Problem Grčije in drugih članic evroobmočja, ki imajo finančne težave, ni samo visok proračunski primanjkljaj in visok javni dolg, ampak nekonkurenčnost njihovega gospodarstva, pravi ekonomist Nouriel Roubini, ki so se mu leta 2006 smejali, ko je napovedal sedanjo gospodarsko krizo. V EU se zdaj ukvarjajo z Grčijo, a po njegovih besedah je večja nevarnost za območje evra Španija. Nasploh glede prihodnosti območja evra še ni bil tako pesimističen, kot je zdaj, je konec januarja Roubini dejal na gospodarskem forumu v Davosu. Njegovega razpada kljub temu ni pričakovati še letos ali prihodnje leto, je dodal.
“Down the line, not this year or two years from now, we could have a breakup of the monetary union,” Roubini said in a Bloomberg Radio interview from the World Economic Forum’s annual meeting in Davos, Switzerland. “It’s a rising risk.”
Kdo bo reševal državo, če se prezadolži, so že pred letom dni vprašali novinarji Spiegla in odgovorili, da nihče. Če nihče ne kupi njenih obveznic, prek katerih se zadolžuje, ker ne more več zagotoviti poplačila svojega dolga, država bankrotira. Balon državnih dolgov je zadnji balon, ki lahko poči. In ni mogoče trditi, da do tega ne bo prišlo, so me drugim konec januarja 2009 napisali v Spieglu. Ameriška ekonomista Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart sta za IMF naredila študijo o finančnih krizah v zadnjih 800 letih. Ugotovila sta, da bankroti držav niso nič posebnega, nekatere države jih imajo za seboj že več. Francija je recimo med letoma 1500 in 1800 bankrotirala kar osemkrat, Španija v 19. stoletju sedemkrat.
Evropska komisija je lani zaradi prevelikega proračunskega primanjkljaja uvedla postopek proti 20 članicam EU. Med njimi je tudi Slovenija. Slovenija je prav tako med državami, ki ji raste javni dolg in pada konkurenčnost gospodarstva. Članice evra konkurenčnosti svojega gospodarstva ne morejo več umetno povečati z razvrednotenjem svoje valute, še opozarja Roubini.
Economies including Spain and Greece are threatened by fiscal imbalances and declining competitiveness, Roubini said. Membership in the euro means they can no longer devalue the currency to export their way out of recession, he said.
Če podjetja niso konkurenčna, svoje izdelke in storitve vse težje prodajo, zato se jim zmanjšuje prihodek, potrebujejo vse manj delavcev, plačujejo vse manj davkov, ne vlagajo v razvoj. Država zato v proračun dobi vse manj denarja, vse več si ga mora izposojati z zadolževanjem na finančnih trgih ali pa zmanjšati porabo, kar pomeni manj denarja za plače v javnem sektorju (zdravstvo, šolstvo, policija, vojska, državni uradniki), manj denarja za delovanje javnih dejavnosti, manj denarja za pokojnine in socialne pomoči. Temu sledijo socialne napetosti, protesti in politična nestabilnost.
Toda tudi zadolževanje ima meje. Ko investitorji ugotovijo, da je nakup obveznic določene države preveč tvegano, ker nima virov, s katerimi bi jih lahko poplačala, jih ne kupijo več. V tem primeru zmanjka denarja za plačevanje zaposlenih v javnem sektorju, za izplačilo pokojnin, socialnih pomoči, za plačevanje blaga in storitev, ki jih gospodarska podjetja zagotavljajo za javni sektor, in vlada je prisiljena razglasiti bankrot ali prositi za pomoč bodisi katero drugo državo (Grki so se menda že obrnili na Kitajsko) ali Mednarodni denarni sklad (IMF), kar sta lani med članicami EU naredili Madžarska in Latvija.
Španija je po besedah Nouriela Robinija večja grožnja za evroobmočje kot Grčija zato, ker je četrto največje gospodarstvo evroobmočja, ima večjo brezposelnost in šibkejše banke. Če Grčija bankrotira, to za območje evra pomeni težave, če bankrotira Španija, pa katastrofo.
Roubini said for all the focus on Greece, Spain may eventually pose a bigger threat to the euro zone because it’s the region’s fourth-largest economy and has higher unemployment and weaker banks. Spain’s jobless rate is more than 19 percent, almost twice the EU average. “If Greece goes under that’s a problem for the euro zone,” he said. “If Spain goes under it’s a disaster.”
V preteklosti so vlade največkrat za poravnavo prevelikih državnih dolgov uporabile inflacijo. Tudi tokrat so nekateri to možnost že začeli omenjati, glede ravnanja politikov, ki so na oblasti. Economist je recimo za politike v članicah EU ne glede na politično barvo ugotovil, da ohranitev socialne kohezije na splošno uporabljajo kot izgovor za izogibanje reformam.
In Greece, for instance, the hard-pressed Socialist government of George Papandreou talks up social cohesion as a reason to avoid unduly large public-sector pay cuts in its urgent fiscal retrenchment. Spain’s Socialist prime minister, José Luis Rodríguez Zapatero, touts it to justify the retention of labour-market laws that make it ruinously expensive to sack permanent employees. Italy’s right-wing government, under Silvio Berlusconi, is similarly loth to lift burdensome regulations on small businesses and services for fear of protests and strikes. Sweden’s centre-right leader, Fredrik Reinfeldt, is reluctant to be seen attacking his country’s generous social model by trimming benefits, pay and pensions. Even France’s conservative president, Nicolas Sarkozy, is unwilling to damage social cohesion (and risk trouble in the streets) by pushing hard for labour-market, pension and welfare reforms.
Tudi na politike v Bruslju ne gre računati, če predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso približno pol leta po tistem, ko so začele v javnost prihajati informacije o resnih finančnih težavah in možnosti bankrota Grčije, sporoči, da jih je visok proračunski primanjkljaj Grčije presenetil. No, enako presenečeni so bili v Bruslju in prestolnicah držav članic tudi nad krizo, saj so še leta 2008 zatrjevali, da je evropsko gospodarstvo trdno, zato ga finančna in gospodarska kriza ne moreta huje prizadeti. Zato so tudi ukrepe začeli pripravljati šele, ko jim je voda že drla v grlo.
Novinarji Spiegela navajajo, da je kontrolirana inflacija za politike za razliko od dviga davkov priročna rešitev za zmanjšanje presežne zadolženosti predvsem zato, ker za to ne potrebujejo sprejeti nobenega zakona. Z njo zmanjšajo realno vrednost dolgov. To ne velja samo za dolgove države, ampak tudi za dolgove državljanov in podjetij. Ceho pa seveda plačujejo tisti, ki varčujejo, saj inflacija zmanjša realno vrednost njihovih prihrankov, nepremičnin in drugega premoženja. Slovenija ima s tem že izkušnje iz časov nekdanje Jugoslavije.
Vzemite vroke knjigo PROFIT PRED LJUDMI-Noam Shomsky,pa bo vsakemu
laiku jasno kako manipulirajo z nami in svetom.