Pahor bi moral Pogačnika odžagati, da pomiri duhove hujskaštva, moralizma, pravičništva, posploševanja.
Marko Crnković, Dnevnik
Najprej obvezna izjava pod prisego: podpisani nisem ministrov sorodnik, prijatelj, pacient ,klient ali lobist; nisem član ali podpornik njegove stranke, mreže, klana ali koterije. Tudi psov nimam, imam pa nagonski odpor proti igri »vsi na enega«, pa čeprav je minister. Ker – če je kaj, kar mi pri lovu na glavo kmetijskega ministra v aferi Baričevič vzbuja več nelagodja in vprašanj kot »hujskaštvo, moraliziranje, pravičništvo in posploševanje« v medijih, je to nenavadno soglasje, skoraj »enoumje« vseh deležnikov v tem dogajanju javnosti: od živo-rumenega Sveta na Kanalu A in 24ur, kjer so odstop zahtevali še hitreje kot ponavadi, preko tiskanih tabloidov, do SDS in SLS, ki sta ustavno obtožbo proti predsedniku države (35 kršitev ustave) kar kopipejstala na ministra (11 kršitev ustave), pa do miselnega tanka Liberalne akademije, ki protestira »le« proti vplivom ministrstva na medije – mimogrede, ti so bili skrajno neuspešni, morda zato, ker je ministrstvo izbralo napačen pristop.
Najbolj pa me je presenetila včlanitev ponavadi racionalno argumentiranega in hladno analitičnega Dnevnikovega Tomaža Mastnaka v to razgreto družbo, in to z najtežjim topom – obrambo »javnega interesa«. Že kar od začetka mu je jasno, da gre za afero vseh afer, kjer lahko«vidimo, kako se nam vlada«, razkrila se je »mikrofizika oblasti« in »kako si naši vladajoči predstavljajo oblast«: minister je nad zakonom, je »sončni kralj«, ki arogantno vpije »pravna država sem jaz«. Avtor nato zgroženo ugotovi, da pri nas ni pravne države, ampak imamo »pravniško državo« – »stanje, v katerem si tisti, ki imajo dovolj denarja in oblasti, lahko kupijo pravniške storitve, s katerimi si pri dvomljivih poslih pokrijejo hrbet«.
»Pravniška država« – krasen nov kliše za medijske klinike za rumeno mrzlico. Bil sem kar malo slabe volje, saj sem isto domislico že prej izrekel zasebno (lahko navedem priče). A po drugem branju sem si premislil. Kajti ne le, da gornja definicija »pravniške države« v tem konkretnem primeru (še) ni jasna in dokazana – tudi dokazljiva je težko, saj ni šlo za posel, pa tudi hrbet si »tisti« ni zelo dobro pokril, kot kruto priča njegovo nepokrito truplo na netu. Cela njegova »mreža« mu tu ni mogla pomagati. Nisem pravnik, a vse kaže, da je žrtev predvsem uporabila »vsa pravn(išk)a sredstva« za vrnitev psov – kar je njegova zakonita pravica, ki jo – tudi pogosto v lastno škodo – vsak dan uporabljajo legije slovenskih obsesivnih pravdarjev, ki ustvarjajo sodne zaostanke in pravniške dobičke.
Ali ni prav to »in concreto« pravna država, poleg visokega ideala in klišeja o »vladavini občih, za vse enakih zakonov« in »enakosti pred zakonom«? Dr. Mastnak bolje od mene ve, da stvarne enakosti med državljani v liberalno-demokratičnem kapitalizmu ni in je ne more biti – »kaj pa ste pričakovali?«, bi najbrž rekel Slavoj Žižek kot ob tajkunski aferi. Obstaja le bolje ali slabše delujoča »pravniška država«, v kateri je pritisk organizirane javnosti – poleg volitev – za izboljševanje zakonov in njih boljše izvajanje ter za enakopravno dostopnost do pravniških storitev edini legalen način boja za javni interes. Je druga plat zakonitosti – legitimnost tega sistema pri nas res že tako spodkopana, je samovolja vladalcev res že tako velika in izven vsakega nadzora, da je ministrovo sklicevanje na pravno državo nedvomen cinizem in oblastniška aroganca »sončnega kralja«, ki je nad zakonom?
Zelo dvomim; minister je v soju medijskih žarometov in pod zapornim ognjem pravičnikov in hujskačic bolj kot kralj deloval kot zajec pred kačo klopotačo (hej, saj je kar sam menda ponudil odstop dan po dogodku).Prej nasprotno – odrekanje te pravice ministru je tisto, ki dodatno spodkopava minimalno zaupanje v pravno državo, brez katere te ni. Pravi politični pomen take interpretacije lepo razkriva gornji cinični nasvet Dnevnikovega kolumnista Crnkoviča premieru. Ministrovo samožrtvovanje, torej priznanje, da nima pravice sklicevanja na pravno državo, bi bilo šele pravi »cover-up«, prikrivanje: postal bi/bo »žrtveni kozel« za vse grehe , ki jih oblasti in njenim »mrežam« in »navezam« že dolgo očita »javnost«, ki jo vedno bolj poosebljajo kar mnenjski voditelji v tisku za manjšino, ki bere, za večino, ki le gleda, pa notorični prenašalci in razpihovalci rumene medijske mrzlice. Ljudska volja , »javni interes« končno zmaguje- ne še na cesti, zato pa v kolumnah in na ekranih: je to res v prid »pravi« pravni državi?
Ne; če parafraziram Alija Ž. iz njegovega okoli vrele kaše plešočega komentarja: »za to ni pravne osnove«. Kajti »država« ni le vlada, ta sedež vsega zla, ampak tudi parlament, ki ga volimo državljani in ki sprejema zakone v našem imenu. Prispevek ministrov k pravni državi pa je ravnanje po črki zakona, ne pa močna »osebnost« in pretanjena »etičnost« po okusu gromovnice Svetlane in drugih in pripadajoče metanje na meč. Na to se sklicuje minister. In ker in kolikor se s tem upira »hujskaštvu, moralizmu, pravičništvu in posploševanju«, ki smo mu priča po vsem ideološkem spektru, bi njegov odstop zaradi »ljudske volje« medijev in strankarskih kričačev zares pomenil umik pravne države.
Še več: za interes katere javnosti se tu kdo bojuje? Gre za dejansko javnost , ki vsaj sodeč po ne-TV anketah sploh ni scela proti ministru ali za »višji«, abstrakten »javni interes« vsakršnih pravičnikov in hujskačev? In konec koncev: je bil javni interes v resnici in de facto ogrožen v času od vrnitve psov do tragičnega dogodka: je kdorkoli videl pse kjerkoli »v javnosti«? Ali pa je šlo »le« za samo-ogrozitev zasebnega interesa, in to v zasebnosti zdravnikove hiše? Si upamo pomisliti na podobnost s številnimi primeri iz človeškega sveta, ko je znan nasilnež, na katerega so policijo opozarjali in je bil tudi priveden ali celo zaprt, doma nato ubil ženo ali partnerko – je že kdo za to zahteval odstop ministra? Kaj pravzaprav zahtevajo s pričakovanjem, da bi moral minister »presekati zadevo« in preprečiti učinek verjetno zakonitih »pravniških storitev«, ki jih je »kupil« dr. Baričević, in ravnati bolj »osebnostno/etično«: ali ne zahtevajo od njega prav to, da ne bi ravnal strogo po postopku, vendar pa v »interesu javnosti« in seveda (prave) »stroke« , ki je naenkrat- ker gre za živali?, postala vse-zveličavna, za razliko od zdravniške stroke?
Je torej »interes javnosti« višji od pravne države, ker je ta, kot že davno vemo, itak gnila in »pravniška«; je torej celo nad zakonom? Ne verjamem, da se naši »levi« pravičniki s tem strinjajo, vendar pa prav to implicirajo. Je pa verjetno to precej vseeno Svetu na Kanalu A in drugim nosilcev medijske rumene mrzlice – »dogajanje javnosti«, pa naj bo z Jelinčičem v parlamentu, s Slakom v medijih ali s Šiškom na ulici , je vselej dobro za gledanost; da o opozicijskih napovedih mitingov »javnega interesa« ne omenjam. Hej, morda pa je na delu nova strategija »levega populizma«, ki jo izvajajo doslej neznane revolucionarne celice? Sledi peticija »Ukinimo pravniško državo«.
Zato, minister, ne dovolite, da vas odstopijo ali odstavijo kot »grešnega kozla«; če pa se pokaže, da ste res »poteptali zakon«, naj vas premier odstavi, pa še pravosodnega ministra; in potem naj odstopi še sam. Lahko noč in srečno!
Strinjam se s kritiko na Makarovičevo.
Na drugi strani je Mastnak pravilno izpeljal: seveda odstop ministra ne bi pomenil umika pravne države; minister je vendar politična funkcija. Bi pa pomenilo umik pravne države, če bi v upravnem postopku minister ravnal kot politik – ali celo kot klientelist.
Motiš se v utemeljitvi javnega interesa. Tudi „samo-ogrozitev zasebnega interesa, in to v zasebnosti zdravnikove hiše”, če je posledica (u)pravnih postopkov, je v nasprotju z javnim interesom.
Krasno: po mnenju cenjenega MCa je uspešen tisti politik, ki se z ritjo ter z vsemi štirimi fiksira na fotelj – lahko ga biksa na vse viže, moralo in etiko ima uvoženo direkt iz dežele Belcebuba in od njega nikoli nič modrega ni kanilo (morda v kakšno podleženo??? hja, pa še tisto je bilo belo in vendar nujno potrebno pranja, hehehe)) – če se zna fiksirati je pravi za večne čase.
Da se razsodnim v glavi
luč na koncu tunela ali bioluminescenca v temni jami – tale zapis?
ko so vsi proti enemu,.. no, to je v skrajnosti že drhal v javnem linču.. pa sem bil prepričan, da proti vetru vedno praznim mehur sam. Da sva dva? s psi preživljam življenje od rojstva.. ne predstavljam si, da tako ne bi bilo do smrti,..psi, krava, koza, konj, petelin,..pa svojat in golazen, kot so slon, modras, hijena, pajek,..
škoda, včasih so dvoličnost prikazovali v Butalcih, danes je ostal le še Svet na kanalu A, Pesek Rozvita in Odmevi, brezplačnik in partija.
“Kajti ne le, da gornja definicija »pravniške države« v tem konkretnem primeru (še) ni jasna in dokazana – tudi dokazljiva je težko, saj ni šlo za posel, pa tudi hrbet si »tisti« ni zelo dobro pokril, kot kruto priča njegovo nepokrito truplo na netu. Cela njegova »mreža« mu tu ni mogla pomagati. Nisem pravnik, a vse kaže, da je žrtev predvsem uporabila »vsa pravn(išk)a sredstva« za vrnitev psov – kar je njegova zakonita pravica, ki jo – tudi pogosto v lastno škodo – vsak dan uporabljajo legije slovenskih obsesivnih pravdarjev, ki ustvarjajo sodne zaostanke in pravniške dobičke.”
Posli se razkrivajo in se bodo še razkrivali zaradi pozornosti, ki jo omogoča ta afera. Seveda je pa tudi delovanje odvetnika in klienta na trgu sorta posla. Kako deluje in kje so meje, je vprašanje.
Hrbet si je žrtev več kot očitno odlično pokrivala, seveda pa nič ne more bit popolno. In sklicevanje na fotko, ki je zaokrožila po netu, kot ugoden primer za relativiziranje pokritega hrbta je milo rečeno smešno. To je tako, kot bi na primer nek diler leta in leta deloval nemoteno kot ugleden zdravnik na primer, elito, tudi politično oskrboval med drugim s kokainom, nekega dne pa doživel prometno nesrečo, v kateri bi se med drugim torba z belim prahom razsula po avtocesti. Na kraj dogodka bi dovolj blizu priromal marsikdo, od policajev, reševalcev, do kakšnega soseda, ki se je ravno peljal mimo in lahko naredil škljoc z mobitelom. In Vidmar bi modro ugotovil, da ponesrečena oseba vendarle ni imela tako pokritega hrbta, ko je pa vendar vesoljna Slovenija izvedela, da se je fjakal s koko naokrog. Če bi bila žrtev medijsko obravnavana v sumljivem pravdarskem postopku s svojim odvetnikom, pa bi Vidmar zaključil, da fotka ponesrečenca, ki je prekrit s koko, priča, da so sumi klientelizma iz trte zviti in gre zagotovo zgolj za enega izmed mnogih pravdarskih fanatikov, ki skušajo pač preko pravnih možnosti doseči sebi v prid največ, kar se da. Neverjetno.
Kar se tiče pravice do uporabe vseh pravnih sredstev, kar se da … ni problem v zahtevah žrtve. Problem je v tem, kaj lahko doseže. Bolj gre za problem zastopnika in drugih, ki lahko nekaj omogočijo ali ne. Tudi odvetnik, neverjetno, a resnično, je zavezan etičnemu kodeksu. To branje je zelo zanimivo in lahko sproži smeh. Še posebej v delu vzgojne funkcije. V okvir etike spada tudi skrb za ugled odvetniškega poklica. Kakšen primer bi odklonil Senica v imenu zavezanosti etiki? V Financah je odgovoril, da primer, ki mu botruje vsakršno nasilje nad nemočnim. No, kasneje pa je odgovoril, da bi Baričeviča zastopal tudi v primeru kazenskega pregona zaradi mučenja živali. Zakaj? Odgovori, da zato, ker je njegov prijatelj. Verjetno mi ni treba posebej poudarjat, da je s tem in še z marsičim drugim oblatil ugled odvetniškega poklica. Z barvo argumenta, da ne bo nesporazuma!
Strinjam se z Mastnakom, da je to afera vseh afer. Ker gre za zadevo, ki je bila očitno opravljena z levo roko, nikakor največja možna afera po naravi svojega delovanja torej. Ta levoročen preprost primer pa ravno zaradi preprostosti razkrivanja dogajanja posega v toliko aspektov prezentacije zlorab. In nikakor ne gre samo za ministra Pogačnika. Niti ni središčen grešni kozel. Da ga je doletela interpelacija, je najmanj, kar je bilo predvidljivo in kar je z lahkoto predvideval Pahor. Crnkovičeva izjava je itak osnovnošolska s celotno kolumno, ki paše kvečjemu v kakšno trač babjo revijo. Pahorju ne more bit v ineteresu več, da skuša pomirit vršanje, ampak nasprotno. Zdaj mu je lahko v interesu le, da pusti, da gnojnica steče, kamor se zliva, on pa s svojim “načelnim” obnašanjem prepriča javnost, da je interes javnosti tudi njegov interes, torej interes, da se razjkrije največ, kar se da. Ker SD je kul! Ker SD lahko na levi obvladuje zadeve tudi brez LDS, kamor letijo puščice. SD lahko obvladuje zadeve bolje kot SDS brez NSi. Oni so klin. To je njegova pot diplomacije, ki je nek Crni ne more doumet.
Delo ministra ni samo delovanje po črki zakona, ampak tudi ocena kakovosti dela. Na tem parametru se je pač izigralo Erjavca na primer. Na malomarnosti. Minister dejansko ni samo birokrat, ampak je politična funkcija. Pomeni, da če česa ni naredil, kar bi očitno lahko, pomeni slabo oceno njegovega dela. Tanja Lesničar Pučko ima v tem prav. Minister ni praskalo po jajcih, ki ga skrbi samo črka zakona. Je tudi predlagatelj potrebnih dopolnil zakona konec koncev!!! Nad tem mora imet stranki v dobro roko presednik vlade. Zato ima Svetlana prav. Kajti odstop ministra po zahodnih državah zaradi ljudske voljie ni nič nenavadnega, ampak stvar kulture, pri čemer odstopajo ministri tudi zaradi samega suma aferovanja, magari skoka čez plot, zaradi zaščite ugleda same funkcije, ki mora bit več od sklicevanja na zakone. To je po balkanski mentaliteti očitno nerazumljivo. Osebno sicer menim, da je prav, da se minister ugledno tudi brani, če se mu godi krivica in častno razkriva, čemu je pizdarija, kakršnakoli že, nastala. Torej dela v javnem interesu.
“Si upamo pomisliti na podobnost s številnimi primeri iz človeškega sveta, ko je znan nasilnež, na katerega so policijo opozarjali in je bil tudi priveden ali celo zaprt, doma nato ubil ženo ali partnerko – je že kdo za to zahteval odstop ministra?”
Seveda ne, v kolikor niso bili zaznani suma sodelovanja samega ministra pri sumljivih postopkih okrog izpuščanja človeka iz zapora, da je lahko pobil celo familijo. In seveda se je tudi pri nas že zgodil halo, ko se je rešetalo domnevne sumljive postopke ravno v enem izmed takih primerov. Na udaru so bili sodni postopki, ki so omogočili smrt v družini. Marsikaj v teh primerih pa je narobe okrog centrov za socialno delo, zaardi česar se vrstijo kalvarije in pozivi k odgovornosti. Pač pozabljamo v poplavi medijskih sporočil. Na Hrvaškem je na primer sodišče omogočilo vrnitev spolno zlorabljane deklice očetu, nastal je javni halo. Že drugi dan so mediji poročali, da deklice očetu ne bodo vrnili. Bodo našli pravne možnosti, da deklica ostane pri rejnikih, čeprav bi se dosledno po črki zakona morala k očetu vrnit. A razumemo poanto javnega interesa in sprevrženost sklicevanja k zakonom, ki je v navzkrižju s človekovimi pravicami in posledično z javnim interesom?
“Kaj pravzaprav zahtevajo s pričakovanjem, da bi moral minister »presekati zadevo« in preprečiti učinek verjetno zakonitih »pravniških storitev«, ki jih je »kupil« dr. Baričević, in ravnati bolj »osebnostno/etično«:”
Da bi moral za tako očiten kiks, ki se je izpeljal (tudi delo veterine je sumljivo, daj ni zaznalo znakov zlorab, ko so bili psi v varstvu države), na primer vsaj že takrat mahat z dopolnili zakonov, kot to počne danes, ko se mu maje stol. Najmanj to. Ostalo o vpletenosti in podleganju pritiskom ter mešetarjenju s pravimi in nepravimi komisijami je pa že za posladek, ki meče slabo luč na delo ministra. Ni več ugleden!!!!
In kdaj je panker, uličnjak, ki se je bojda nekoč tako boril za boljši svet in pomembno prispevak k spremembam režima, kar ne pomeni nič drugega, kot vpliv na spremembe pravil igre in zakonov, kakor so takrat veljali za prioritetne, postal tak oportunist in konformist, ki ga najbolj na svetu skrbi prevlada mnenja ulice nad zakoni kakršni veljajo v naši državi (tudi šeriatsko pravo ima svoje zakone)? Oziroma zakaj že? Heh.
Hm, morda pa tisti, ki mislite, da ‘ščijete proti vetru’ pravzaprav ‘ščijete z vetrom’?
Naslednjič, ko boste do kosti obglodali še kakega *alpinista* ali pa altruista, se spomnite na svoje stališče v tej temi.
Morda bo kak Aleksić intervjuval kakega Vodeba, pa boste lahko v nedogled mentalno masturbirali (kot ste tudi v primeru alpinista), ampak ker ne boste hoteli krvi, boste imeli ‘čisto vest’, da niste sodelovali v ‘primitivnem odzivu javnosti’.
Kakšna dvoličnost!
Čeprav se z zaključkom strinjam – s tem, da je v danem primeru Pogačnik kriv približno toliko kot ostali vpleteni ministri, vključno s prvim (harakiri za vse bi bil vsekakor častna odločitev) – sem vseeno še enkrat pogledal na uvodni “disklejmer”, kjer ni ničesar o skupnih “privatnih hobijih”…
Celotni zgornji zagovor Pogačnika se namreč naslanja na dejstvo, da živimo v državi, kjer je nekaterim, ki imajo vrhunske veze in poznanstva, omogočeno vse, drugim, brez vez in poznanstev pa zalo malo ali manj kot nič in da se vse to lahko vedno zavije tudi v celofan zakonitosti. Pa naj gre za vračanje živih (na dokumentih, iz katerih kar veje duh resnične pravne države, je jasno napisano tudi: “Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odločbe.”) podivjanih psov ali pa za tajkunske in ostale “zakonite” posle. Zato, ker je tako, kot je, pa naj bo tako še naprej – nesmiselno bi bilo karkoli zahtevati od vladajočih elit, če vemo, da ne moremo (po črki zakona pa pravzaprav ne smemo) niti reči, kaj šele po njihovih zakonih tudi dokazati, da je za vse skupaj sploh lahko kdorkoli od njih kriv?
TOLE pa je tista zdrava pamet, na katero se je sklicevala Svetlana Makarovič preden je pravičniško prižgala grmado pod kmetijskim ministrom.
Tisto, kar bi človeka moralo skrbeti v tej državi, ni to, da toliko ljudi vidi probleme in napake oblasti, marveč to, da večina vidi napačne probleme. Probleme, ki to v družbeni ureditvi, kakršno smo si plebiscitarno izbrali, pač niso.
Na primer to, da pravniki zastopajo interese svojih strank kar se da dobro, ni problem. In rešitev tega ne-problema seveda ni v tem, da onemogočimo pravnike.
Tisto, kar bi človeka moralo skrbeti v tej državi, je tudi to, da 20 let po tem, ko smo si plebiscitarno izbrali “najpravičnejšo” družbeno ureditev, kar jih je, mnogo (večina?) ljudi razmišlja tako kot v prejšnjem, “totalitarnem” sistemu, sanja o enakosti – pa ne pravni, materialni, in vidi način za dosego nekega občega blagostanja v linču tistih, ki izstopajo iz povprečja, ne pa v lastnem prizadevanju, da bi tudi sami zlezli nad povprečje.
V takem duhu je seveda naravno, da morajo padati glave. Neprestano. In morda bi bilo vzgojno, če bi šli v tem čiščenju do konca in bi postavili vlado bebčkov, slehernikov, “delavcev in kmetov”, kot so to počeli v prvih desetletjih po revoluciji v Sovjetski zvezi. Pa dajmo videti, kako Murina delavka vodi gospodarski resor. Pa dajmo videti, kako anonimni forumaš vodi pravosodje. Morda pa postanemo najboljši…
Igor Vidmar, kapo dol.
Mah kapo dol ja… Spet eno intelektualno masturbiranje. Če bi gospod Vidmar vsaj površno poznal Pogačnika (ali pa se o njem malo informiral pri zaposlenih nekdaj njemu podrejenih) ne bi takihle razdiral… Če je edina njegova funkcija da se drži prava, potem lahko namesto njega namjbrž postavimo kar pravnika ali pa celo kak softver, ki bo pač preveril ali je vse pravno formalno ok. Minister bi pač moral skrbeti še za kaj več kot za to da je vse pravno pravilno. V Sloveniji je vse preveč primerov ko je vse pravno pravilno, ljudje pa umirajo: Lipa, Global, Plut. Vedno isto. Vse je bilo pravno pravilno. Vsi so ravnali po zakonu.
@ dinozaver – nikoli si ne bi želel zlesti nad povprečje in se izenačiti s tako elito kot je ta, ki nastopa v teh zadnji aferi…
Napaka ministra Pogačnika bi torej, če prav razumem horde napadalcev, bila, da je vrnil Baričeviča psom in ne obratno. Kakšen minister pa je, da ni predvidel, da je splošno priznani in spoštovani zdravnik nevaren za svoje bulamastife…. Če ne bi bili v zadevi štirje mrtvi, bi se na tem mestu lahko celo smejali…
Samo to bom zapisala, ker se mi, odkrito povedano, ne da več razpredati o tej “aferi vseh afer” (kaj smo veseli, ko se nam dogaja, a ne?).
Vidmar – tako kot pišeš.
@Dinozaver:
Zdrava pamet?
Ja, res, hud problem je, če se ne vidi ali celo relativizira in zanika prave probleme in propagira “napačne”. Tudi tvoj komentar sledi praksi odvračanja pozornosti od pravih problemov.
“Na primer to, da pravniki zastopajo interese svojih strank kar se da dobro, ni problem. In rešitev tega ne-problema seveda ni v tem, da onemogočimo pravnike.”
To je hud problem globalne razsežnosti. Odvetniki na trgu (medtem ko se sodstvo in predvsem tožilstvo šibi pod omejevanjem države, pravnikom pa ne pomeni karierne motivacije, saj je možen zaslužek v primerjavi z odvetnikom minimalen) so poleg pravice do dedovanja steber družbenega fiska, ki se sklicuje za državo demokracije! Potem imava v tvoji trditvi še problem interpretacije dobrega zastopanja, ki tebi avtomatsko pomeni zgolj zastopanje interesa stranke. Vsak poklic, tudi odvetniški, je zaprisežen etičnemu kodeksu, ki vedno očitno priča o zavedanju neuglednega in škodljivega početja v imenu “dobrega” dela, kar naj bi spoštovanje etičnega kodeksa uravnavalo. Dober odvetnik naj bi bil ne samo dober v smislu delovanja v smer interesa klienta, ampak tudi v smer ugleda odvetniške prakse, ki je zavezana služenju interesu javnosti znotraj demokratične družbe in floskul o človekovih pravicah. Stebri oblikovalcev javnega mnenja in nivo kulture določenega naroda pa s svojim pridonosom usmerjajo pričakovanja v jasnem interesu. Če torej oblikovalci javnega mnenja z vvso odgovornosto podpihujejo ignoranco do etičnega kodeksa pravnikov, zdravnikov itd. so sodelavci in soodgovorni za mentalitetni padec nivoja družbe, torej nižanja moralnih in etičnih standardov družbe. Noben zakonik ne more v popolnosti nadomeščat prostora za presojo! Tudi ne sme, ker mora bit dovzeten za različne interpretacije in možnost uporabe v različnih primerih. Nadalje razpravljamo o uporabi versus izrabi ali celo zlorabi! Če družba postane v imenu pravne države apatična do zlorab, postane pač toliko bolj primitivna družba. Ne gre torej za onemogočanje kogar koli že, magari pravnikov, ampak za postavljanje na določeno mesto v določene okvire.
“sanja o enakosti – pa ne pravni, materialni, in vidi način za dosego nekega občega blagostanja v linču tistih, ki izstopajo iz povprečja, ne pa v lastnem prizadevanju, da bi tudi sami zlezli nad povprečje.”
O kakšnem izstopanju iz povprečja govoriš? V kolikor spoštujemo dosežke nad povprečjem, ne moremo zagovarjat nekakovostnega dela zgolj na podlagi izgovora, da nekdo ni kršil zakonov, kar izvaja Vidmar v zapisu. Tako mnenje diskvalificira pojem nadpovprečja kot sploh relevantnega. Zastopa mišljenje, da je služba pač služba, do katere je upravičen vsak nedotakljivo, kakor koli se že znajde na stolu, dokler mu ni dokazano kaznivo dejanje. V taki družbi, strinjam se namreč z Vidmarjem, da pri nas prevladuje točno takšna mentaliteta, ne moreš pričakovat nadpovrečnih dosežkov in jih v Sloveniji dokazljivo tudi nismo deležni z rezultati.
V takšni družbi, ja, padajo glave tistim nadarjenim, ki si prizadevajo, da bi zlezli nad povprečje. Deležni so mobinga in zatiranja med ploho povprečnežev in podpovprečnežev, ki le tako z udinjanjem povprečnim na položaju ohranjajo svojo pozicijo brez vidne relevantne konkurence. Vse skupaj poteka tako kot na naši estradi popevkarjev, ki med uživanjem domnevnega zvezdništva in maksimalne medijske pozornosti šele obiskujejo tečaj petja. Prizor, da nimamo sposobnih glasbenikov, je lažniv! Imamo jih, ki štrlijo iz povprečja, a so odbrcani izpred korita oziroma sploh niso spuščeni zraven s svojim prizadevanjem, da bi izstopili iz podpovprečja. Onemogoča jih večina diletantov, ki lažnivo sporoča, da so nad povprečjem, ker bi sicer propadli s svojim diletantizmom v petih minutah. Tako zadeve potekajo tudi na politični, medijski, kulturniški in podjetniški “estradi”. V deželi brez trga in zdrave konkurence. Direktorski pitanci, ki grozijo, da bodo odšli v tujino, če jim bodo odvzete določene ugodnosti za delovanje, mi se pa režimo in si samo želimo, da bi se spokali v tujino, kjer bi s svojim pristopom preživeli na trgu mogoče dva dni. Imeli smo čast opazovat zdravnika, ki je postopal povsem normalno v okviru svojega dela in je spoštovan in cenjen od svojih pacientov. V Sloveniji je obveljal za heroja, ker deluje normalno in ker je bil za normalno delovanje žrtev mobinga, kjer so nadrejeni sekali celo po njegovih strokovnih kompetencah dobrim rezultatom navkljub. Z državo, kjer postane heroj nekdo zgolj zato, ker dela dobro in etično, je nekaj hudo narobe! Toliko o lezenju nad povprečje.
Podtikanje, kako neki bi delavka Mure vodila gospodarski resor, je pa nezaslišan intelektualni samomor. Delavka Mure je delavka Mure in nima nikakršnih kompetenc, da vodi gospodarski resor, niti se ni odločila in izobraževala za takšno poslanstvo ali poklic. Če bi se, bi lahko take pisakal in zganjal primerjave! Delavka Mure mora bit za svoje dobro opravljeno delo ustrezno plačana. Če za dobro delo ustrezno plačana ni ali podjetje celo propade, pomeni, da dela uprava in kreativni kader podjeta slabo. Recesija je eno, to, da ga ni bedaka, ki bi kupil kar koli v Muri raje kot v večini drugih firm primerljivega nivoja znamk, je pa nekaj drugega. V Muro greš lahko z veseljem samo po klasičen kroj plašča, če je prodajalna že ravno na poti in se človeku nekam zelo mudi, a potrebuje v roku dveh ur nov čim manj vpadljiv plašč. In temu fiasku sigurno ni kriva Murina šivilja!!!!!
Igor Vidmar, popolnoma se strinjam…in uvodni alibi bi mirno lahko izpustili…
@Simona Rebolj:
Etika in morala držita naivnega za roke, ko pada v prepad brezzakonja. Etični kodeksi in “normalnost” so poljubne in neobvezne kategorije. Zakoni niso.
“Etični kodeksi in “normalnost” so poljubne in neobvezne kategorije. Zakoni niso.”
Čestitam za modrost par ekselons. Ta stavek bi bilo treba pokazat vsem profesorjem na srednji šoli kot primer kako ničen je lahko efekt njihovih izobraževalnih pristopov.
Zanima me, o kakšnih zakonih govoriš? O zakonih znotraj šeriatskega prava? O zakonih kakšnega specifičnega diktatorskega režima? O zakonih kakšnega plemena? Ali o naših zakonih? Na podlagi česa pa sploh zakoni nastajajo, v kolikor so etični kodeksi in “normalnost” neobvezne kategorije???? Mar ne ravno na podlagi izbora tako prekleto poljubnih in neobveznih etičnih, moralnih kategorij??? Če torej danes sprejemamo zakone, kakršne imamo za edino svetost, lahko prenehamo z motivacijo v zakonska dopolnila in spremembe. Pred kratkim smo na primer sprejeli nov družinski zakonik. Čemi neki in na podlagi česa? Eh, saj res. Na podlagi poljubnih neobveznih etičnih kategorij.
“Etika in morala držita naivnega za roke, ko pada v prepad brezzakonja.”
Je lahko izjavil samo naivnež, ki ni niti približno dovolj razmislil, na kakšni podlagi sploh nastajajo zakoni, pravo in kako se v tem kontekstu vse razvijajo ali nazadujejo družbe skozi zgodovino. Podtaknjena paranoja o prepadu brezzakonja je pa tipična floskula discipliniranja raznih diktatorskih režimov, še najraje s klerom podžganih. Da bi ovčice pomirjali v apetitih po uporu nad tiranijo in poniževanjem, se jih redno obvešča, da jih pastirci samo čuvajo pred kaosom, ki ga prinaša brezzakonje, ker so kakopak ovčice tako neumne in naivne, da ne morejo poskrbet zase in razumet, kako se svet rola. Mene s takimi idiotizmi zajebavat ne more nihče, razen z nasilnim posegom. Popolnoma jasno je, da družba, ki mentalitetno stagnira in njegova kultura pada na nizko nivojsko raven, potrebuje toliko več zakonov in represije, ki naj bi kazale pravo smer. In vsaka ugotovi, da nobeni zakoni, še tako natančni, ki morajo bit tudi ohlapni v zaščito izjemnim primerom, ne morejo nadomestit družbenega kulturnega, duhovnega in izobrazbenega novoja, ki vpliva na počutje državljanov ter na posledično odzivanje. Pomembno vlogo igrajo vzgojnoizobraževalne inšt., socialne inšt. in mediji!!! Ti so v najbolj neposrednem dialogu z ljudstvom, čemur botruje tudi volja do narave in barve same zakonske ureditve. Naša družba se kiti z demokracijo, svobodo in s tem povezanimi človekovimi pravicami. In to je pomemben faktor, ki se neposredno nanaša na vprašanje etike, ne zakoni sami po sebi, ki so zgolj posledica morale, etike in vrednost družbe! Anarhija in brezzakonje nikoli ni družben sistem, ampak je lahko zgolj tranzicijsko stanje.
Tako da tvojo domnevno paranojo pred brezzakonjem razumem lahko samo kot neverjetno razsvetljenje v navezavi na neoliberalistično “religijo”, ki je s Spencerjevo nebulozo o “nevidni roki”, ki upravlja trg, še bolj zlagana kot uveljavljanje klerikalne diktature, pri čemer bi morali naivni trpeči in prikrajšani verniki verjet, da njihovo usodo uravnava sam bog, pa je zato vse v najboljšem redu. Ampak tudi v teh primerih ne gre za slavospev anarhiji, kaj šele kaosu. To je samo spreten piarovski manever za uveljavljanje določenih zelo jasno usmerjenih vzvodov kontrole nad ljudstvom in jasno predstavo, kdo in kako postane nosilec privilegijev v imenu zakonov.
Srednješolsko obvezno branje Kafkinega Procesa si seveda preprical oziroma se samo napiflal tistih nekaj alinej domnevnega povzetka bistva, ki si ga že pozabil, a ne. Ofkors. Zakonov nisi kršil … hehehe …
Proces je slučajno moje trenutno straniščno čtivo. Ampak povsem slučajno. Mogoče bi ga lahko zamenjal s tvojimi komentarji, ki so podobno kalorični, heh…
@Dinozaver:
No, s svojim zadnjim komentarjem si povedal o sebi in o nivoju ter vrednosti tvojih miselnih procesov več kot dovolj.