Koalicija hinavcev, ki jo sestavljajo največje politične skupine v evropskem parlamentu, je omogočila potrditev nove evropske komisije, je ugotavljal francoski poslanec skupine zelenih Daniel Cohn-Bendit. V političnih skupinah evropske ljudske stranke (EPP), socialisti in demokrati (S&D) in liberalci (Alde) – člani omenjenih političnih skupin so vsi slovenski evropski poslanci – dejansko ne verjamejo, da bo nova komisija pod vodstvom Portugalca Joseja Manuela Barrosa uresničila obljube, a kljub temu so mandatarjeve predloge podprli. Zato v teh političnih skupinah niti skupne resolucije, v kateri bi obrazložili, zakaj so Barrosa in njegovo novo ekipo komisarjev podprli, ne zmorejo pripraviti, je opozarjal Cohn-Bendit.
Ali ima nova evropska komisija vizijo in odločnost? Ne, večina komisarjev nima ne ambicij, ne vizije in ne odločnosti. Skupaj pa so vsi heroji. Kakšno pobudo je imela evropska komisija recimo glede Grčije, ki mimogrede za vojsko porabi kar 4 odstotke svojega BDP? Za Haiti,, recimo želimo slišati ideje, čeprav vemo, da visoka zunanjepolitična predstavnica ni ne gasilka ne babica. Do zdaj smo se samo usklajevali, ne vemo pa, kaj je pomembno. Čas je, da prenehamo s splošnimi frazami in ko je kaj narobe, nehamo kriviti druge, je ugotavljal Daniel Cohn-Bendit. Čeprav zeleni nove evropske komisije niso podprli, jo bodo podprli, ko bo predstavila nove zamisli, ko bo pokazala domišljijo in odločnost.
Bolje kot je to naredil Cohn-Bendit, bi bilo težko opisati mešetarjenje med političnimi skupinami in državami članicami, ki ga že vse od evropskih volitev gledamo pri delitvi položajev v evropskih institucijah. Da jih je dejansko zanimalo predvsem mešetarjenje za položaje, je posredno priznal vodja S&D Nemec Martin Schulz. V evropskem parlamentu nobena politična skupina nima dovolj glasov, da bi vladala sama, zaradi tega je EU po njegovih besedah skupnost kompromisov. Bolje je imeti ves čas kompromis, kot se ves čas prepirati, kar bi sicer bilo bolj zabavno, je še pristavil.
Od slovenskih poslancev je v razpravi sodeloval Milan Zver (EPP/SDS) in ugotovil, da je bil včeraj velik dan za Evropo, saj je zdaj čas, da evropska politika pokaže dvig demokratične politične kulture tudi v postkomunističnih državah.
Britanski tednik Economist ugotavlja, da Evropo zdaj pestijo trije glavoboli. Prvi je, kdaj bo Grčija potrebovala zunanjo pomoč, da ne bi bankrotirala. Po poročanju spletne izdaje Spiegla je ta očitno samo še vprašanje časa. Drugi evropski glavobol je odpoved udeležbe predsednika ZDA Baracka Obame na vrhu EU-ZDA maja v Madridu. Obama se je menda odločil ostati doma, ker sta se predsednik evropskega sveta Herman van Rompuy in špansko predsedstvo prerekala, kdo ga bo gostil, zato mu nihče ni mogel povedati, kak bo sploh dnevni red vrha.
Tretji glavobol pa je nova strategija 2020, ki bo nadomestila propadlo lizbonsko strategijo. Economist angleško cinično ugotavlja, da EU ciljev iz lizbonske strategije ni dosegla zato, ker v njej za članice, ki jih niso dosegle, ni bilo opredeljenih sankcij, ampak zato, ker večina Evropejcev noče živeti »v najbolj dinamičnem in najbolj konkurenčnem gospodarstvu na svetu«. Med evropskimi voditelji je zdaj popularna napoved, da bo finančna kriza privedla do revolucije »evropskega vodenja gospodarstva«. Problem je samo, da jo uporabljajo zato, ker nimajo novih idej.
Among EU leaders it is fashionable to predict that the financial crisis will lead to a revolution in “European economic governance”. Yet that phrase hides a dearth of new ideas.
Nemec Günter Verheugen, ki se je po desetih letih poslovil od komisarskega položaja, pa je v pogovoru za Spiegel probleme nove komisije umestil v okvir temeljnih problemov EU – odsotnost vizije, dileme, kakšna bi naj skupnost bila in kako daleč naj bi se širila ter problemov, kako je organizirana in kako naj se opredeli v globalnem merilu.
The ability of politicians to oversee the ever-increasing influence of the bureaucracy doesn’t grow in line with that influence. It can’t — after all, human capacity has its limits. There are 27 commissioners, which means 27 directorate-generals. And 27 directorate-generals means that everyone needs to prove that they are needed by constantly producing new directives, strategies or projects. In any case, the rule is: More and more, more and more, all the time.
/…/
It’s not running perfectly at the moment. And even if it were, it would no longer be enough. We need at least three countries from the group of the strongest member states which don’t always immediately form a kind of blocking alliance within the EU in order to hinder each and every proposal that is put on the table.
/…/
We had Britain, but we can’t depend on it anymore. We also don’t need to talk about Italy at the moment. Spain is in a critical economic situation and isn’t able to exercise a leadership role. Poland is heading in that direction, but it’s still got a long way to go.
/…/
Recently it’s /Paris-Berlin axis/ been more theory than practice, it’s a bit anemic. Reinvigorating this partnership would be a good thing for Europe whatever happens, particularly if France and Germany don’t just revert to pushing their own national interests. And both of them have to learn one thing: Germany and France can no longer set Europe’s course by themselves.
Lepo napisano, Darja, ni kaj dodati. Vizij že dolgo čas ni, pravih voditeljev, ki bi znali ljudem naliti čistega vina, pa tudi ne. Grški sindrom – zadolževati se, prevaliti stroške in odgovornost v prihodnje obdobje – je postal bolezen političnega razreda v Evropi. Nerodno je le, ker je ta prihodnost, za katero so mislili, da je nikoli ne bo, zdaj tu – in mladim generacijam so po desetletjih socialne demagogije in umetnega dvigovanja standarda ostali predvsem dolgovi.
Je pa res nekaj: odpora do reform tipa Lizbonska strategija ne bi bilo toliko, če bi bile evropske družbe vključno s Slovenijo malo manj socialno razklane. Dokler ne bomo ugriznili v kislo jabolko obdavčitve premoženja, potrošnje in dedovanja kot glavnega faktorja razslojevanja, se razlike ne bodo zmanjšale.