorjem izvirnega prispevka, naj navedem modrost Indijancev.
“Če hočeš ob zori ugledati prvi sončni žarek, moraš biti obrnjen od sonca k zahodu, saj se na nasprotni stani od sonca na vertikalni površini česar koli pojavi prvi žarek, ko samo sonce še ni vidno, razen tega pa te sonce ne more zaslepiti!”
Ves šolski sistem v razvitem delu sveta temelji na vzpodbujanju delovanja leve hemisfere možganov. Posledica je disaster na Zemlji. Tudi sama sem se zalotila, da počnem prav to. A delovanje leve hemisfere se ne more ublažiti z močnejšim delovanjem leve hemisfere; da se jo zgolj z uvidom in molkom na to. Desni namreč pripada empatija, ljubezen za nič in uvid v povezanost vsega z vsem in vsakega z vsemi. In molk na to …
@jpd
“Naj si kdaj prebere forume tudi v drugih medijih, ki so bistveno manj civilizirani od tega.”
No, to pa je kronski akademski argument g. profesorja Damijana. Bravo. Tudi lep prispevek k civiliziranosti razgledov… A vsi njegovi zapisi v zadnjih 3 letih na temo Zaresa izkazujejo enako sovražnost, do česar ima seveda pravico, samo spreneveda naj se ne.
Sicer pa še vedno ostaja dejstvo, da jpd govori o zlorabah kar počez, ne da bi jih opredelil in tudi povedal, kdo je za kaj zlorabil, saj verjetno ne bi bilo civilizirano izhajati iz kolektivne krivde. Dolsej na razgledih ni znal argumentirati ničesar.
Kar zadeva “trenutno dogajanje na področju regulacije telekomunikacij, ko so spet prišle pod ingerenco GG ter v čigavo korist”, gredo zadeve nedvoumno v korist javnega interesa, kamor pa žal ne sodi nujno tudi kupovanje ekspertno-publicistične produkcije očitno prizadetega poslovneža.
Na tej ravni je tudi “samohvala”, ki prepoznava edini relevantni “output” neke politike v obsegu in blagozvočnosti “strateških dokumentov”. Meni takšni dosežki nikakor ne zadoščajo in to sem v tem letu novo-politično tudi demonstriral. A zaničevalnih teorij g.Damijana takšna dejstva ne ovirajo.
In za konec: res podcenjujoče in žaljivo za pamet sodelujočih na teh straneh je prodajanje alibija o “zgolj projektnem” sodelovanju v prejšnji herostratski vladi. O zgodovinsko izpričanih zgolj projektnih, tehničnih ko-laborantih bi bilo odveč izgubljati besede. Ponovno žalosten primer akademske ravni zmožnosti refleksije in samokritičnosti…
@Anika…
Seveda nikakor ni nečastno oditi. S tem imam veliko manj težav, kot bi si kdo predstavljal. A velja tudi nasprotno, da ni nujno častno ne priti. O častnih in nečastnih, kakor tudi o moralnih in nemoralnih dejanjih – morda celo o etiki, bi se dalo razpravljati, sploh v luči, ki jo usmerjate v dejanj, ki “vodijo v boljšo prihodnost”.
@Gregor Golobič
@Anika…
Seveda nikakor ni nečastno oditi. S tem imam veliko manj težav, kot bi si kdo predstavljal. A velja tudi nasprotno, da ni nujno častno ne priti. O častnih in nečastnih, kakor tudi o moralnih in nemoralnih dejanjih – morda celo o etiki, bi se dalo razpravljati, sploh v luči, ki jo usmerjate v dejanj, ki “vodijo v boljšo prihodnost”.
Da. Če je amoralno (etiko bomo postavili tja, kamor spada: v področje estetike) ravnanje in delovanje tisto, ki ne vodi v boljšo prihodnost za posameznika in za skupnost, potem se lahko vprašamo naslednje: kakšna pa so bila ravnjanja in delovanja ter vodenja tistih vidnih in onih nevidnih na oblasti do leta 2010, če zanemarimo kratko epizodo štirih let kot izjemo/motnjo, da smo danes v stanju kakršnem smo? Moja ugotovitev je: ravnanja in dejanja so bila amoralna! Prihodnost, ko se z njo prej ali slej soočimo, nam pove kakšno je bilo ravnanje v tisti sedanjosti in tedaj se pokaže, ali so ravnanja v preteklosti in posledično danes vodila in bodo vodila v boljšo prihodnost za vse. Če ste se odločili »ostati«, prav. Morda imate občutek in znanje ter voljo ravnati moralno v smislu zgornje definicije. A moje vprašanje je, zakaj se stranka, na katere čelu ste, ukvarja z nepomembnimi drobtinami in okruški, ki letijo sicer iz in od amoralnih dejanj, samih dejanj pa se ne lotite. Če se še tako napenjate, štiri leta ne morejo biti tako usodna, da bi bila lahko edini vzrok za današnje tegobe. Teža amoralnih dejanj »vladajočih« v obdobju 2004-2008 je enaka procentom tega časovnega obdobja glede na celotno časovno obdobje recimo 66 let. A ni toliko pomembno, kdo bo »šel sedet« ali ne, pomembno je, da se označijo in razkrijejo amoralna dejanja in delovanja kot taka, ne glede na odgovornost/neodgovornost posameznikov ali barve oblasti. To prepustimo sodiščem! In tukaj ima/jo stranka/stranke ogromno dela. O čem govorim? Kako je mogoče, na primer, da so trase za AC in mostove na njih projektirali tako, da so morali graditi daljše in dražje mostove? Kako je mogoče, da so traso na Vipavskem postavili pred Nanos namesto za Nanos in potem ne predvideli vetrobranov? Kako je mogoče, da se prepletata javna in zasebna sfera v zdravstvu, fakultetah, ministrstvih itd. itd.? (Zasebna praksa mora biti dovoljena kot možnost, a mora biti strogo ločena.) Kako je mogoče, da se na ves glas in s strašnim propagandnim aparatom zagovarja cepljenje proti HIV-u za deklice stare od 11 let naprej, če pa vse resne raziskave odločno govorijo proti temu? Zakaj se skozi stranska vrata tihotapijo gensko spremenjeni organizmi? Zakaj država in lastniki ne plačujejo prispevkov za zaposlene? Zakaj gredo tovarne v stečaj, da se pridobi zemljišče za nebulozne gradnje. Kako je mogoče, da dajejo banke ogromne kredite brez zavarovanj ali s šibkim zavarovanjem »svojim«/našim«? Kako je mogoče, kako je mogoče … , da …. Ali smo res vsi tako pokvarjeni, ali pa zgolj neumni oziroma na milost in nemilost izročeni komu in čemu? Ne vem, slabo se nam piše! Zato, dela vam ne bo zmanjkalo. Treba pa je upoštevati tudi biosfero oziroma naravne zakone, kar zadeva časovnico uresničitve odločitev. Dva se lahko še tako prizadevno ljubita, a da se bo rodil potomec, mora miniti 9 mesecev. Tako je tudi s posevkom. Da iz semena zraste plod ali zrno, je pač potrebno točno določeno časovno obdobje in ustrezni letni časi; to je zakon biosfere ali narave. Biosfera, katere del smo in nam je dana v negovanje in skrb zanjo, je značilna za planet Zemljo in je do zdaj še skrivnost, kako se s pomočjo klorofila v listih rastlin anorganske snovi spreminjajo v organske in omogočijo nastanek in ohranjanje živalskega sveta, katerega del smo tudi ljudje. Zato jo moramo varovati kot punčico svojega očesa, a ne na račun oviranja napredovanja prebivalcev revnih opustošenih predelov Zemlje pod parolo trajnostnega razvoja in podnebnih sprememb s tehnologijami 19. stoletja! Človek – zoon politikon = žival, ki živi v skupnosti, a pri tem je Aristotel prezrl, da pripada človek noosferi, tisti sferi, ki jo je ustvaril človekov ustvarjalni na(v)dih in ki mu je bil dan mandat za Stvaritelja. Velika odgovornost, ali ne? In še nekaj, za konec. V zlati dobi Aten je bilo, preden je Periklej predal vladarsko žezlo svojemu nasledniku, veliko slavje v čast veličastnemu Perikleju. Ko se je naposlušal hvalnic svojih dvorjanov in občestva je vstal in dejal: »Če je zaradi posledic mojega vladanja in mojih odločitev en sam otrok zajokal zaradi pomanjkanja ali izgube staršev, sem bil slab vladar!«
In zato: zločin je zločin in tisti, ki ga stori, je zločinec! Ali si je Zares s tem na jasnem?
@G.Golobič : ” … moja poanta je nasprotno, da si bo pač kritična javnost (sebi in širše) morala v večji meri pomagati sama, saj zanašanje na to, da jo bo politika uslišala in “naredila red”, postavila “stvari na svoje mesto” ipd. implicira in vzpostavlja in reproducira natanko enak paternalizem, kot ga istočasno kritizira.”
Za kaj bi potem sploh rabili tako politiko?
Javnost si izbere politike predvsem za to, da bodo postavili tisto, kar je “razmetano”, na svoja mesta. Odpravljanje anomalij in vzpostavljanje reda (pa še marsikatere naloge bi se našle), to je solidno plačano delo za politika in za upravni aparat, s katerim naj politik po pooblastilu in v interesu javnosti ravna. Vaša ideja, da naj si javnost glede tega pomaga sama, sicer res ne diši po paternalizmu, ampak prej po neke vrste samoupravljanju. Izhajamo pa očitno iz situacije, v kateri naj bi (ali ne bi) politika “uslišala” javnost, kot temu pravite vi. Žal, ampak tako to ne gre več.
Po mojem skromnem mnenju ste vi, g. Golobič, rojeni za politiko, ki se vodi iz ozadja. Predvsem zato, da ne bi bili ves čas na očeh javnosti, zato da vas drugi ne bi presenečali z nepričakovanimi vprašanji, na katera včasih v trenutni zmedi ne najdete pravega odgovora, ampak bi imeli čas najprej vse lepo v miru premisliti, tu in tam sicer javno nastopiti, vendar po predhodnih konsultacijah s kolegi.
Mir je za filozofa zelo pomemben; v nadležni atmosferi neprestane medijske pozornosti pa lahko postane živčen, začne se zapletati v nepotrebne prepire, pri pogovoru vse pogosteje uporablja za sogovornika neprijeten ton … vse to pa ne škodi samo njemu, ampak tudi njegovim bližnjim.
P.S. Hvala vam za dosedanje odgovore, mislim pa, da je v tem dialogu vse bistveno že povedano, zato se umikam iz debate.
Hmm, sicer m.jarc ne komunicira vec, ampak politika tukaj res ni zato, da dela red. Niti med javnostmi, niti med sprtimi onkologi, niti v komisijah za zagovor doktoratov ipd.
Politika, tko ob oddaji na zdravje, postavlja dolocene kriterije za izbiro ene izmed vecih moznih razlicic za dolocanje druzbenih ciljev in nacinov za njihovo doseganje.
Politike imamo vedno bolj za to, da lahko na volitvah zamenjamo postavljalce kriterijev. Strokovnjakov ali birokratov ne moremo.
Ana M. Mayerhold je rekel/rekla: Kakšna pa so bila ravnjanja in delovanja ter vodenja tistih vidnih in onih nevidnih na oblasti do leta 2010, če zanemarimo kratko epizodo štirih let kot izjemo/motnjo, da smo danes v stanju kakršnem smo?
trditev, da so bivši člani zveze komunistov socialsitične federativne republike jugoslavije državo v pavzi štirih let vodili moralno, za razliko od vseh ostalih (a je tudi prva Peterletova vlada vključena v “moralono” vladanje z izjemnim moralnim početjem, kot je podelitve ene desetine vsega ozemlja države državi Vatikan?) je po mojem osebnem mnjenju najmanj amoralna – je pravzaprav hudo sprevržena.
če vsa omenjena “moralna” dejanja tistih štirih let integriram, zopet po mojem osebnem dojemanju “estetike” dobim zame nasprotje etike. razrast rakastega tkiva tajnih služb, hiperinflacija diskreditacije z nikoli prej videnim dnom v brezplačnikih, nepotizem, gradnja “pravovernih socialnih mrež (termina danes ni potrebno razlagati)”, vrnitev stalinizma v demokratično državo, kriminalna tajkunizacija, ki jo danes plačuje “demos” s finančnimi dolgovi, manipulacija z eksistemco ljudi v javnem sektorju s plačnim sistemom, ki je naredil iz zdravnikov ultraplačance in druge ponižane in razžaljene (aparatčikovo dojemanje kumrovškega “divide et impera” učenja iz zgodovine politike).. štiri leta dodane vrednosti k podlosti in gnusnosti (tistemu gnusu, ki smrdi po nepravovernem Sartru) vsakdanjosti žarometov v noči, črnih streh, betonu in veselic po vasicah v dolini, kamor komaj čakam,d a pridem domov, saj me tam veliki svet ne more ogroziti (parafraziram G. Golobiča).
Štiri leta, ki se prištejejo k onim od 1945 do poznih 80-ih prejšnjega stoletja. ne mi sprevrženo ponovnio prodajati člane komunistične partije socialistilčne federativne republike jugoslavije, kot tiste, ki s tekovino nimajo nič, čeprav delujejo absolutno enako, kot stara KP (in niti ne ZK). tako samo-sprenevedanje ocenjujem za podlo in nedostojno v kontekstu iskanja visokih estetskih (no ja?) ali raje etičnih norm ocenjenih na podlagi ocene moralnosti posameznih dejanj pri posameznikui, ki ni v pravi politični ideologiji.
@james
“Teža amoralnih dejanj »vladajočih« v obdobju 2004-2008 je enaka procentom tega časovnega obdobja glede na celotno časovno obdobje recimo 66 let. A ni toliko pomembno, kdo bo »šel sedet« ali ne, pomembno je, da se označijo in razkrijejo amoralna dejanja in delovanja kot taka, ne glede na odgovornost/neodgovornost posameznikov ali barve oblasti. To prepustimo sodiščem! ”
james, zakaj zlonamerno interpretirate moje besedilo? Če bi v obdobju 2004-2008 vladal bog ali hudič, ne bi mogla v štirih letih uresničiti vsega tistega, kar jima pripisujete. To obdobje sem izpostavila zato, ker sedanja garnitura v tem času pač ni bila na oblasti; zato tej sedanji garnituri za to obdobje ne moremo pripisati niti amoralnih niti moralnih dejanj, lahko jih pripišemo tedaj vladajočim, a časovnica je bila omejena na štiri leta. Sicer pa, če bi skrbno brali moje komentarje, bi lahko ugotovili, da se pravzaprav strinjava kar zadeva kontinuiteto! Vsebina steklenic je ista, le nalepke se po potrebi menjajo. Pika.
Ana: sam postavljam tezo, da je bila kontinuiteta 60 in več let delno prekinjena krajši čas z Drnovškom in, da smo s sedanjo vlado bili na začetku tranziciije. Obdobje, ki ga omenjate se po moje mora(te) pogumno prišteti k času tisth prvih desetletij po drugi moriji.
meni se zdi pomembna razlika: že skoraj katarzična za mase.. kot denimo bi morali razumeti med vrsticami športnico Maze-jevo, da ima tega, da ko pride domov po deželici skačejo pijanci s harmoniko in si jo lastijo.. lepo nazaj na noge s temi tezami postavljenimi na glavo.
vem, da se zaletavam v deželici z glavo v zid… ampak, to je nekaj kar za naprej z lahkoto obdrživa vsak zase.
@anika
nekaj zelo pomembnega je pa vendarle ostalo spregledanega:
“To obdobje sem izpostavila zato, ker sedanja garnitura v tem času pač ni bila na oblasti; zato tej sedanji garnituri za to obdobje ne moremo pripisati niti amoralnih niti moralnih dejanj, lahko jih pripišemo tedaj vladajočim, a časovnica je bila omejena na štiri leta.”
PARTNERSTVO ZA RAZVOJ!
Mar se niso skoraj vse parlamentarne stranke drenjale pri Janševih gležnjih in čakale na drobtinice z mize?
http://www.rtvslo.si/slovenija.....sano/53037
soodgovornost, čeprav manjša, še vedno ostaja. razen če se seveda ne bodo – tako kot ponavadi – izgovarjali (spet po balkansko), da s podpisom niso resno mislili ali kaj takega…
takrat ko je Janša s svojo falango prevzemal medije in uničil profesionalne kariere številnih dobrih novinarjev (a se kdaj kdo vpraša, zakaj smo priče novodobni tabloidizaciji?), so bili SD, Zares in drugi (razen LDS) partnerji!
in verjetno jim za podpis partnerstva nihče ni s pištolo na čelo dal ponudbe, ki je niso mogli zavrniti.
molčeče partnerstvo takrat, ko je bilo za novinarje najhuje, se kaže tudi danes – zato sedanje stanje v medijih nikakor ne preseneča.
če zaključim: marsikatero amoralno in nemoralno dejanje prejšnje vlade se lahko pripiše tudi tisti prejšnji opoziciji, ki je namesto, da bi opravljala svoje delo, raje sklepala umazana partnerstva z oblastjo!
@novinar
Da. Vsekakor. A čovek dandanašnji – kakor pri “požigu Reichstaga” na primer – , res ne ve, kdo pije in kdo plača in koga “juri bes” oziroma kdo “juri bes”. Verjetno eni druge in vice versa na naš račun! A nekaj me res zanima. Ali je res, da so vas v letih 2004-2008 tako zelo preganjali, novinarje, namreč?
@anika
če so o tem poročali New York Times, BBC, Reuters, AFP, EPE, Spiegel, Independent in še skupaj več sto tujih medijev (povzeto po nekdanjem medijskem blogu), potem bo najbrž nekaj že na tem?
razen če se verjame RTV, POP TV, Reporterju in drugi kanalizaciji, ki o Janševem pogromu nad novinarju sploh niso poročali, temveč so novoimenovani ali “kolaborantski” uredniki pri tem pogromu raje vneto sodelovali.
torej, ali raje verjameš RTV, Rosaviti Pesek, Geriču, Hlebšu, Možini, Vasletu, Erznožniku, Janšiču in v ozadju seveda Janševi zgodbi o še eni levičarski zaroti, ali pa raje številnim svetovnim medijem plus mednarodnim novinarskim organizacijam in nevladnim organizacijam namenjenim varstvu človekovih pravic, katerih sporočila praviloma nikoli niso dosegle slovenske javnosti prek etabilarnih medijev, ki so sicer obsedeni z vsakim slovenskim “pasjim drekom”, ki se objavi kje v tujini?
s čistko starejših in izkušenih profesionalnih novinarjev je “partnerska” politika naredila prostor za razne Hlebše in mnoga blont vreščala na televizijah, katera danes pokličejo po telefonu in je lahko “ekskluzivno sranje”, namenjeno političnemu nasprotniku, nemudoma objavljeno in to na čim bolj kričeč način!
preverjanja dejstev in profesionalne zadržanosti, ki sta lastna resnemu novinarstvu ni več. zato sedanja tabloidizacija ne preseneča.
@novinar
Hvala za odgovor. Obžalujem, da je bilo tako kot pravite. To ni dobro in spada v tista amoralna početja. Novinarji ste razpeti med obveščanjem javnosti/resnico in zahtevami lastnikov medija; ste med tnalom in nakovalom. Ni lahko. Čeprav če smo dosledni, lahko omejuje »svobodo govora novinarju« prav lastnik medija oziroma prostora, saj je lastninska pravica pred pravico do svobode govora, obe pa sta človekovi/človeški pravici. “Omejevan” novinar bi naj zapustil takšno medijsko hišo ob finančni pomoči novinarskega sklada v času brez zaposlitvr, ustanovljenega prav za take primere. A tudi novinarska združenja niso imuna za politične in ideološke igre, kar pa je povsem človeško. Če bi bili kriteriji za posamezne oblike člankov jasno definirani, namreč nekaj je poročanje in spet nekaj drugega je komentiranje in je zato velikokrat ta meja zabrisana, bi morda prihajalo do manj zapletov. Sicer pa roko na srce; novinarski poklic je za mlajše, tako nekako do 45 leta starosti; vendar je to seveda odločitev vsakega posameznega novinarja. Pa nočem biti pristranska ali delat na silo neko selekcijo. Način življenja in hitrost reagiranja ter pisanja člankov v roku je tako naporno, da zahteva zelo vitalnega človeka. Po nekaj letih takšnega stampeda se človek obrabi in postane nehote prilagodljiv, avtocenzura deluje morda podzavestno pa tudi strah pred tem, kje bo našel novo zaposlitev; zato lastniki tudi radi ali pa so vsaj v preteklosti zaposlovali novinarje brez diplom …
Kar pa zadeva pisanje tujih medijev o pogromu premiera Janše na slovenske novinarje – temu se ni čuditi, če so novinarji poslali svoj “na pomoč!« v Evropo in svet. Tiskovne agencije in medijske hiše po svetu zelo rade povzemajo takše zadeve, da lažje zakrijejo nečednosti pri sebi. A čez pet sto slovenskih novinarjev se je podpisalo pod svojo “peticijo”, ko so menili, da je stanje zaskrbljujoče in za to nosijo vso odgovornost. Možnost izražanja mnenja posameznikov se je z medmrežjem izredno povečala; to je marsikomu, ki hoče imeti monopol nad »resnico«, trn v peti. Ne morejo nas več kar tako prepeljati žejne čez vodo in to je dobro. Spoštujem delo novinarjev in se čudim, da v teh nemirnih časih sploh redno in urejeno izhajate oziroma urejeno informirate skozi e-medije. Vse dobro!
Hja, kar se mene tiče, lahko diskusijo na temo tukaj zaključim z dvema sposojenima komentarjema.
Prvič, m.jarc, nekaj dni nazaj:
“Po mojem skromnem mnenju ste vi, g. Golobič, rojeni za politiko, ki se vodi iz ozadja. Predvsem zato, da ne bi bili ves čas na očeh javnosti, zato da vas drugi ne bi presenečali z nepričakovanimi vprašanji, na katera včasih v trenutni zmedi ne najdete pravega odgovora, ampak bi imeli čas najprej vse lepo v miru premisliti, tu in tam sicer javno nastopiti, vendar po predhodnih konsultacijah s kolegi.
Mir je za filozofa zelo pomemben; v nadležni atmosferi neprestane medijske pozornosti pa lahko postane živčen, začne se zapletati v nepotrebne prepire, pri pogovoru vse pogosteje uporablja za sogovornika neprijeten ton … vse to pa ne škodi samo njemu, ampak tudi njegovim bližnjim.”
In drugič, s tem, kar je bila moja poanta v zvezi z GG in njegovo novo politiko pred dvema letoma in je še vedno, in ki jo je v intervjuju v SP Dela lepo poudaril Tine Hribar, filozof, ki ga zaradi celovitosti pogleda res spoštujem:
“…danes sta tako levica kot desnica omreženi. Delujeta na isti način… Nihče pa ni zmožen avtorefleksije, ni se pripravljen umakniti, vsaj malo popustiti in priznati, da je tudi on vleten v omrežja in da se obnaša podobno kot nasprotnik.
To je danes problem družbe kot take. Vsaka stran zelo dobro vidi nepoštenost, nepravičnost, manipuliranje na nasprotni strani, ne vidi pa tega pri sebi…”
Naj končam v temeljnem etičnem duhu, ki ga zastopa tudi Hribar: dokler ne bo priznanja lastnih napak, simboličnega kesanja za nazaj, ne more priti do sprave, ne more biti medsebojnega zaupanja in ne more priti do nove politike. Pač pa se morajo nosilci politike nujno vedno znova skrivati za drobnimi ali večjimi lažmi, da prikrijejo ali opravičijo stare grehe, in se zapletati v manipulacije, ki enkrat očrnijo nasprotnika, drugič pa se obrnejo proti njim samim.
Kot je nekč povedal Janez Drnovšek – če si pošten in vedno govoriš resnico, se nikoli ne moreš zaplesti.
Tega elementarnega političnega poštenja pri nas manjka. Si predstavljate, koliko lažje bi dosegli skupne razvojne cilje glede blaginje prebivalcev Slovenije, če bi politiki zmogli tovrstno elementarno poštenje in podprli dobre projekte ne glede na politično barvo in preteklost predlagateljev?
No, jaz verjamem, da se bo prejkoslej našla tudi takšna politična osebnost in takšna politična opcija.
@novinar
Zares nikoli ni pristopila k partnerstvu za razvoj, tako da ste z njeno uvrstitvijo med partnerje udarili mimo.
@jože p. damjan
Lepodušniško trpanje levice in desnice v isti koš, ki ste si ga sposodili od Tineta Hribarja, sicer odlično služi kreiranju pravičniškega prsta, ki ga govorec potem lahko kredibilno (ker enim in drugim pove, kar jim gre) usmeri v kogarkoli in zaradi česarkoli že, čemu drugemu pa pravzaprav ne. Je odlično orodje moraliziranja a slabo orodje analiziranja. Pa ne zato, ker bi enim in drugim ne bilo kaj za povedati in tudi ne zato, ker bi ne imeli kakšnih skupnih napak, ampak zato, ker ostaja na povsem splošni ravni (ob ustrezni stopnji posplošitve pa smo si sploh vsi podobni).
Največji problem tovrstnega moraliziranja pa vidim v tem, da iz “analize” (narekovaje uporabljam zato, ker ne gre za analizo, ampak za zdravorazumsko moraliziranje) izvzema vse, kar ne spada pod oznako “levi in desni”, še najbolj pa seveda samega sebe. Kakšno vrednost ima namreč ugotovitev, da “Vsaka stran zelo dobro vidi nepoštenost, nepravičnost, manipuliranje na nasprotni strani, ne vidi pa tega pri sebi…” ali “Pač pa se morajo nosilci politike nujno vedno znova skrivati za drobnimi ali večjimi lažmi, da prikrijejo ali opravičijo stare grehe…”, če se zoži le na “leve in desne”, gre pa za povsem običajne človeške lastnosti, s katerimi imamo vsak dan opraviti doma, v službi, skratka povsod!?
Problem Hribarjevih (in vaših) ugotovitev torej ni v tem, da ne držijo, ampak v tem, da jih, (ker ostajata na povsem splošnem nivoju, pri ugotovitvi sami) ni mogoče preikusiti. Z njimi se lahko zgolj strinjate, ali pa ne,odvisno od tega pač, koliko vaš osnos do sveta formirajo mediji.
Gregor Golobič je v tej debati, ko je tekla beseda o preteklih grehih Zaresovcev, ki bi jih morali obžalovati, da bi J.P Damjan lahko verjel v novo politiko, že pozval k navedbi teh grehov. Šele s takšno konkretizacijo bi lahko začeli argumentirano polemiko o enakosti grehov levice in desnice, Zaresa, SDS (s katero je – zgolj projektno, kot pravi sam – sodeloval tudi J.P. Damjan) in ostalih političnih akterjev. Ko bomo nehali razpravljati o tem ali res vsi lažejo in ali res vsi vidijo napake le pri drugih, pri sebi pa ne, skratka, ko bomo nehali moralizirati in se vprašali ali je npr. prodaja nekega podjetja, v pisarni predsednika vlade, zaradi nadzora nad pomembnim medijem, enaka npr. zakoniti prodaji nekega drugega podjetja brez javnega razpisa in ali je npr. politično imnovanje strokovnjaka, ki podjetje dobro vodi, enako političnemu imenovanju nekega krjavlja, ki podjetje v 4 letih spravi na kant, bo razprava o pretekljih grehih in potrebi po obžalovanju postaka racionalna. S tem pa tudi vaša (ne)pristranskost do Zares.
@Bogdan Biščak
Da. Zares je padel z neba od nikoder in izven časa. Zanima pa me, kdo bo končno dal gol na tej tekmi med istima moštvoma. Teče že 15. podaljšek, gola pa še nobenega. Gledalci odhajajo, sponzorji so praznih malh, tekma pa še kar traja in traja … verjetno bo do onemoglosti igralcev obeh moštev. Zbogom.
@Bogdan Biščak
prav imate, res sem udaril mimo! se opravičujem za napako in se hkrati zahvaljujem za vaše opozorilo nanjo.
spodnji “zgodovinski” zapis morda pojasni, zakaj sem se takole “na prvo žogo” zmotil. nikakor pa ga ne razumeti kot opravičevanje, temveč zgolj kot ponazoritev “normalnih” razmer izpred treh let:
Janša: Formalne širitve Partnerstva za razvoj ne bo
Ljubljana, 27. marca 2007 – Predsednik vlade in predsednik največje vladne stranke SDS Janez Janša je po današnjem delovnem sestanku z vodjo poslanske skupine nepovezanih poslancev Zares Matejem Lahovnikom novinarjem dejal, da je po sestanku jasno, da formalne širitve Partnerstva za razvoj ne bo. Lahovnik pa je dejal, da je Janša izrazil pripravljenost, da se identificirajo nekateri ključni projekti in da glede teh poiščejo najširši možni konsenz. To Lahovnik šteje za dosežek današnjega sestanka.
Po Janševih besedah formalne širitve Partnerstva za razvoj ne bo – ne le zaradi Lahovnikovih stališč, temveč tudi zaradi pomislekov nekaterih drugih predsednikov strank, ki sodelujejo v partnerstvu, pa tudi zato, ker projekt prehaja v zaključno fazo in ga je treba zaključiti tekom letošnjega leta.
“Pred nami je še en trd oreh, in to je reforma trga dela, kjer pa so se usklajevanja že začela in ponovno podpisovanje sporazuma in dogovarjanje o sami formi bi vzelo preveč časa,” je dejal Janša. Tako so se po njegovih besedah dogovorili, da se ta projekt skuša s samostojno poslansko skupino usklajevati posebej. “S tega vidika je dosežen produktiven kompromis,” je dejal.
Pogovarjala sta se tudi o projektih, ki za sprejetje zahtevajo dvotretjinsko večino, ali pa so takšne narave, ki presegajo aktualno delitev med pozicijo in opozicijo. Tu je na prvem mestu pokrajinska zakonodaja, je dejal Janša. Dodal pa je tudi, da je “naša ambicija rešiti vprašanje izbrisanih z ustavnim zakonom”. Po njegovih besedah bodo naredili “še en poskus z vsemi poslanskimi skupinami, da bi dosegli dvotretjinsko soglasje”.
Omenil je še priprave na predsedovanje Slovenije EU in tudi tu bo samostojna poslanska skupina vključena v vsa usklajevanja v okviru parlamentarnih strank, je dejal Janša.
Na novinarsko vprašanje glede primanjkljaja v obveščevalno-varnostni agenciji SOVA je dejal, da se pojavljajo razne insinuacije, ki nimajo zveze s tem, kar dela vladna delovna skupina. Čudijo ga “pretirane reakcije tistih, ki jih ni še nihče za nič obtožil in jih nihče ni nameraval obtožiti”. “Očitno je slaba vest mnogo večja, kot pa se je predvidevalo,” je dejal Janša.
Lahovnik pa je novinarjem povedal, da je bil namen sestanka predstaviti predsedniku vlade njihove poglede o sodelovanju med pozicijo in opozicijo pri nekaterih ključnih temah, npr. pri odnosih s Hrvaško, umiku države iz gospodarstva in uvedbi pokrajin.
Po Lahovnikovih besedah se njihov pogled glede rezultatov partnerstva razlikuje od Janševega. V takšno obliko partnerstva, ki je ne ocenjujejo tako pozitivno kot ostali, ne nameravajo vstopiti. A to po Lahovnikovih besedah ne pomeni, da izključujejo možnost sodelovanja s pozicijo.
Kot je znano, je novica o Janševem povabilu poslanski skupini nepovezanih poslancev ter poslanski skupini LDS, naj se pridružijo partnerstvu, prišla na dan 10. marca. Poslanci LDS so Janševo povabilo že zavrnili.
Janša je v okviru nedavnega obiska v Kopru izrazil zadovoljstvo nad “v veliki meri pozitivnim odgovorom” skupine nepovezanih poslancev, s katerimi bodo na delovnem srečanju preverili, “ali obstaja dejanska pripravljenost za sodelovanje” v partnerstvu. Obžaloval pa je, da so v LDS povabilo ponovno zavrnili.
Sporazum o sodelovanju v Partnerstvu za razvoj so parlamentarne stranke z izjemo LDS podpisale 18. aprila 2006. Premier Janša je tedaj poudaril, da je podpis sporazuma pomemben, ker predstavlja osnovni vsebinski okvir, v katerem bodo partnerji iskali konkretne rešitve in odgovore na slovenski razvojni izziv. S pristopom k partnerstvu naj bi se partnerji zavezali k tvornemu sodelovanju pri iskanju najboljših odgovorov na prihodnje izzive in iskanju soglasja pri sprejemanju reform in njihovi promociji v javnosti.
všeč mi je kot se operira z noro težkimi besedami, moralo ali vsaj etiko in se fanatično sklicuje na rimnsko-katoliško spoved. obžalovati in obžalovati (skesati se in to ne v spovednici ampak pred očmmi dežurnih pravičnikov?)..potem pa naprej z raboto. In zakaj se naj kršansko opravičujejo tisti, ki nikoli niso bili čalni KP SFRJ, medtem ko članom KP SFRJ k spovedi ni treba. pa čepšrav je zaradi njihove nore oblastiželjnosti umrlo 200 000 ljudi.
važna so dejanja ali kot pravi za svoje kolege ekonomiste Rado Pezdir, njihove prodane duše, ki uspevajo na t.i. prostem ali svobodnjaškem trgu (pri tem se zanemarja realnost, ki zaradi človeka kot takega nikoli ne bo prostega trga, ki je le klerikalni fundamentalizem skrit za fah idiotizem). svetovanja z a davkoplačevalski denar podjetij a la slvoenske železnice, ponorelost termoelekrarn, zazidalnih načrtov, produciranega baby boom z manipulacijo vseh manipulacij, da samo noro povečanje rojstev zagotavlja penzione,..
ko berem pravičništvo, ki se zrcali v napadih na Golobiča, se takoj obrnem proti vsem t.i. kršanskim pravičnikom (pokesajte se, vsaj opravičite se), ki se skrivajo za relativizmom, da kritizirajo vse, dejansko pa si upajo frontalnega napade le na tiste, ki nikoli niso bili člani UDBE ali KP SFRJ. Bljak pa taka moral, pravičništvo, ki ni zmožno samorefleksije (če sedaj parafraziram).