Ljudje v razvitih državah večinoma krize še niso občutili, zaradi tega se upirajo reformam in drugim korenitim spremembam. Za to, da bi jih sprejeli, bi bil očitno potreben šok, kakršnega so doživeli na Islandiji, Latviji ali na Irskem. Islandci so recimo čez noč ostali pred zaprtimi bankami, ker so bankrotirale, inflacija je poskočila na 10 odstotkov, krona je v primerjavi z evrom izgubila 70 odstotkov vrednosti, zato so Islandci kar naenkrat ugotovili, da njihov denar ni nič več vreden, da ne morejo več po ugodnih cenah na dopust v tujino, tisti, ki so se lahko, so se začeli izseljevati iz države, bolnišnice so zapirali, ker ni bilo denarja za njihovo delo. Prebivalci ene najbolj bogatih držav na svetu so čez noč doživeli šok, je ob predstavitvi knjige Čas po krizi (Nachkriesenzeit) povedala soavtorica Sonja Sagmeister. Zdaj Islandija enako kot Latvija in Irska že okreva.

Torej je nauk njihovih zgodb za druge države, da ne bo sprememb, dokler ljudje ne bodo doživeli podobnega šoka? To je odvisno od države, od mentalitete njenih prebivalcev. Če bi se to, kar se je zgodilo na Islandiji, zgodilo recimo v Avstriji in Nemčiji, bi se gotovo občutno povečalo število samomorov, Islandci pa so po naravi optimisti, njihova mentaliteta je drugačna, zato takšnih hudih posledic ni bilo, ampak so ta šok izkoristili za spremembe, je dejala Sagmeistrova. Podobno je mogoče reči tudi za Irce in Latvijce. Daniel Gros, drugi avtor knjige in direktor inštituta CEPS v Bruslju, je nadaljeval, da je prelaganje reform in sprememb dolgoročno nevarno. Islandija pa je po njegovih besedah laboratorij za globalno krizo.

Islandci so se pred krizo na veliko zadolževali, poceni denar, ki je bil na voljo, so investirali, kupovali so tvegane finančne produkte in druge naložbe, ki so jih ponujali skladi hedge in investicijske družbe,  njihove banke so se širile v tujino in ponujale visoke donose, za kapital tako rekoč niso imele garancij za pokritje tveganj v primeru nezmožnosti poplačila. Ta sistem je deloval, dokler je balon rasel in smo imeli kreditni razcvet. Ko je balon počil, se je sistem sesul.

Glavna razlika med Islandijo in Grčijo je, da je na Islandiji z rastjo zasebnega zadolževanja javni dolg padal. Pred bankrotom je bil javni dolg Islandije nič. Ko je prišla kriza, je narasel javni dolg, zasebni dolg pa je padel. V Grčiji, kjer so se zadolževali za trošenje, pa je hkrati z zasebnim dolgom rasel tudi javni dolg, enako kot v Veliki Britaniji, Španiji in na Portugalskem. Tudi to lahko pripelje do bankrota, kar se seveda ne bo zgodilo v nekaj tednih. Islandija je bankrotirala v dveh tednih, a po dolgotrajni krizi, v Argentini je trajalo dve leti, preden je razglasila bankrot.

Grki so od evropske komisije dobili dve leti časa, da svoje javne finance spravijo v red, a nič ne kaže, da so to pripravljeni narediti, saj očitno hočejo še več kreditov. Če jih bodo dobili, se bodo postavili v vrsto tudi Španci, Portugalci in še kdo. Irska se je znašla pred bankrotom predvsem zaradi pretirane gradnje v zadnjih desetih letih. Pred krizo je gradbeni sektor v tej državi ustvaril 20 odstotkov BDP, zdaj lahko gradbeništvo za deset let preneha delati, kar je seveda slabo za rast, saj bo država s tem izgubila kar petino BDP. Enak problem ima Španija, je razlagal Gros. Mi lahko dodamo, da Slovenija prav tako ni prav daleč, ko govorimo o gradbenem razcvetu – gospodarska rast je pred krizo tudi v Sloveniji temeljila na pospešeni gradnji avtocest, trgovskih centrov v vsaki vasi, pospešeni stanovanjski gradnji, gradnji poslovnih con, ki so večinoma seveda prazne. Za Irsko Daniel Gros pravi, da bo posledice gradbenega buma čutila vsaj deset let, kar je optimistična ocena, saj Japonska recimo posledice svojega s konca 80. let prejšnjega stoletja čuti še zdaj.

Daniel Gros ima za evroobmočje dva scenarija. Po prvem bodo preostale članice Grčiji zagotovile posojilo, ki ga bodo Grki porabili za potrošnjo in čez pol leta  ali devet mesecev bodo prišli spet po nov znesek, ko bodo ta denar porabili, je pričakovati spet novo zahtevo. Vprašanje je pri tem scenariju samo, koliko časa bodo Nemci to pripravljeni plačevati. Če bodo z enakimi zahtevami prišli še Španci in Portugalci, bo to za evroobmočje pomenilo nekaj let veliko krizo in veliko javno zadolževanje. Po drugem scenariju bi se bilo treba začeti takoj pripravljati na nesolventnost Grčije in morda še katere članice. V obeh primerih vidi rešitev v ustanovitvi evropskega monetarnega sklada po zgledu Mednarodnega denarnega sklada (IMF).

Tudi Nemčiji ne kaže dobro. Njena rast je v zadnjih letih temeljila na proizvodnji investicijskih dobrin. Ker pa po krizi ne bo več poceni denarja, bo investicij občutno manj, in nemški proizvajalci teh dobrin lahko seveda pričakujejo manj naročil. Nemci so po Grosovih besedah preveč samozadovoljni, preveč poudarjajo, da so med državami, ki jih je kriza manj prizadela, kar je dolgoročno lahko zelo nevarno. Zaradi tega so manj pripravljeni na prilagoditve, če jih ne bo, bo nemško gospodarstvo v prihodnjih desetih letih šibko. Gros celo pravi, da lahko v prihodnjih desetih letih Poljska prehiti Nemčijo, ker je enako kot druge države v Srednji in Vzhodni Evropi bolj pripravljena na spremembe in prilagoditve, predvsem veliko vlaga v človeški kapital oziroma znanje. Nasploh je v prihodnjih desetih letih pričakovati večje uravnoteženje med zahodnim in vzhodnim delom EU – delitev na bogati zahod in revni vzhod se bo izbrisala.

Na globalni ravni so zmagovalci krize seveda Kitajci. Do krize denar za investiranje ni bil problem, bil je poceni in dostopen, zato je lahko vsakdo, ki je želel, investiral. Zdaj bo denar drag in težko dostopen, zato bo lahko največ investiral tisti, ki ima lasten kapital. In tega ima največ Kitajska, dobesedno sedi na njem. Kdor si bo denar moral izposojati, bo šibkejši in v to skupino nedvomno sodijo ZDA. Če bi ves kapital, ki ga ima Kitajska v dolarjih, na trgu nebeškega miru zložili v 100 dolarske bankovce, bi prišli do lune in nazaj. Njihove rezerve so namreč vreden 2500 milijard dolarjev. Toda moč Kitajske ni v teh dolarskih bankovcih, ampak v lastnem kapitalu, ki ga ima na voljo za investiranje, pravi Gros. Glede na kupno moč bo Kitajska čez deset let po njegovi oceni v svetovnem BDP dosegla 20-odstotni delež, EU bo imela le 10-odstotnega, kar pomeni, da se bo njen delež prepolovil in bo zato imela na globalni ravni vse bolj obrobno vlogo, če politika ne bo potegnila ustreznih potez.

Moč Kitajske sta s Sagmeistrovo ponazorila s sliko, ki je pokazala, da je investicije vseh glavnih držav v EU – Nemčije, Italije, Francije, Velike Britanije – mogoče spraviti na dvorišče od cesarske palače v Pekingu. Ob tem je tudi pomembno, da na Kitajskem vsako leto konča študij na univerzi 6 milijonov študentov, 30 odstotkov mladih se pripravlja na študij na univerzi. Dolgoročno to pomeni, da Kitajska ogromno vlaga tudi v človeški kapital, kar bo eden ključnih dejavnikov za razvoj njenega gospodarstva v prihodnjih 10 ali 20 letih. Samo vprašanje časa je tudi, kdaj bo kitajski juan postal svetovna valuta. To je povsem odvisno od odločitve oblasti v Pekingu.