Razumljivo je, da se Kitajcem z rastjo njihove gospodarske moči, z 1,3 milijarde prebivalcev in ogromnim ozemljem vedno bolj postavlja tudi vprašanje, kako v prihodnosti varovati svoje interese v svetu, kako okrepiti obrambne sile in se pripraviti na morebitne konflikte z drugimi državami. Eden izmed odgovorov je tudi krepitev vojaške prisotnosti daleč od svojih meja, kar pa je neposredno povezano z gradnjo vojaških oporišč, ki omogočajo lažje posredovanje s silo v ključnih regijah.
Ena izmed takšnih regij je Bližnji vzhod. Upokojeni indijski vice admiral Arun Kumar Sing v komentarju za Deccan Chronicle piše o pomorskem oporišču v Gvadarju, v Pakistanu, ki bi kitajski mornarici omogočil nadzor nad trgovino, ki se pretaka iz Perzijskega zaliva:
The global strategic implications are also serious since the Gulf region has 75 per cent of the world’s proven oil reserves and 50 per cent of the world’s proven gas reserves. About 16 million barrels of oil pass through the Strait of Hormuz daily on tanker ships (worth over $200 billion annually). This amounts to over 90 per cent of the oil exported by the Gulf region and over 40 per cent of the entire world’s oil trade.
Za Indijo, ki 70% svoje nafte dobiva po morju iz Zaliva, je dejstvo, da lahko kitajska mornarica operira tako blizu njenih pomorskih poti, najmanj neprijetno, če ne že spodbuda za krepitev lastne mornarice, ki zdaj s posedovanjem letalonosilke in na domačem terenu še uživa določeno prednost pred kitajsko mornarico. V enačbo je treba prišteti še Pakistan, ki v strahu pred rastočo indijsko vojaško močjo išče zavezništvo s Kitajsko in je več kot pripravljen ugoditi željam Pekinga po širjenju njihovega vpliva v regijo, da le v zameno dobiva orožje in zagotovila o podpori.
V komentarju za China.org.cn Šen Dingli opozarja, da Kitajska ne bi smela zavračati gradnje vojaških oporišč po svetu, saj je tudi v preteklosti svoje vojake pošiljala na misije v tujino, kadar je to zahtevala njihova nacionalna varnost (kot na primeru vojne v Koreji) ali mednarodni mir.
S širjenjem mednarodne trgovine in kitajsko odvisnostjo od tujih surovin, narašča tudi potreba po zmožnosti obrambe te trgovine in tudi ljudi in posesti v drugih državah
To guarantee the abovementioned interests, we need to enhance the power in safeguarding our overseas interests. And the power should be comprehensive enough to demonstrate our political, economic and military forces. As for the military aspect, we should be able to conduct the retaliatory attack within the country or at the neighboring area of our potential enemies. We should also be able to put pressure on the potential enemies’ overseas interests. With further development, China will be in great demand of the military protection.
Čeprav je v komentarju veliko lepih želja, da bi kitajska vojaška prisotnost po svetu morala biti le miroljubna in se zato nobena druga država ne bi smela počutiti ogroženo, so to na koncu res samo lepe želje. Z rastjo kitajske moči se druge države gotovo počutijo ogrožene, sploh še, ker je tudi Kitajcem (in avtorju komentarja) jasno, da je v svetu konfliktov treba na razpolago imeti tudi možnost ovirati pomorsko trgovino drugih držav. Občutek ogroženosti s strani drugih držav niti piscu komentarja Šenu Dingliju ni razlog, da bi se Kitajska odpovedala gradnji vojaških oporišč.
The situation requires us be able to hit the vulnerable points of our potential opponents by restricting their international waterway. So we need to set up our own blue-water navy and to rely on the overseas military bases to cut the supply costs.
Nič čudnega, da upokojeni vice admiral Kumar v svojem komentarju svetuje krepitev indijskih pomorskih sil:
China now imports more oil from West Africa (Nigeria and Angola) than it does from West Asia, and this oil will still need to move by sea through the Malacca and other straits in Southeast Asia (Sunda and Lombok). However, in a crisis situation, China does have the option to move this West African oil to Gwadar port and then pump it to China via the proposed land oil pipeline. So the Indian Navy needs 200 ships and 500 aircraft to deal with all our security problems in the IOR. And since naval power takes a long time to build or import, we need to immediately overcome critical shortages in our inventory, specially the well-publicised case of our dwindling submarine force.
Kitajska in Indija, kot veliki sili prihodnosti, že zdaj krepita svoje pozicije v bližnji in malo bolj oddaljeni soseščini. Medtem ko Pakistan za Indijo vedno bolj predstavlja manjšo grožnjo, saj kljub svojemu jedrskemu arzenalu brez zunanje pomoči v vojaškem pogledu ni sposoben tekmovati z Indijo, Kitajska predstavlja ne samo državo z večjim gospodarstvom, ampak tudi z večjim prebivalstvom. Obe državi bosta slej ko prej morali ali najti način miroljubnega sobivanja, ali pa se bosta predali tekmi za prevlado. V tej igri bodo pomembno vlogo odigrale tudi ZDA, ki bodo prav tako kot Indija zainteresirane za omejitev kitajske pomorske moči, v igro pa se bodo vključile tudi države pacifiške regije, ki same niso več sposobne tekmovati s Pekingom in potrebujejo nekoga, da jim ščiti hrbet.
