Da ministrska ekipa Boruta Pahorja ni zgled uglašenega in učinkovitega moštva smo se v dobrem letu imeli priložnost nemalokrat prepričati. Tudi to, da imajo določeni ministri te vlade celo za ‘mlade’ demokracije primerljivo slabo razvit občutek za spodobnost, ni nekaj novega. Navzlic temu neprijetno presenečenje pa je spoznanje, da prav premier ne prednjači le po razglašenosti in nesposobnosti, temveč očitno hoče zase tudi prvenstvo v sprenevedanju in svojevoljnem tolmačenju ugotovitev institucij in institutov pravne države.
‘Najmanj nenavadno’ se zdi, denimo, predsedniku vlade, da protikorupcijska komisija, če že meni, da je finančni minister Franci Križanič s svojim telefonskim klicem ‘izpolnil’ opredelitev korupcije, ni svojih ugotovitev posredovala pristojnim organom (policiji, tožilstvu …). ‘Najmanj, kar je ob tem mogoče reči’ je, da ima Pahor slabe pravne in druge svetovalce ali pa, da se o tem sploh ni z nikomer posvetoval. Ni nujno vsako dejanje, ki ustreza zakonski opredelitvi korupcije, kazensko pregonljivo, prav tako pa sprožitev nadaljnjih (kazenskih) postopkov ne bi dokazovala ne-krivde ministra. Protikorupcijska komisija bi se lahko zmotila, za njo pa še policija, tožilstvo in vsaj še prvostopenjsko sodišče, domneva nedolžnosti, na katero se implicitno sklicuje Pahor (izrecno pa Križanič sam), pa velja v kazenskem postopku in to do pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ugotovljena subjektivna (kazenska) odgovornost.
Z drugimi besedami, Pahor bi Križaniča očitno predlagal za razrešitev le, če bi imel ‘dokaz’ njegove subjektivne odgovornosti. S tem, da ta ni dokazana, so načelnim mnenjem protikorupcijske komisije obilno ugovarjali ministri in funkcionarji prejšnje vlade, opozicija (tri stranke sedanje vladne koalicije) pa jim je ob tem očitala nespoštovanje neodvisnega varuha etike. (Iz državnozborskih magnetogramov bi se v zvezi s tem dalo spisati najmanj kakšno diplomsko, če že ne doktorsko nalogo.) In še drugače: poslanca SDS Branka Mariniča so številni koalicijski poslanci prejšnje tedne pozivali k odstopu še preden je bila proti njemu vložena ovadba, njegova stranka SDS pa ga brani z argumentom – da mu ni nič dokazano. Drži, v pogledu subjektivne odgovornosti mu res ni. Tudi celotni vladi Janeza Janše, ki je brez razpisa izbrala ponudnika helikopterskih reševalnih storitev, protikorupcijska komisija z načelnim mnenjem te ni ‘dokazala’, a je takratna opozicija vseeno menila, da gre ‘objektivno’ za očitno korupcijo (da primerov operacijskih miz ali sanacije plazišča pod Mangartom ne omenjam in drugih ne omenjam).
Konec koncev tudi računsko sodišče Karlu Erjavcu ni dokazalo subjektivne odgovornosti, temveč kvečjemu objektivno. ‘Najmanj nenavadno’ se zdi, da je ta predsedniku vlade v primeru okoljskega ministra zadostovala za bliskovito odločitev o razrešitvi, čeprav je ob tem kao podvomil tudi v ustreznost zakonske ureditve, ki da predsednika vlade spreminja v izvrševalca predlogov računskega sodišča. Z nepremišljenim napovedovanjem možnosti ustavne presoje zakona o računskem sodišču ali spremembe zakona pa je predsednik vlade takrat odprl vrata tudi možnost, da bi njegova vlada poskusila s prilagajanjem zakonov ‘volji vladajočega razreda’.
To je najbolj pogubna posledica tragikomedije s ‘prijateljem Karlom’ in če bo zdaj res komu padlo na misel še, da bi se – po zgledu prejšnje vlade – ‘poigral’ s protikorupcijsko komisijo in njenimi zakonskimi podlagami, bo Slovenija kmalu tam, kamor se jo predsednik vlade ‘objektivno’ trudi spraviti tudi s svojo telefonsko podporo generalni državni tožilki Barbari Brezigar. Ali kmetijski minister Milan Pogačnik s svojo neverjetno cinično ugotovitvijo, da bi po morilskem napadu psov njegov ‘odstop pomenil umik pravne države, degradacijo celotne izvršne veje oblasti, degradacijo sodne veje oblasti in negiranje pravne države na splošno’. Minister ’subjektivno’ tega gotovo ni hotel reči, a ‘objektivno’ je s tem pravzaprav dejal, da se pravna država in izvršna veja oblasti ne moreta meniti za žrtve.
Če bodo premier Pahor in njegovi ministri še naprej s tolikšno prizadevnostjo in na takšen način ‘krepili pravno državo in zaupanje državljanov’, obstaja precejšnja nevarnost, da bo oba, pravno državo in zaupanje, dokončno pobralo.
A ni pravne države v tej državi že zdavnaj zmanjkalo???
Da, Grega, drži.