Oddaja Slovenija ima talent bo po napovedih ponosnih kupcev britanske licence iskala slovensko Susan Boyle, angleško ženico, ki so se ji v šoli verjetno pretirano posmehovali zaradi njenega neprikupnega videza in zato preslišali njen angelski glas ter jo je zato šele britanska različica oddaje izstrelila med največje svetovne zvezde. In kot pri vseh podobnih oddajah je tudi v tem primeru plemenito odkrivanje neodkritih talentov le dobra krinka za to, da se pred kamere neplemenito zvabi nešteto netalentiranih ljudi, ki se jim bomo potem vsi skupaj lahko smejali vsak večer ob osmih na Pop TV.
A čeprav smo se ob podobnih priložnostih dežurni ciniki doslej obvezno z veliko naslado spravljali nad naše medije in njihovo načrtno poneumljanje gledalcev, je morda prišel tudi čas za spoznanje, da večji del krivde za mnogokratno pojavnost in priljubljenost žanra “pred tablo” kljub vsemu nosijo kar ljudje sami. Vse bolj se namreč nagibam k ugotovitvi, da mora Slovenija res imeti nekakšen “talent”, da lahko tukaj zvezda postane nekdo, pri katerem je največji štos to, da je popoln antitalent. Ker če se Damjanu Murku posmehuje ves četrti a razred Osnovne šole Gustava Šiliha v Mariboru in ga zato poznajo tudi učenci sedmih in osmih razredov ter še katera tamkajšnja čistilka ali hišnik, to morda ni še nič posebnega, ko pa se taistemu Murku v neverjetno uglašenem sozvočju posmehuje vsa Slovenija in si ga podajajo naše “najboljše” televizijske oddaje a la Hri-bar in As ti tud not padu?!, je to že svetovni unikum.
Goran Vojnović, pisatelj, v Dnevniku
Kot,da bi opisal vas slovenske filmarje. Po dolgem času sem na tv pogledal slo. film – PREHOD. Si sodeloval tudi ti. Popolnoma enaka zadeva. Izdelek ki je vreden edino posmeha srednješolcev. Na žalost prisilno financiran s strani nas davkoplačevalcev.