NATO je iz zavezništva, ki bi naj povezalo države zahodne Evrope z ZDA, da bi se lažje obranile ogromne sovjetske konvencionalne premoči po zaključku druge svetovne vojne, prerasel v svetovno policijo. Zasnovan za obrambo držav članic pred zunanjim napadom je zdaj v vlogi branilca interesov zahoda v oddaljenem Afganistanu. Nič čudnega, če se toliko ljudi sprašuje, kaj ima Afganistan z obrambo držav članic zavezništva in ali ni ta vojna tako ali tako že zdavnaj zavožen projekt.
Nizozemska vlada je že padla zaradi nestrinjanja s sodelovanjem države v afganistanskih operacijah: umik 2000 vojakov se pričakuje še to leto. Ni pa to edina država 28- članskega pogosto neusklajenega zbora, ki razmišlja o umiku. Kanadčani, ki so v vojni izgubili več 140 svojih vojakov, največ za Američani in Britanci, se tudi pripravljajo na umik. Kljub temu po besedah generalnega sekretarja Nata Andersa Fogha Rasmussena 40 odstotkov tujih vojakov v Afganistanu ne prihaja iz ZDA in od teh jih je ogromno iz zavezništva, žrtve pa so razmeroma visoke. Vloge zavezništva torej ne gre kar tako odpisati kot nepomembne, saj si ZDA prizadevajo za vsakršno pomoč, kakorkoli majhna že je, ki jo lahko dobijo.
Ameriškemu obrambnemu sekretarju, Robertu Gatesu se zdi tako ‘demilitarizacija Evrope’ dolgoročen problem zavezništva in grožnja vzpostavljanju miru v Afganistanu skozi vojne operacije. Že v teh besedah, v vojni za dosego miru, leži ovira večji podpori s strani evropskih zaveznikov, ki so vedno manj pripravljeni za obrambo namenjati ogromna sredstva, še manj pa svoje vojaške sisteme preizkusiti na bojišču in tvegati žrtve in s tem jezo svoje domače javnosti. Ta ni pripravljena tolerirati niti tako nizkega števila padlih, kot se jih je nabralo v Afganistanu. Od leta 2001 manj kot 1700, kar je precej manj, kot so zahtevale vojne v preteklosti.
Resnično, v Washingtonu so lahko zaskrbljeni za uporabnost zavezništva, ki noče za obrambo nameniti večjega deleža svojega BDP in se kaže nepripravljeno resnično stati ob strani ameriškim operacijam po svetu. Le pet jih namenja več kot dva odstotka BDP za obrambo, ZDA seveda mnogo več, in razumljivo je, da za ta denar ni mogoče kupiti vsega, kar bi bilo potrebno. Kot je na seminarju predstavnikom zavezništva dejal Gates, ‘je bila demilitarizacija Evrope, ki se kaže v odporu javnosti in politikov do uporabe sile, v 20. stoletju blagoslov, zdaj pa postaja ovira za doseganje resnične varnosti in trajnega miru.’
Vprašanje je seveda, ali evropske članice zavezništva v resnici ogrožajo svojo varnost s tem, ko za obrambo namenjajo mnogo manj kot ZDA in privabljajo agresivne poteze svojih tekmecev. Razen mednarodnega terorizma in velike vzhodne sosede Rusije, ki pa se še vedno ukvarja z reformami svojih oboroženih sil in ima velike težave z modernizacijo, nimajo kakšnih posebnih potencialnih sovražnikov in nizki odstotek BDP, namenjen za obrambo, še ne pomeni, da je ogroženost zavoljo dobro oboroženih in številčnih tekmecev kaj posebej velika. Na kratko, evropske države članice zavezništva si svojo miroljubnost lahko privoščijo.
Pogled iz Washingtona je drugačen, saj je treba skrbeti za svetovni imperij vojaških oporišč in zagotavljati prevlado na ključnih območjih in s tem tudi prevlado na globalni ravni. V njihovih očeh so ZDA velika sila z močjo in odgovornostjo svetu vsiljevati svojo voljo, medtem ko se Evropejcem prej zdi, sploh po pol stoletni podrejenosti zahodne Evrope, da ne predstavljajo kakšne posebne teže v mednarodni areni in da se mnogo bolj kot igrati velike sile, splača svojo obrambo in obrambo svojih interesov po svetu preložiti na ramena Američanov.
Skrb za prihodnost zavezništva nikakor ni neutemeljena, saj se vedno bolj zdi, da sloni samo na enem stebru, ki pa je sam močno pod udarom. Res je, da so poškodbe tega ameriškega stebra v pretežni meri posledica pustolovske zunanje politike, ki si je ustvarila celo armado sovražnikov in se spustila v vojne, ki so in še požirajo ogromno njihovega bogastva, toda po drugi strani je drugi, evropski steber, kljub previdnosti že skrajno načet. Vprašanje spet, če bodo svarila ameriškega obrambnega sekretarja kaj zalegla ali pa bo zavezništvo vedno bolj le papirnati tiger.
