Do resnega prestrukturiranja bančnih portfeljev še ni prišlo. V njih še danes ležijo posledice kolektivne norosti, v katero so bili (po pričevanju enega izmed akterjev, Bineta Kordeža) vpleteni politika, vodstva bank in mnogi menedžerji. Spomnimo se podatkov. Slovenski bančni sistem je tik pred krizo v letih 2007 in 2008 skoraj potrojil posojila za namene prevzemov in sočasno skoraj potrojil svoj kratkoročni dolg do tujine. Med tistimi, ki si danes najbolj želijo nove jamstvene sheme, je največ tistih, ki so se v tem procesu preveč zadolžili. Danes vemo, da ima svet kot celota, in tudi Slovenija, prekomerne proizvodne zmogljivosti. Preden se začne nov investicijski ciklus, je zato potrebno prestrukturiranje. Najtežje ga izvedejo preveč zadolženi. Zato ravno tisti, ki najbolj pritiskajo na vlado po novi jamstveni shemi, ne bi smeli dobiti novih posojil, saj so najmanj kreditno sposobni. Finančni zakoni se niso nič spremenili. Problem asimetričnih informacij se v krizi močno poslabša. Zato v krizi po posojilih najbolj povprašujejo najslabši posojilojemalci.
Jamstvena shema tako ne bo zmanjšala bremena slabih posojil v bankah. Z davkoplačevalskih premoženjem bo olajšala življenje najbolj zadolženim podjetjem, ki bi se morala, vendar se ne zmorejo prestrukturirati. Vmes nastajajo zombi banke.
Nova jamstvena shema bankam tudi ne bo zagotovila dodatnega prvovrstnega kapitala. Bankam torej zagotavlja vire na napačnem koncu njihove bilance. Jamstvena shema v ničemer ne izboljšuje pogojev bank, da bi se v kratkem lahko dokapitalizirale na trgu.
/…/
Ker jamstvena shema ne rešuje problema slabih posojil v bankah, bo potencirala problem moralnega hazarda, saj pomaga skrivati vse negativne posledice zgoraj omenjene kolektivne norosti. V takih primerih je račun vedno izstavljen davkoplačevalcem. Zato lahko tudi s tega vidika ponovim, da je na eni strani jamstvena shema, na drugi prezadolžena podjetja. Vmes so banke, ki bodo kmalu popolnoma ustrezale definiciji zombi bank.
Igor Masten, ekonomist, v Dnevniku
ja, moram se kar strinjat z Mastenom. Vojko pa za razumljivost dodajam ključen stavek iz članka: “Nova shema naj ne bi imela več omejitve za namene refinanciranja obstoječih posojil, sočasno pa naj bi bila namenjena predvsem financiranju investicijskih projektov velikih slovenskih podjetij.”
Ta stavek je ključen za razumevanje probleatike, saj ponuja odgovor, zakaj ni prišlo do korekcije in prestruktuiranja. I zakaj, zato ker vedno pride država in socilaizira izgube. Državi samo priporočam, da čimprej označi Vegrad za ključno slovensko podjejte (z vsemi slovaškimi delavci vred) , njegove nasedle projekte za “projekte nacionalnega pomena” in za njih podeli garancijo bankam, hkrati pa z javnimi sredstvi naroči izgradnjo npr. kulturnega središča Saleške doline, ki se naj razteza od Tehnološkega parka Celje do TEŠ Šoštanj. E nema Slovenija tolko para, kolko Hilda može betona da ulije. Kila betona (avtoceste) za kilo eurov, cirka tko kot pri avtocestnem programu.
Celoten problem leži v stavku:
“Z davkoplačevalskih premoženjem bo olajšala življenje najbolj zadolženim podjetjem, ki bi se morala, vendar se ne zmorejo prestrukturirati.”
Zakaj se ne zmorejo prestrukturirati?
Menda imamo kakšno pametno glavo kje, ki bi pri tem pomagla, da banke ne bi postale zombiji?
Kakšnega ekonomista?