Predolgo že živim, da ne bi bil upravičeno razočaran nad veliko tega, kar je bilo, še bolj pa nad tistim, kar se ni zgodilo, a bi se, po mojih sprotnih pričakovanjih, moralo zgoditi. V kulturi morda še najbolj med vsemi dejavnostmi. Med nami pisatelji pa sploh. Če smo v še nedavni preteklosti z vso resnostjo razmišljali in razvneto razpravljali, tudi na podobnih plenumih, o neki vsesplošni ustvarjalni, politični, duhovno in materialno eksistencialni utesnjenosti, nas danes hromi ali vznemirja občutek vsestranske razpršenosti, da bi bilo morda primerno spregovoriti kdaj tudi o izgubljanju naše lastne identitete, osebne, nacionalne, družbene, politične, tudi kulturne kajpak in najbrž še kake druge, torej vsega tistega, kar nas življenjsko določa.
Naj to misel formuliram nekoliko provokativno: nezadovoljni s svojo nacionalno usodo in izkušnjo smo iz resnične ali fiktivne utesnjenosti prestopili v neobvladljivo odprt civilizacijski prostor neomejene svobode in – nepričakovan paradoks! – ostali še zmerom razočarani. Morda še bolj, kot smo bili prej. Kajti: naša pričakovanja so bila očitno prevelika, naš pogled na lastno prihodnost, ki da je že – formulacija ni moja – prav ta naša sedanjost, nekritično utopičen. Občutek razočaranja nas praviloma bolj prizadene kot sama zavest nemoči, da pričakovanega nismo mogli in da še zmerom ne moremo uresničiti. Smo pričakovali preveč, tudi pisatelji?
/…/
Še nikoli si nismo tako vehementno očitali drug drugemu, da gre vse narobe, ker da se ne obnašamo “dovolj evropsko”, ali pa, z enako ognjevitostjo, “da se izneverjamo svojemu slovenstvu”, da torej v enem in drugem primeru strežemo le še svojemu sebičnemu, strankarskemu, ideološkemu ali kakemu drugemu interesu. Še najbliže smo si v svojih občutkih, ko se prerekamo o časih in dejanjih, ko smo si bili celo na smrt vsaksebi. Niti v golem eksistencialnem smislu se kot narod, država ne najdemo več skupaj kot celota. Pa vendar, dodatna slovenska posebnost, nihče ni s tem zadovoljen. Izvotlili smo celo sam pojem svobode.
Ciril Zlobec, pesnik, na kulturnem plenumu 18. januarja (via Dnevnikov Objektiv)
Kultura … kultura … kultura Veliko jih je bilo, učenih mož in žena, in jih je, ki so poskušali definirati pojem kulture, pa jim ni preveč uspelo. Najbliže se ji je približal sociolog Thomas Lukmann, ki je dejal: »Kultura je družbena zaloga znanja.« Dodajam: kako hodiš, ješ, govoriš, se sporazumevaš, rodiš, umreš, se ženiš, možiš, oblačiš, delaš in deluješ in na osnovi prav te družbene zaloge znanja kot senzibilno bitje, ki zaznava neskladje v družbenih razmerjih svoje epohe z veščino in talentom izraziš svojo stisko in stisko sočloveka zdaj v umetnostnih zvrsteh, ki pa spet morajo izhajati iz tradicije, ki izhaja iz in od prebivalcev določenega ozemlja, na katerem tudi sam bivaš, saj, kot je dejal Salvador Dali: »Vse, kar ni tradicija, je plagiat.« Kdo pa je v preteklosti zanikal korenine, iz katerih smo pognali in poganjali: ali so to bili tisti internacionalisti kominterne, tisti, ki so priznavali slovenstvo zgolj izhajajočo iz NOB in borbe za svobodo, morda še »obrabljenega« Trubarja … ? Ali niso na prapor Republike Slovenije za čast KULTURE razpenjali pohabljenega Prešerna, Cankarja, in se zavzemali za socrealizem za vsako ceno, tako da se je večini učencev osemletk že v osnovi priskutila slovenska književnost in branje nasploh … in potem so prišli eksistencialisti s Sartrom in nihilisti nato strukturalizem, pa destruktivizem in novi-novi roman, pa ameriška povojna mačistična literatura … pa hedonizem 68-tih, in rock in punk etc. na drugi strani pa novodomačijska preprostost in kič – to so bili vplivi od zunaj na osiromašeno površino zatajene – tokrat kulture – in smo jih nereflektirano osvojili in sprejeli za svoje. Kje je v zavesti povprečnega Slovenca klasična grška književnost, Gilgameš, Šah Name, Ajshilov Uklenjeni Prometej in Oresteja … zgodbe iz Svetega pisma … ? Že samo vprašanje ali smo Slovenci Staroselci ali Prišleki – zakaj se SAZU ne pozabava s tem in opredeli … ali se moramo res vselej zanašati na tuje vire zmagovalcev kakor večni poraženci … in svoboda, kakor ljubezen spadata med abstraktne pojme … Ali smo dovolj pogumni, da ju hočemo, znamo in zmoremo živeti, ali pa v strahu bežimo od svobode od ljubezni? Svobode brez omejitve ni, kar pomeni, da mi svoboda drugega šele omogoči mojo svobodo … Imeli smo dvorne pesnike in pisatelje … ali so se zasidrali v zavest povprečnega Slovenca … kdaj smo zadnjič množično šli poslušat slovenskega pesnika … današnjega časa ?
Kultura so tudi ulice brez lukenj in očiščeni pločniki, so tudi skladne stavbe in primeren javni prevoz; tudi vedenje potnikov in obzirnost, tako da s svojim ravnanjem ne ogrožam ali oviram drugega …. Ali ste se pesniki in pisatelji zavzeli za to, da se odstrani zaplankano drsališče iz parka Zvezda na Kongresnem trgu – mestu Republike Slovenije par excellence ? Ali ste si kdaj zaželeli sesti v park in od tam zreti lepoto sveta … ali vas je strah zaradi svojih nečednosti …
Menim, da bi morali ukniti ministrstvo za kulturo in to področje prenesti na ministrstvo za gospodarstvo, saj se je izkazalo, da so najmanj kulturni prav takoimenovani kulturniki. Kakšna jezikovna zmeda ….
Sicer pa naj živi PRAZNIK KULTURE v najširšem smislu in ne KULTURNI PRAZNIK – ne vem, kaj je to … ali potemtakem obstajajo tudi nekulturni prazniki ?
Spoštovani gopod Zlobec, tudi sam sem že prileten, a vendar menim, da naša pričakovanja niso bila prevelika. Bila so zaslužena. A zgodilo se je to, kar se zgodi, ko daš otroku sofisticirano igračo, s katero ne ve kaj bi, starši pa mu ne pomagajo. Nazadnje jo prične razstavljati, uničevati. To mu predstavlja večeje veselje, kot njena racionalna uporaba.
Bili pa smo in smo še preveč naivni, da nismo opazili ali pa smo dopuščali ta deviantna dogajanja in dopuščene te “demontaže”.
Ko otrok končno uniči zahtevno igračo, prične jokati in zahteva novo.
Neodgovorni starši mu jo celo kupijo….