Ravno ko so na nacionalni televiziji nehali risati pajkove mreže, ki jih je na plan vrgla mogočna afera bulmastifi in so si obrisali solze ob razveseljivi novici, da se narodni mučenici Petri Majdič rebra uspešno celijo, je napočil čas za dogodek vseh dogodkov: izbor pesmi za Evrovizijo, Ema 2010. V nedeljo zvečer smo si lahko na nacionalni televiziji ogledali glasbeni in televizijski presežek brez primere, ki ni pokazal le cvetobera slovenskih glasbenikov in televizijskih ter radijskih voditeljev, temveč je omogočil vpogled v najčistejši in najbolj neoporečni glas slovenskega ljudstva. Nedeljski večer pred televizijskim zaslonom je bil eno samo čudenje.
Še preden sem se nehala čuditi dejstvu, da prireditev povezujeta brat in sestra Flego, sem se začela čuditi, kako lahko eno izmed največjih prireditev nacionalne televizije povezuje ženska, ki tako slabo obvlada nacionalni jezik, da malone vsako besedo naglasi narobe? Lorella Flego je kot zakleto celo v najkrajšem stavku naletela vsaj na eno besedo, ki je ni znala izgovoriti v skladu s pravorečjem, njen vendarle za spoznanje bolj artikulirani brat pa je kot uročen ponavljal, da spremljamo Emo “dvajsetdeset”, ne da bi enkrat samkrat po slovensko povedal, da se nam piše leto dva tisoč deset. Poleg tega je iz rokava eno za drugo stresal ponesrečene šale, vredne naziva čisti slovenski humor, njegova sestra pa se je prisiljeno nasmihala duhovičenju.
Drugi voditeljski par, Ivo Kores in Bernarda Žarn, se je s podobno nesproščenostjo javljal iz slavnega “green rooma”, kjer se je pogovarjal z nastopajočimi. Vsi štirje so v gledalcu zbujali občutek, da jim je silno neprijetno ter komaj čakajo na konec prireditve. Ob nekaj posebej zateglih vprašanjih in neuspelih šalah se mi je zdela njihova zadrega tako velika, da sem iz uvidevnosti do njihovega položaja preklopila na drugi program, kjer so se levje borili zimski športniki. Slovenski televiziji nič ni bolj tuje od sproščenosti voditeljev zabavnega programa. Iz posploševanja, hvalabogu, mirne duše lahko izvzameno Hribarja, Zrneca in Bizovičarja. Po slednjih dveh se mi je v nedeljski družbi sproščene nacionalne televizije tožilo kot še nikoli.
Čudenje pa se je z opazovanjem voditeljev šele začelo. Bistvo Eme je vendarle glasba. Pa saj ne da je bilo pričakovati presežke, ampak naše dive bi vendarle že lahko ugotovile, da jim ni treba uprizarjati verzov svojih popevk z roko, ovešeno s tančico. Besedilo je razumljivo tudi, če nam ga ne pokažejo. Sicer je bilo videti nekaj solidnih nastopov, izstopala sta Hamo in Gal Gjurin s pesmijo Črni konji čez nebo. A glede na to, da je o zmagovalcu letošnje Eme povsem odločalo ljudstvo, ni bilo pričakovati, da bi se fanta lahko približala zmagi. Nenazadnje njuni poslušalci niso volilno telo, ki bi manično segalo po telefonu in klicarilo za njuno zmago. Se je pa našlo 15.907 Slovencev, ki so v roke prijeli telefon, da so glasovali za svoje izbrance ter jim priklicali absolutno premoč.
Domače viže zbujajo zanos, domovinski čut, ljubezen in ponos, se glasi del besedila zmagovalne pesmi. Zbujen domovinski čut je združil Slovence, da so za hip pozabili na pajkovo mrežo afere bulmastifi in na forumih raje razpravljajo o tem, kaj vse mora naš mali narod še pokazati in kaj je tista pristna slovenska stvar, ki bo svet prepričala o naši veličini. Smo edini, ki imamo Kalamare z Žlindro. In smo jih pripravljeni deliti s svetom!
Ljudska izbira so tako postali Ansambel Roka Žlindre in Kalamari s štiklcem Narodnozabavni rock. Šlo naj bi za združitev narodnozabavnega in rokerskega komada, pri čemer naj bi bili Kalamari rokerji. A še huje od tega, da se Kalamari sami označijo za rokerje je, da jih tako imenujejo tudi drugi. Pa ne le ostarele gospe, ki z gugalnika dremajoče spremljajo Emo in z rokerjem ozmerjajo prvega nemarnega dolgolasca, ki ga zagledajo na zaslonu, ampak tudi novinarji z Rosvito Pesek v ponedeljkovih Odmevih na čelu. Res je, da je frontmanu Jožetu Ježu – Pepiju na rokavu majice pisalo devil, a morda to vendarle ni najbolj rokerska značilnost tega sveta. Rok Žlindra, ki za frontmanom Kalamarov po rokerskem videzu niti ni kaj dosti zaostajal, se sicer ni razglasil za rokerja (čeprav je Rok). Vidno zadovoljni Rosviti je še povedal, da bosta ansambel v rodni Sodražici sprejela tako domači župan kot še njegov kolega iz Ribnice z vsemi svetniki. Kar se tudi spodobi, če je že slovensko podeželje Sloveniji izbralo predstavnike!
V svet torej pošiljamo, kot pišejo na forumih, nekaj pristno slovenskega. In to šteje. Hvala bogu za demokracijo, hvala bogu za glas ljudstva in hvala bogu, da ni bilo strokovne komisije, ki bi Narodnozabavnemu rocku nedvomno preprečila zmago. Ali, kot je zapisal moj forumski favorit: “Odločal je glas ljudstva. Hvala bogu, da ni bila vpletena kakšna komunajzerska žirija, ki bi forsirala svojega ponarejenega predstavnika.”
Glede da sta brat in sestra Flego (zelo verjetno) manjšina, bi prvo pohvalil njuno artikuliranost v nematerinem jeziku in pohvalil nacionalko pri izbiri para. Si misliš Manca, kako fajn bi se ti zdelo, da bi San Remo vodila zamejska Slovenca? Zahvalil bi se tudi za razsvetljenje o tem kdo je izstopal, kaj je prava kultura in kvaliteta in kaj ne. Rezultati so tudi mene presenetili, vsaj za prvi hip, dokler se nisem spomnil še drugih rezultatov povprečnega slovenskega okusa, poslancev v parlamentu.
Haha. Na tekmovanje jih lahko pošljemo skupaj s CD-jem pesmi od Murka in jim vljudno sporočimo, da je Damjan Murko usoda, ki jih čaka, če tokrat ne zmagajo naši. Še vsaj naslednjih “dvajset deset” let – do končne zmage.
(zadeve seveda nisem gledal, sem pa poskusil – če bi me kdo pri tem zalotil, bi me bilo bolj sram kot, če bi me ujeli na video posnetkih iz Baričevičeve garaže – poskušal pa sem poslušati kalamarovsko-žlindrovski zmagovalni komad pa mi še ni uspelo priti do konca: lahko zdržim nekje do druge ponovitve besedne zveze “naaaj booo pozitiven šok”)
Zmaga je naša!
Meni se zdi v redu, da kdaj zmaga tudi harmonika. Res pa bi lahko pesem (še vedno) preimenovali v “Narodnozabavni pop”.
Res se je Rosvita, navdušena nad govejo muziko, ki jo izvaja tudi njen partner, kar cedila ob gostih v studiu. Ni si težko predstavljati, kako bo ob fiasku naših v Oslu gostila te iste ljudi, krilila z rokami in patetično spraševala: “Le kaj je šlo tokrat narobe? Kako to, da Evropa ni prepoznala polke v roku in jo ustrezno nagradila? Kako si to predstavljate, kako ste se počutili ob taki očitni krivici, ki se vam je, po mnenju mnogih, zgodila?”
“In kdo vas je, zdaj ko stvari gledate od daleč, po vašem sploh umestil v to zgodbo?”
Po moje (glede na bizarnost celotnega projekta Evrovizije) ima ta ekipa do sedaj daleč najboljše možnosti za zmago – dosedanji nastopajoči so vedno imeli predvsem veliko možnosti za uvrstitev v finale, višjo vsoto bi si upal staviti samo še na Turbo Angelse ali na Atomic Harmonic.
Konec koncev je pa le harmonika slovenski pristni prispevek popou – pa tudi kalamari so že nekaj časa slovenska nacionalna jed.