Politične stranke ne predstavljajo več državljanov. poslanci ne prestavljajo državljanov, ampak samo še tiste, ki so jih imenovali. Javne dobrine so bile prenesene v zasebne roke bodisi s prodajami ali koncesijami za upravljanje avtocest, vodnih virov, upravljanje z odpadki. Proizvodnja naglo upada, enako zaposlenost. Neskončno število podjetij je bodisi bankrotiralo bodisi odpuščajo zaposlene. Javni dolg je zunaj nadzora in to ni šala. Tako rekoč ne izvažamo več, uvoz pa je stabilen. Ni poslovnega načrta za prihodnost, za vnovično pridobitev konkurenčnosti. Določene investicije bodo verjetno dober posel za tiste, ki jih bodo izvajali, a država jih ne potrebuje, zanje pa bodo iz proračuna porabljene milijarde evrov, ki bi jih lahko namenili za inovacije. To italijanski aktivist in komik Beppe Grillo navaja za Italijo na svojem blogu.
Javna morala je padla na raven, ki bi jo pričakovali od Bokase in Idija Amina, nadaljuje Grillo. Informacije so izginile, edini vir informacij je ostal svetovni splet. Država postaja vse bolj zabetonirana, sto najlepših mest je postalo plinske celice, parkirne hiše in trgovska središča. Italijanske univerze, ki so bile stoletja vodilne, so izginile iz svetovnih seznamov najboljših univerz. »Našo prihodnost predstavljajo jedrske elektrarne, sežigalnice, bypassi, avtoceste, plinski terminali, parkirišča. Za to lahko krivimo le sebe, nikogar drugega,« piše Beppe Grillo.
Thomas L. Friedmann v svoji kolumni v New York Timesu ugotavlja, da je za ZDA na letošnjem gospodarskem forumu v Davosu slišal besedno zvezo, ki je do zdaj še nikoli ni slišal – politična nestabilnost. Ta besedna zveza je bila do zdaj večinoma rezervirana za države, kot so Rusija, Iran ali Honduras. Zdaj pa so ZDA za svet postale nepredvidljive, kakor je ugotovil eden od poslovnežev.
But now, an American businessman here remarked to me, “people ask me about ‘political instability’ in the U.S. We’ve become unpredictable to the world.”
Zaradi tega so ljudje zaskrbljeni. Banke, nadnacionalke in skladi hedge pogosto zaposlijo tuje izvedence, da naredijo analizo »političnih rizikov«, preden se odločijo investirati v Kazahstanu ali Argentini. Na ta seznam utegnejo kmalu dodati ZDA, piše Friedman. »Naš dvostrankarski politični sistem je sesut prav zdaj, ko vse potrebuje veliko, ne majhno popravilo,« je dejal K.R. Sridhar, ustanovitelj družbe Bloom Energy iz Silicijske doline. ZDA so zdaj tiste, ki potrebujejo Marshallov plan.
“I am talking about health care, infrastructure, education, energy. We are the ones who need a Marshall Plan now.”
Drugo vprašanje je po Friedmanovih besedah, ali bo pekinški konsenz nadomestil washingtonskega, ki pomeni prosti trg, politiko, naklonjeno trgovini in globalizaciji, kar so promovirale ZDA. Pekinški konsenz pa pomeni konfucijsko-komunistični-kapitalistični hibrid pod dežnikom enostrankarske države z veliko državnega vodenja, striktno nadzorovanimi kapitalskimi trgi in avtoritarni proces odločanja. Friedman ne bi tako hitro pokopal washingtonskega konsenza, vendar pa ZDA zdaj potrebujejo politični stranki, ki bosta sposobni preseči politično paralizo, in odstraniti oblake negotovosti.
Personally, I wouldn’t give up on the Washington Consensus so fast. The reason it is ailing is not because of its principles promoting economic openness and trade, many of which China is practicing better than we are lately. It is failing more because of, well, Washington.
V Nemčiji je nova vladna koalicija že po 100 dneh vladanja povsem razdrobljena. Koalicijske stranke se tako rekoč o ničemer ne morejo sporazumeti. Opozicija seveda tudi ni nič boljša. V Veliki Britaniji so nezadovoljni s politiko laburistov pod vodstvom predsednika vlade Gordona Browna, v konservativcih, ki jih vodi David Cameron, pa tudi ne vidijo zadovoljive rešitve.
Ob vsej negotovosti in šibkosti politike v najbolj razvitih državah so ekonomisti na gospodarskem forumu v Davosu opozarjali, da bo zmanjšanje zadolženosti zelo boleče. Slabe novice so imeli predvsem za ljudi, ki so stari med 30 in 40 let.
For those now in their 30s, Kenneth Rogoff has bad news. “It will be terrible for you,” the Harvard University economics professor told a young German at the World Economic Forum in Davos. “Germany’s debt is exploding, the population is aging,” he said. “And to be honest, I think your country is going to have average growth of just 1 percent in the coming years.”
Grčija je primer, kako nevarne lahko postanejo razmere.
The country is facing public debt that is 110 percent of its GDP — a state of affairs which has proven conducive for the rumor mill. Last week, it was said that Greece was looking for money from China; others reported that Athens might extract itself from the common European currency, the euro; still others said that Germany and other EU countries were preparing a bailout package for Greece.
Kdaj je dosežena točka, od katere ni več vrnitve, na svojem blogu sprašuje Beppe Grillo. Odgovor je po njegovih besedah preprost – ko nihče več ne kupi obveznic države. Ko zanje ni kupcev, je država prisiljena razglasiti bankrot, takrat javnim uslužbencem ne more več plačati plač in upokojencem pokojnin. Naslednje vprašanje je, katere države imajo največ možnosti, da bodo padle? Tudi ta odgovor je preprost, to so države, ki so imele že pred krizo velik javni dolg in so ga med krizo še povečale, zmanjšale pa so zmogljivosti za proizvodnjo. Hkrati ko povečujejo dolg, zmanjšujejo proizvodnjo. V EU so vsaj tri takšne države, to so Grčija, Italija in Španija, piše Grillo.
Grčija in Italija imata enaka strategijo – svoje dolgove prodajata državam zunaj EU. Italijanski finančni minister Giulio Tremonti (Grillo ga imenuje Tremorti) je prejšnji teden italijanski dolg prodal Kitajski. »Mi smo lastniki tega dolga, ne vemo pa cene te prodaje,« piše Grillo. »Tremorti« je s to prodajo Kitajski prodal tudi del nacionalne suverenosti Italije, nadaljuje, morda tudi mesto Termini Imerese (tam je tovarna Fiat) ali posebne ugodnosti za trgovino. Toda tudi velika Kitajska ima svoje meje – ko je prebavila »Tremortija«, ni kupila grških obveznic v vrednosti 25 milijard evrov, ki jih je prejšnji teden ponujala banka Goldman Sachs.
Zdaj je vprašanje, katera država bo prej bankrotirala – Grčija ali Italija? Mednarodni investitorji so na to vprašanje že dali tehnični odgovor. Državne obveznice rizičnih držav so zavarovane proti padcu, imenuje se CDS – credit default swap. Na vrhu te lestvice je Italija, sledita ji Španija in Nemčija.
Investors have taken out more insurance against default by Italy’s government than against any other country’s, according to DTCC, a firm that clears derivative trades. It reckons that credit-default swaps (CDSs), a form of insurance, cover a notional $23.7 billion of Italian bonds once offsetting contracts are netted out. Nine of the top dozen countries ranked by DTCC are in the euro zone. Italy ranks first partly because it has one of world’s biggest debt burdens. Thrifty Germany is surprisingly ranked third. Greece and Ireland make the list, even though their public bond markets are far smaller. The size of these CDS positions are explained by fragile public finances: CDSs are a way of betting on default as well as insuring against it.
